Jezus pooblasti učence
Enajst učencev se je odpravilo v Galilejo na goro, kamor jim je Jezus naročil. Ko so ga zagledali, so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili. Jezus je pristopil in jim spregovoril: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« Mt 28,16-20
Naredite vse narode za moje učence
Mar ni slišati to trditev kot nasilje? Naredite vse narode za moje učence! Če se nekoliko ustavimo, se najbrž v nas pojavi kar nekaj vprašanj. Zakaj bi oznanjali prav 'našega' Boga – Očeta, Sina in Svetega Duha? Še Mati Terezija je napisala v svojih mislih, da ni pomembno, kakšnega Boga kdo časti, moliti moramo in moremo skupaj. Zakaj so prvi kristjani umirali za vero? Ali je res tako pomembno, da verujemo ravno v Sveto Trojico? Mar nima vsakdo pravico verovati po svoje?
Berila nam govorijo o razlogih za veselo verovanje. Berilo iz Stare zaveze nam govori o navdušenju Izraelskega ljudstva nad tem, da ga je Bog izvolil za svoje ljudstvo in ga vodil v obljubljeno deželo. Apostol Pavel nam zatrjuje, da smo Božji otroci in rešeni vsakega strahu. Navdušeno pravi, da lahko kličemo Boga Aba, Oče. Kaj pa mi? Je v nas navdušenje nad božjim razodetjem, nad spoznanjem, da je Bog naš oče? Najbrž je prav pomanjkljiva zavest o tem, kaj smo prejeli z vero v Sveto Trojico največja ovira, da bi to, kar smo prejeli tudi posredovali naprej in to z veseljem, brez vsiljevanja in brez strahu.
Poglejmo na kratko, kaj nam lahko pomeni Oče, Sin in Sveti Duh?
Oče
- - je Bog stvarnik, v katerem lahko odkrivamo razlog za spoštovanje stvarstva,
- - budi v nas zavest, da ima Bog stvarnik z nami načrt, naše življenje ni naključje,
- - po Očetu smo bratje in sestre med seboj, to je temelj miru med nami.
Sin
- - po Sinu Jezusu smo spoznali, kako nas Bog ljubi,
- - ta nas uči ljubezni do bližnjega,
- - po njem razumemo, da je smisel življenja v tem, da ga darujemo za druge.
Sv. Duha
- - Sveti Duh je razumljiv le v luči prvih dveh oseb, saj je njuna ljubezen med nami,
- - je uresničevanje Božjega načrta v svetu – po Očetovi in Sinovi zamisli,
- - nas opominja in varuje pred delovanjem hudega duha, zaradi katerega je šel na križ Bog sam,
- je duh življenja, ki je v Sinu zmagal smrt in pekel.
Mar ni to čudovita vera, čudovit pogled na človeka in svet? Ali ni to odgovor na vse, kar iščemo? Zakaj so prvi kristjani tako vztrajno branili vero? Zato, ker so videli v njej čudovito novo življenje, ki je po Jezusu Kristusu prišlo na svet. Rešeni so bili teme strahu, dvomov in obupa. Našli so novo upanje, novo življenje, nov smisel. Našli so zgled v Jezusu Kristusu, zgled kako naj živijo. Nobenega vprašanja ni bilo več zanje. To, je bil odgovor za življenje. Za tem odgovorom so stali, pomenil jim je več kot telesno življenje, zato so bili pripravljeni iti za vero tudi v smrt. Ker so vero doživljali kot neprecenljivo vrednoto, so jo na različne načine oznanjali svetu.
Kaj pa mi? Nas vera resnično navdušuje? Sam doživljam v njej resnično odgovor na vsa življenjska vprašanja in si želim, da bi v njej našli odgovore tudi drugi. Ne skrbi me strpnost do drugače mislečih.
Pravi kristjan ni nasilen. Kot pravi Mati Terezija, je za spoštovanje in skupno molitev vedno prostor. Moj bližnji je ravno zaradi vere moj brat, moja sestra. Kljub spoštovanju do drugačnosti, pa želja po tem, da bi tudi drugi našel v Bogu svoj mir, ne more zamreti. Naj bo za nas nedelja Svete Trojice razlog za veselje in spodbuda, da prinašamo Veselo novico svetu.









Ob prazniku Sv. Rešnjega Telesa in Krvi je čas tudi za kakšno misel ob tej lepi spodbudi iz nedeljske pridige:
»Najbrž je prav pomanjkljiva zavest o tem, kaj smo prejeli z vero v Sveto Trojico največja ovira, da bi to, kar smo prejeli, tudi posredovali naprej in to z veseljem, brez vsiljevanja in brez strahu… Zakaj so prvi kristjani tako vztrajno branili vero? Zato, ker so videli v njej čudovito novo življenje, ki je po Jezusu Kristusu prišlo na svet. Rešeni so bili teme strahu, dvomov in obupa. Našli so novo upanje, novo življenje, nov smisel… Kaj pa mi? Nas vera resnično navdušuje?... Naj bo za nas nedelja Svete Trojice razlog za veselje in spodbuda, da prinašamo Veselo novico svetu.«
Tako ob današnjem prazniku, kot ob praznovanju Svete Trojice je res bistveno vprašanje naše vere. Z njo vse stoji ali pa vse pade. V veri v te velike skrivnosti, ki se nam razodevajo v Jezusu Kristusu, lahko v nas vse zaživi, se vse razcvete ali pa zaradi pomanjkanja vere vse usiha, se suši in počasi umre…
Gospod, ki si se nam razodel kot Oče, Sin in Sveti Duh, pomnoži nam vero!