»Kadar je Cerkev ponižna in uboga, takrat je zvesta Kristusu. V nasprotnem primeru pa je v skušnjavi, da bi svetila z lastno lučjo, namesto da bi svetu podarila Božjo luč.

Dajati veliko in javno, je razkazovanje in nečimrnost. Drugače pa je dajati tisto malo, kar imamo, ne da bi pritegnili pozornost kogarkoli, razen Boga. Kajti On je vse, v kar lahko zaupamo. O tem govori današnji evangeljski odlomek, ki nam predstavlja siromašno vdovo. Ta je pred Jezusovimi očmi v tempeljsko zakladnico vrgla svoja edina dva novčiča. Medtem ko so bogati metali vanjo velike vsote, a zanje nepotrebne. Dve težnji sta vedno prisotni v zgodovini Cerkve: Cerkev, ki jo skuša nečimrnost, in uboga Cerkev, ki ne potrebuje drugega bogastva kot svojega Ženina, tako kot ponižna žena v templju.

V tej osebnosti rad gledam Cerkev, ki je na nek način prav tako vdova, kajti čaka svojega Ženina, ki se bo vrnil … Njen Ženin je v evharistiji, v Božji Besedi, v revežih, a kljub temu čaka, da se bo vrnil. To je drža Cerkve. Tista vdova ni bila pomembna, njeno ime se ni pojavljalo v časopisih. Nihče je ni poznal. Ni imela doktoratov, ničesar. Ni svetila z lastno lučjo. To je tisto, kar meni pove, naj v tej ženi gledam podobo Cerkve. Velika krepost Cerkve mora biti, da ne sveti z lastno lučjo, temveč da sveti s tisto lučjo, ki prihaja od njenega Ženina; ki prihaja prav od njenega Ženina.

Kadar je Cerkev v zgodovini hotela imeti lastno luč, je bila v zmoti. Res je, da Gospod od svoje Cerkve včasih lahko zahteva, naj ima, naj vzame nekaj njegove luči. A to je potrebno razumeti v skladu s poslanstvom Cerkve, ki je razsvetljevati človeštvo. Tako mora tudi podarjena luč biti samo tista, ki jo prejme od Kristusa v drži ponižnosti. Vse službe, ki jih opravljamo v Cerkvi, nam pomagajo, da prejmemo to luč. Katerakoli služba, ki je brez te luči, ni dobra. Naredi bodisi da Cerkev postane bogata in močna ali da išče oblast ter zgreši pot. To se je v zgodovini že zgodilo večkrat. Dogaja pa se tudi v naših življenjih, kadar hočemo imeti luč, ki ni Gospodova luč, ampak je naša lastna.

Takrat, kadar je Cerkev zvesta upanju in svojemu Ženinu, je vesela, da prejema luč od Njega in da je na ta način vdova, v pričakovanju, tako kot 'luna čaka, da pride sonce'. Kadar je Cerkev ponižna, kadar je Cerkev uboga, tudi kadar Cerkev priznava svojo bedo – kajti vsi jo imamo – je Cerkev zvesta. Cerkev sama je temna, a njena luč prihaja od drugod. Prosimo torej to vdovo v nebesih, da bi nas naučila biti taka Cerkev, ki odvrže od življenja vse, kar imamo. Nič ne ostane za nas, vse za Gospoda in za bližnjega. Ponižni, brez ponašanja z lastno lučjo! Iščimo vedno luč, ki prihaja od Gospoda.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 24.11.2014)

Papeževa jutranja homilija: Kadar je Cerkev ponižna in revna, je zvesta 

»Cerkev je občestvo vernikov, ki v obličju bližnjega prepoznavajo Jezusa Kristusa. Poleg tega je Cerkev mati brez meja. Je mati vseh in si prizadeva gojiti kulturo sprejemanja in solidarnosti, kjer nihče ni nekoristen, nihče nepotreben in nikogar ne smemo zavreči. To sem poudaril v letošnji poslanici za svetovni dan migrantov in beguncev: »Človeškega dostojanstva ne utemeljujejo kriteriji učinkovitosti, produktivnosti, družbenega sloja, etnične ali verske pripadnosti, ampak to, da smo ustvarjeni po Božji podobi in sličnosti (prim. 1 Mz 1,26-27), in še več, da smo Božji otroci. Vsak človek je Božji otrok! V njem je vtisnjena Kristusova podoba! Zato migranti s samo svojo človeško naravo širijo pomen človeškega bratstva, in sicer že prej kakor s svojimi kulturnimi vrednotami. Hkrati pa nas njihova navzočnost kliče, da izkoreninimo neenakosti, nepravičnosti in vzvišenosti…« (Papež Frančišek udeležencem 7. svetovnega kongresa za pastoralo migrantov; Vatikan, 24.11.2014) 

Nagovor svetega očeta Frančiška udeležencem 7. svetovnega kongresa za pastoralo migrantov