Pozdravljeni.

Zgodbe Praznikov mi resnično dajejo nove ideje, da se vsak družinski problem zmore rešiti. Čeprav je zgodba najverjetneje izmišljena in si mislim, da predstaviti problem in napisati rešitve ni tako težko. V realnosti je včasih nemogoče najti že sam izvor problema, kaj šele rešitve.

Že ves mesec občudujem njihovo skupno druženje, povezanost pri mizi. Za mizo ne sedijo le zato, da se nasitijo, ampak se pogovarjajo, in to ne o vremenu in političnih novicah... 

Mislim si, kako lepo bi bilo, če bi bila jaz sposobna združiti družino ob mizi. Za kosilo se vsak dan znova potrudim, da je raznoliko in okusno. Potem pa je v nekaj minutah obed končan, ker se vsem mudi naprej. Še med kosilom zazvoni kakšen nujen telefon in tudi časopis se najbolje prebere, kadar se je. Večkrat poskušam, da bi trajalo na način kot pri Praznikovih, pa vendar....

Sprašujem se, kako druge družine, ki niso tako popolne kot Praznikovi, rešujejo skupno usklajenost? Zdi se mi, da se najraje vsak uskladi sam s sabo! A če živimo v skupnosti, družini ali samo v vezi s partnerjem, to vodi v oddaljenost odnosov in razkol.

Poskušam doumeti, da Sveti Duh deluje name. Močneje kot delujejo lenoba, egoizem, skušnjave, napuh. Samo kako pa vztrajati na ozki strmi poti, ko spoznavaš, da se stvari večkrat rušijo kot ostanejo tako kot jih postaviš?

Pozdrav, Peter in vsi,

tile Praznikovi so zame šolski primer vzgoje za odnose, ki pa je, žal, daleč od resničnih odnosov in tudi odnosov, ki so veljali za dobre do sedaj v našem okolju, to je:

- bodi tiho in ne kompliciraj! (pred 30 leti in še sedaj- na delovnem mestu, pri Karitasu),

- samo govorijo in nič ne delajo (pred 50 leti - pri starih starših glede pogovora v naši družini, dom-dom),

- mir in tišina! (pred 50 in tudi pred 30 leti- v osnovni, srednji šoli),

- ne govorimo o tem, kako se počutimo, dokler vse zmoremo prenašati v zakonu (pred 30 -20 leti- sošolke, ki smo v polovici primerov razvezane),

- tale vinograd bo obdelan, saj bo Milenka (to sem jaz) poskrbela za to! (pred 30 leti - moj pokojni tast po možu, v razvezanem zakonu, ko je na stara leta kupil vinograd in silil k delu svoje 3 prelene sinove),

- v Prečni pa že ne bom živel! (pred 35 leti - moj mož, s katerim sva razvezana, prav na začetku zakona, v katerega je "prinesel" parcelo za gradnjo hiše v Prečni pri Novem mestu),

in še kaj podobnega. Nikjer nobenega pogovora in usklajevanja.

Torej, v času, ko je bilo manj pogovora, je bilo pa več nekega instinkta ali kako bi rekla, dobrega ali slabega občutka v nekih okoliščinah in vedno se je našel človek, pri katerem sem se dobro počutila in sem ga pač sama poiskala. Se spomnim, da sem imela rada enega starega soseda, ki je samo mene pustil v svoje stanovanje v leseni baraki in ko se je odselil, mi je še pošiljal sadje. Ne spomnim se nobenih zlorab, temveč me je resno poslušal, ko sem govorila, brala sem mu, ker sem znala brati že pri 5. letih, pa tudi sam je zelo resno govoril z mano o svojem otroštvu. Nekako tako smo delovali.

Torej je ta odlična šola za odnose, ko predelujemo vse, kar smo doživeli, kar je zlasti pomembno za otroke,  zame nekaj novega in vesela sem, da sem sploh vključena vanjo, kar sem dosegla čisto slučajno - na videz, z vključitvijo v DP VZD. Hvala Bogu zanjo! Se mi pa zdi, da je Bog že zdavnaj vedel, kam me je postavil.