Po veliki noči se sprašujem, kaj je tisto, zaradi česar učenci spremenijo življenje.
Podobno se sprašujem tudi sama, kaj mora človek storiti,da bi sprememba na bolje ne bila le muha enodnevnica, ampak postala del življenja. Ustavila sem se ob evangeliju pretekle nedelje, ko Jezus učence trikrat pozdravi: "Mir vam bodi!" Mislim da je resnični mir tista vrednota po kateri sodobni človek tako hrepeni in jo hkrati težko doseže. Postaja mi jasno, da je resnični mir možen le v popolni predanosti Njemu. In kje se zaplete? Zdi se mi, da me Bog želi srečati v mojem nemiru, da se mi tam tudi razodeva, a vendar se po srečanju z Njim ne bi odpovedala svojim načrtom in poti. Če mi da milost srečanja z Njim verjetno pričakuje, da se po začetnem navdušenju nad spoznanjem odpravim na pot. Jasno mi je, da Njegova pot izključuje prenekatere moje zemeljske stranpoti. Ob tem se hitro ujamem v zanko barantanja, češ, da sem lahko toliko z Gospodom, kolikor je lahko On moj terapevt, več napora, ki ga pot zahteva, mi je odveč, premaga me strah...

Želim si ohranjati hrepenenja živa, želim si srečanja z njim, moram pa si želeti tudi pripraviti prostor zanj v svojem življenju, sicer Njegova milost niti v letu božjega usmiljenja ne bo mogla delovati po meni. Polovičarstvo se pri Bogu ne obnese.

»Otroci, imate kaj hrane?«… »Pridite jest!«… Ko so pojedli, je Jezus rekel Simonu Petru: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.«

Peter, hvala za tako lepo pridigo! V njej me najbolj nagovarja spodbuda, da ohranjamo svoja hrepenenja živa – vedno živa! In da ne pozabljamo, da On sam izbira pot do nas, da On daje naloge, da nas On pošilja v svet… Na nas pa je, da smo odprti za srečanje z Njim na poteh našega življenja.

Upam, da ne bo nadležno, če podelim z vami še to, kar sem sama v velikonočni spodbudi sosestram razmišljala ob tem evangeljskem odlomku:

Po veliki noči se Jezus ponovno prikaže svojim učencem ob Tiberijskem jezeru, v neki noči brez zvezd in brez ulova, bridki in naporni, vse do zore, ko se lačni in utrujeni vračajo na obrežje in jih preseneti Njegov pozoren in ljubeč sprejem: »Otroci,… pridite jest!« Da bi se čim bolj približal Petru, mu Jezus po obedu trikrat zastavi vprašanje o ljubezni: »Simon, Janezov Sin, ali me ljubiš?« Jezusova ljubezen do človeka vse preoblikuje. Na tej strani nam Evangelij govori o svetosti, ki ne pomeni odsotnosti greha, ki ni njiva brez plevela, ampak je obnovljena gorečnost do Kristusa in do njegovega veselega oznanila. Božja ljubezen ponovno razvname srca. Svetost ni ugasnjena strast, ampak je spreobrnjena strast. Kadar zares ljubiš, se ne moreš zmotiti, saj je ljubezen očitna, sijoča, neizpodbitna in tudi kadar zadaja rane, dejansko ozdravlja.

Tak je naš vstali Gospod, ki nas ljubi in z ljubeznijo napolnjuje naše uboštvo. V nas ne išče popolnosti, ampak pristnost. Na svetu nismo zato, da bi bili neomadeževani, ampak da hodimo po poti za Njim. Jezus je berač ljubezni, berač brez pretvarjanja, ki pozna moje uboštvo, a kljub temu prosi za moje prijateljstvo. Verovati pomeni potrebovati ljubezen, zaupati vanjo in se v njej zakoreniniti. Vstajenjski kristjani verujemo v Ljubezen. To pomeni, da oživljamo njene vezi, jih vedno znova prebujamo in še drugim pomagamo ponovno najti zaupanje v ljubezen. »Mi smo verovali v Ljubezen«, lahko ponavljamo z apostolom.

Verovati pomeni, hoditi z Bogom v ljubezni. Odrešenje je v gotovosti, da je On tisti, ki nas ljubi in ki ga ljubimo. Kriza vere, do katere danes prihaja, predvsem v našem zahodnem svetu, se začne ravno s krizo človekovega dejanja vere. Izginja vera v ljubezen – v ljubezen, ki je darovanje, ki je razdajanje, ki je podarjanje. Nasprotje ljubezni ni sovraštvo, ampak brezbrižnost. Ta je glavni sok, ki danes hrani zlo, je skrivna limfa greha. Brezbrižnost, zaradi katere drugi zame ne obstaja, ne šteje, ni vreden moje pozornosti, ni nič (prim. p. Ronchi, Duhovne vaje za rimsko kurijo).

Na vstajenjsko jutro, se moramo ponovno prebuditi v ljubezni, se začutiti ljubljene in ljubiti. Ljubiti Boga z vsem, kar smo, s telesom, dušo in duhom. Nehajmo ga ljubiti kakor podložniki, kakor sužnji. Ponovno ga moramo vzljubiti kot Njegovi ljubljeni otroci. Tako se bosta naše življenje in vera napolnila z veseljem in mirom, ki je Kristusov velikonočni dar. Tako bo velikonočno slavje zares praznik prekipevajočega veselja, naš pogled na brate in sestre pa poln sočutja in usmiljenja.

Hvala Slavica, za tvoje dopolnilo. Ustavil sem se pri tejle misli: Jezus je berač ljubezni, berač brez pretvarjanja, ki pozna moje uboštvo, a kljub temu prosi za moje prijateljstvo.

Tokrat sem prvič pomislil, da je Jezus Petra izzval: Ali me ljubiš bolj kakor tile? Če ga je pred smrtjo trikrat zatajil, ker se je bal pred drugimi izpovedati svojo ljubezen, ga Jezus sedaj prosi za ljubezen zato, da bi mu pomagal, da utrdi ljubezen do Njega in se pred drugimi končno opredeli in izpostavi. 

Razmišljam, da mi ni težko prositi za ljubezen, a ne vem, če to komu koristi. V tem primeru, da se mora drugi opredeliti, tvegati stati v neki drži do vrednot, ki jih npr. sam zagovarjam, pa je to mogoče zelo potrebno.

Hvala, Peter! Tvoje razmišljanje mi daje misliti naprej ;)

Zelo se me je dotaknilo, ko si med našimi duhovnimi vajami v enem razmišljanju vprašal, če smo bile kdaj pozorne na to, da Jezus o sebi nikoli ni rekel: »Jaz sem ljubezen«. Ob Njegovem vprašanju Petru premišljujem, da tudi takšnih vprašanj ni postavljal nikomur (ni beračil za ljubezen), dokler ni vstal od mrtvih – dokler ni sam pokazal, kaj pomeni zares ljubiti – kaj pomeni ljubiti »bolj« kot ljubijo drugi. Ko so ga učenci drug za drugim zapuščali, Jezus ni vprašal dvanajsterih: "Ali me vsaj vi ljubite bolj kot tile?" Preprosto jim pravi: "Ali želite oditi tudi vi?" Po treh letih v Jezusovi družbi je bilo Petru jasno, da Jezus ljubi Janeza bolj kot njega in ostale apostole in Janez je z vztrajanjem pod križem pokazal, da tudi on svojega Učitelja ljubi bolj kot drugi njegovi učenci. Janez se je očitno temu ognju ljubezni že prepustil, Peter je moral do tja še priti. In po trikratni izpovedi ljubezni mu Jezus pove, kaj ta rast v ljubezni dejansko pomeni: »Do zdaj si se opasoval sam in si hodil, kamor si hotel.« Peter si je sam določal poti ljubezni in do kam se bo pustil opasati z bremenom ljubezni… »Poslej pa boš raztegnil roke in drug te bo opasal in te odvedel, kamor ne boš hotel.« To pa je verjetno tisto »ljubiti bolj«, ko pustiš, da mero in poti ljubezni določa drugi in to zmoreš sprejeti nase, ker si sam izkusil Kristusovo ljubezen – ne samo »bolj«, ampak »do konca«…

Mi je zanimivo, da prav v današnji duhovni misli pravi sv. Vincencij:

"O Zveličar, o vir ljubezni, ki se je ponižala do nas in do sramotne kazni! Kdo je v tem bolj ljubil bližnjega kot ti?"