Jezus se prikaže učencem

Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«

Jezus in Tomaž

Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovoril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!«

Namen knjige

Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu. Jn 20,19-31

On vstopa, se daje videti in nam pomaga verovati

Opravičujem se vsem, ki ste čakali na objavo pridige. Bil sem na romanju s sodelavci in se nisem zavzel, da bi pridigo pripravil pred romanjem. V tujini pa žal objavljanje na forumu nagaja zaradi tehničnih napak, zato se nisem niti trudil.

Romali smo s svetniki po severni Italiji in sicer z Bakhito, Karlom Boromejskim, Pier Giorgiom Frassatijem in Don Boskom z naslovom Velika noč s svetniki. Sužnja Bahkita nam je obudila spomine na veliki petek in nas spodbudila k sprejemanju trpljenja, da bi mogli postajati to, za kar smo ustvarjeni. Njen čudovit zgled nam govori tudi o tem, da je le s sprejemanjem trpljenja mogoče rasti v sočutju. Počutnost tj. iskanje lastnega ugodja in užitka nas vodi v nasilnost in zlorabo. Karel Boromejski nas je navdušil z izredno odpovedjo vsemu prestižu, ki bi ga lahko užival kot pomembne član družine Boromejcev, pa je vstopil v takratne probleme Cerkve, jih videl in se zavzel z živo vero. Pier Giorgio in Don Bosko pa sta spregovorila o velikonočni veri, ki ni v zdolgočasenosti, ampak v živem pričevanju za ljubezen, za Kristusa. Skupno vsem svetnikom pa je darovanje. Ne glede na status, položaj ali premoženje, vsi smo poklicani, da živimo za druge. Jezusovi učenci smo lahko le, če živimo za druge.

Belo nedeljo smo razumeli kot tolažbo, božjo bližino. Če smo bili na veliko noč mi sami povabljeni, da vstopimo, vidimo in verujemo, pa nas je na belo nedeljo Gospod sam obiskal. Kakor med učence tudi med nas vstopa v zaprtost naših src in odnosov, predstav in ran. Vstopa, da bi nas opogumil. Da se videti, da bi mogli gledati drugače. In ne nazadnje naredi vse, da bi kakor Tomaž mogli verovati. Prosili smo, da bi Bog odprl naša srca, da bi Mu dopuščali vstopati v naša življenja in da bi zmogli v živi zavesti, da je med nami, hoditi v tem svetu kot priče Njegovega vstajenja.