V želji, da bi ustvarjali med nami nekaj lepega, smo si kristjani tudi glede družine ustvarili predstave neke popolnosti. Popolna družina, ki smo si jo naslikali, je podoba staršev, ki se vedno razumejo in se ne kregajo. Je družina z več otroki. Otroci so pridni in ubogljivi. Starša sta složna in brez dvomov in skušnjav.
A Sveta družina nam ne kaže takšne podobe. To ni družina, kjer bi bilo od samega začetka vse mirno. Sveta družina se rojeva iz presenečenj in neprestanih bojev. Je družina:
- z nezakonskim otrokom,
- v kateri je Jožef le varuh in rednik, ne oče,
- v kateri je veliko težav in
- ni družina številnih otrok, ampak družina z enim otrokom.
Če se malo pošalim, bi jo v referendumski kampanji lahko vzeli za vzor tudi tisti, ki so bili za zakon o 'novodobni družini'. Mogoče je prav, da se tudi ob tem vprašamo, ali vemo, kaj je tako pozitivnega v Sveti družini? Kaj jo ves čas vodi? Ne popolna pravila, ne predstave o družinah, ne predstave o pridnih otrocih, ampak božja volja in božji načrt. Smo v tem res kristjani dosti boljši od drugih? Sam, na žalost redko srečam starše, ki se v družini neprestano sprašujejo, kakšen načrt ima Bog zanje in za njihove otroke.
Da bi razumeli, kaj vodi Sveto družino, je pojem ljubezen verjetno nezadosten. Težko bi vse to pokrili z besedo, da se imajo. Ne, pojem ljubezni je v naših glavah preozek in bi ga narobe razumeli. Tudi zato je Jezus o sebi rekel, da je Pot, Resnica in Življenje. Ljubezen v Sveti družini je skrita v te tri pojme: Pot, Resnica in Življenje.
Pot – Neprestanega srečevanja Boga s človekom in človeka z Bogom, srečevanja človeka s samim seboj in z drugimi. Sveta družina nastaja ob srečanju Marije z angelom, ki ji razodeva božji načrt. Utrjuje se z razmišljanjem Marije, potem se spet nadaljuje z Jožefovim razmišljanjem in iskanjem božje volje. Prav takšna pot ju čaka z otrokom. Nič ni v naprej določenega, v se je pot srečevanja, pot uresničevanja božjega načrta.
Resnica – V naših dobrih družinah imata običajno starša prav, otroci naj bi ubogali. A to je danes redkost. Danes ima že vsakdo prav. A v sveti družini, je resnica tista, ki ji vsi sledijo. Veliko je težkih trenutkov, ker je resnica težka, težko razumljiva. Slišali smo danes zgodbo o Jezusu, ki ostane v templju in o napornem iskanju staršev. Starša ves čas iščeta resnico, nimata je v posesti. Podrejata se božji volji, božjemu načrtu in v njem odkrivata sebe in svojega otroka.
Življenje – Ko gledamo Sveto družino, bi lahko rekli: To ni življenje. Samo potovanje, iskanje resnice in odpovedovanje. A tudi to je eden od temeljev družinskega življenja in življenja vsake zdrave skupnosti. Nihče ne išče življenja zase in prav zato ga vsi najdejo. Vsi se odpovedujejo lastnim predstavam in v izpolnjevanju božjega načrta odkrivajo lepoto življenja v darovanju. Kdor hoče življenje najti, ga bo izgubil in kdor ga izgubi, ga bo našel.
To je čudoviti zgled Svete družine. To ni zgled mirnega, uglašenega življenja, ampak zgled iskanja, notranjih bojev in odpovedovanja. V tem je ljubezen Svete družine. Naj nas spremlja in vleče naprej, ko bomo v skušnjavah, da bi se ustavili, da bi si domišljali, da resnico že poznamo in da bi živeli v lagodju. Pojdimo skupaj na pot srečevanja, iščimo resnico in živimo v veselem darovanju.
»Vsi se odpovedujejo lastnim predstavam in v izpolnjevanju božjega načrta odkrivajo lepoto življenja v darovanju… Čudovit zgled Svete družine. To ni zgled mirnega, uglašenega življenja, ampak zgled iskanja, notranjih bojev in odpovedovanja. V tem je ljubezen Svete družine. Naj nas spremlja in vleče naprej, ko bomo v skušnjavah, da bi se ustavili, da bi si domišljali, da resnico že poznamo in da bi živeli v lagodju.«
Bog ve, kdaj smo se nalezli te lažne podobe, da je srečna in lepa tista družina, ki živi v miru, brez notranjih trenj in prepirov in ki si uspe zagotoviti takšno materialno blagostanje, da nikomur od družinskih članov ničesar ne manjka? In smo začudeni, da družine ravno takrat, ko dosežejo ta cilj, začnejo razpadati. Je logično. Cilj je bil dosežen in če ni drugačne, globlje skupne smeri, kaj bi nas sploh še držalo skupaj? Se bojim, da so danes bolj redkost kot pravilo družine in redovne skupnosti, ki se res ves čas sprašujejo: »Kakšen je prav v tem trenutku naše skupne poti Božji načrt za nas?« Če tega ni, potem si pač domišljamo, da resnico že poznamo in je tako, kot pravi papež Frančišek: našli smo ob svoji poti udoben hotel, se v njem namestili in nimamo več nobene želje, da bi nadaljevali pot. Do vsakega, ki bi nas k temu spodbujal, pa postanemo nestrpni ali pa celo sovražni in nasilni, ker ogroža naše lagodje.
Naj nas zgled Svete Družine varuje teh zablod!