Pot v Emavs

In glej, prav tisti dan sta dva izmed njih potovala v vas, ki se imenuje Emavs in je šestdeset stadijev oddaljena od Jeruzalema. Pogovarjala sta se o vsem tem, kar se je zgodilo. In medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala, se jima je približal sam Jezus in hodil z njima. Njune oči pa so bile zastrte, da ga nista spoznala. Rekel jima je: »O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo?« Žalostna sta obstala in eden izmed njiju, ki mu je bilo ime Kleopa, mu je odgovoril: »Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni?« »Kaj neki?« je rekel. Dejala sta: »Kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom, ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom; kako so ga naši véliki duhovniki in poglavarji izročili v smrtno obsodbo in ga križali. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo odkupil Izrael. Vrh vsega pa je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo. Vsi iz sebe smo tudi zaradi nekaterih žena iz naših vrst. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu in niso našle njegovega telesa, so se vrnile in pripovedovale, da so imele celó videnje angelov, ki so dejali, da živi. Nekateri izmed naših so šli h grobu in so našli vse takó, kakor so pripovedovale žene, njega pa niso videli.« In on jima je rekel: »O nespametna in počasna v srcu za verovanje vsega, kar so povedali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Mesija
to pretrpel in šel v svojo slavo?« Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih. Medtem so se približali vasi, kamor so bili namenjeni. On pa se je delal, kakor da gre dalje. Silila sta ga in govorila: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« In vstopil je, da bi ostal pri njiju. Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?« Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane enajstere in tiste, ki so bili z njimi. Govorili so, da je bil Gospod resnično obujen in se prikazal Simonu. Tudi ona dva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha. Lk 24,13-35

Moč evharistije

Tokrat v evangeliju prepoznavam predvsem moč evharistije. Učenca sta bila slepa, dokler nista bila deležna Jezusa v božji besedi in razlomljenem kruhu. Duhovniki pogosto slišimo s strani vernikov besede: sveta maša je dolgočasna; jaz grem k maši, kadar čutim; nedeljska maša je 'kar nekaj'; molim lahko tudi v naravi ipd. Arški župnik je vernike opisal takole: »Vidite jih, da obračajo glavo sem in tja in sprašujejo soseda, koliko je ura. Drugi zehajo in se pretegujejo, ko obračajo liste svojega molitvenika, kot bi preverjali, ali je tiskar zagrešil kakšno napako … Ko molijo 'Spovem se', obtožijo sami sebe … dve minuti pozneje si odpustijo in že obtožijo druge … Med obredi so žalostni …, ko pa je obred končan, se drenjajo k vratom kot ljudje, ki so jih izpustili iz zapora. Tedaj jih glejte, kako spet zažive v veselju, ki so ga izgubili pri obredu.« Zdi se, da smo vsi – tako duhovniki kot verniki – močno razvrednotili tisto, o čemer je rekel Jezus: »Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi (Jn 6,53).«

Ko smo romali po krajih svetih mož in žena od Annesyja (Frančišek Saleški in Ivana Šantalska), Taizeja (brat Roger), Clunya, Paray le Moniala (Marjeta Marija Alacoque), Arsa (Janez Marija Vianey) do Chatillona (Vincencij Pavelski), da je vsem, razen brata Rogerja, ki je bil protestant, dajala moč za življenje v ljubezni prav evharistija. Še posebej prisrčen odnos do srečanja z Gospodom po lomljenju kruha nam je pokazal prav Arški župnik. Naj nas tokrat nagovori nekaj njegovih misli o evharistiji:

Navzočnost pri maši je del posvečevanja nedelje. To je največje dejanje, ki ga lahko naredimo. A glej! Vere nam manjka. Če bi nam rekli: »Ob tisti uri moramo obuditi mrtvega«, bi zelo hitro tekli, da bi ga videli. Mar pa ni posvečenje, ki spremeni kruh in vino v Božje telo in kri, veliko večji čudež kot obuditi mrtvega! Vsa zbrana dobra dela ne bi imela enake vrednosti, kot jo ima mašna daritev, ker so to dela ljudi, maša pa je daritev samega Boga. Trpljenje mučeništva, kakor koli je že zaslužno, v primerjavi z njo ni nič. Kako velika je mašna daritev! Bog zadrži svoj pogled na oltarju: »To je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.«

Kako srečni so tisti, ki se združijo z našim Gospodom po obhajilu! Bog se vidi v njih. Naš Gospod je dejal: »Kar koli boste prosili Očeta v mojem imenu, vam bo spolnil.« Nikdar ne bi pomislili, da bi Boga prosili za njegovega Sina. Toda kar si človek ni mogel predstavljati, je Bog naredil. Česar človek ne more reči ali si ne more zamisliti, in česar bi si nikdar ne upal želeti, je Bog v svoji ljubezni rekel, si zamislil in izvršil. Bi si sploh kdaj upali reči Bogu, naj za nas pošlje v smrt svojega Sina, naj nam da jesti njegovo meso in piti njegovo kri? …

Dobri Bog, ki se nam je hotel dati v zakramentu svoje ljubezni, nam je dal prostrano in veliko hrepenenje, ki ga lahko poteši samo on. Ob tem lepem zakramentu smo kot človek, ki umira od žeje poleg reke; moral bi samo upogniti glavo ... kot človek, ki ostane ubog ob zakladu; moral bi samo stegniti roko. Kdor se obhaja, se izgubi v Bogu kot kapljica vode v oceanu. Ni ju mogoče več ločiti. Ne maram, da začnete takoj brati, kadar pridete od svete mize. Nikar! Čemu človeška beseda, kadar Bog govori? Narediti moramo kot nekdo, ki je zelo radoveden in ki posluša pri vratih. Poslušati moramo vse, kar dobri Bog govori na vratih našega srca.

Naš Gospod v evharistiji čaka ... Tukaj je tisti, ki neprestano moli svojega Očeta. Kako prijetna mu je četrt ure, ki jo izmaknemo svojim opravilom, da ga pridemo obiskat, ga molit! Namesto da bi gledali okoli sebe, ko smo pred Najsvetejšim, zaprimo oči in ustnice, odprimo svoje srce, dobri Bog bo odprl svojega. Pojdimo k njemu, on bo prišel k nam, eden da bi prosil, drugi da bi dal. To bo kot piš od enega k drugemu.

So takšni, ki si predstavljajo, da je kakovost molitve premosorazmerna s količino. Komaj so začeli rožni venec, že gledajo, ali ga bodo kmalu končali ... To ni to. Ni nam treba veliko govoriti, da bi dobro molili. Vemo, daje dobri Bog tukaj, njemu odprimo svoje srce, uživajmo v njegovi navzočnosti: to je najboljša molitev. Naš Gospod se ni mogel sprijazniti s tem, da bi se ločil od nas. Nebo ga je klicalo nazaj, on pa je na predvečer svoje smrti postavil evharistijo. Šel bo v nebesa, vendar bo za vedno ostal z nami, da bi bil eno z nami.

Če bi vedeli, kako je dobri Bog dober! Tako dober je, da se njegovo srce kar poti od usmiljenja.

Bog nam daj nekaj te modrosti in pobožnosti!