Jezus se prikaže učencem
Govorili so, da je bil Gospod resnično obujen in se prikazal Simonu. Tudi ona dva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha.
Ko so se oni pogovarjali o tem, je sam stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!«
Vznemirili so se in obšel jih je strah. Mislili so, da vidijo duha. Dejal jim je: »Kaj ste preplašeni in zakaj se vam v srcu oglašajo dvomi? Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.« Ko je to rekel, jim je pokazal roke in noge. Ker pa od veselja še niso verjeli in so se čudili, jim je rekel: »Imate tukaj kakšno jed?« Ponudili so mu kos pečene ribe. Vzel jo je in jo vpričo njih pojedel. Nato jim je rekel: »To so besede, ki sem vam jih povedal, ko sem bil še pri vas: Mora se izpolniti vse, kar je pisano o meni v Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih.« Tedaj jim je odprl um, da so doumeli Pisma. Rekel jim je: »Tako je pisano: Mesija bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih, in v njegovem imenu se bo oznanilo vsem narodom spreobrnjenje v odpuščanje grehov, s čimer bodo začeli v Jeruzalemu. Vi ste priče teh reči.« Lk 24,35-48
Vi ste priče
Kako simpatičen dogodek! Učenci so vznemirjeni, strah jih je in dvomijo. Jezus vse to razume in je neverjetno sočuten. Išče, kako bi se lahko približal prestrašenim učencem. Najprej jih nagovori, potem jim pokaže roke in noge. Ko tudi to ne zadostuje pomisli, da bodo lažje dojeli, da je resničen, tako da bo pred njimi pojedel kos ribe. Kako prizadeven je v iskanju bližine z učenci, kako ustvarjalen in preprost. Po vsem tem pa Jezus pojasni pomen smrti in vstajenja ter jim naroča: Vi ste priče teh reči.
Povabilo oz. prijazna zahteva, da smo priče, doživljam v dveh smereh. Da smo priče praznega groba, a tudi priče Jezusove neverjetne bližine. Vera vanj ni več vera v Boga, ki prebiva v nedostopni svetlobi, ampak je vera v učlovečeno Besedo, v ljubečega Očeta in ljubečega Sina, ki se nam približa tam, kjer smo. Naj bomo priče teh reči, je hkrati tudi opozorilo, da Jezus ne more zaživeti v okostenelih strukturah, množici zapovedi in prepovedi, togih in hladnih odnosih. Jezus je lahko živ med učenci, ki so živi, ki čakajo konkreten odgovor na konkretno stisko. Papež Frančišek nam je v tej konkretnosti in živosti svoje vere nedvomno lahko blizu.
Še enkrat poglejmo, kako se Jezus približa učencem in kaj to pomeni za našo vero. Učenci so vztrajali v molitvi in ga čakali tam, kjer so bili nazadnje skupaj z Njim. Njegov nastop je čisto konkreten odgovor na njihovo stisko. Tako stopa Jezus tudi k meni, ko vztrajam vse dokler ne najdem odgovora. Dotakne se me tam, kjer me najbolj boli, če le ne zbežim. On je odgovor na moja najbolj konkretna in zemeljska vprašanja – ni visokoleteča teorija.
Vera, o kateri govori današnji odlomek, je živa vera, ki je odgovor na konkretna življenjska vprašanja in ne neka tradicija z vrsto naučenih moralnih naukov. Verovati pomeni hoditi z Jezusom skozi življenje, ga srečevati v vsakdanjih iskanjih. Jezus pogosto ne odgovarja našim predstavam, vedno pa odgovarja našim potrebam. Je tu, da bi nas opogumil, da bi nam pomagal premagati strah in obup.
In kaj pomeni biti njegova priča? Pomeni oznanjati Jezusa in vero vanj na tako živ in konkreten način kot se razodeva Jezus svojim učencem. Pomeni najprej biti blizu človeku, videti njegove strahove, dvome in nevero. Pričevati pomeni iskati najprimernejši način, kako sporočiti, da bo bližnji lahko razumel.
Kje se napaja takšna vera? Najprej iz vztrajanja v občestvu, v iskanju odgovorov na smisel življenja in v molitvi. Ko pa se nekaj zgodi, ko vstopi Jezus skozi zaprta vrata, pa je za njihovo vero ključno, da dovolijo Jezusu, da se jim približa, da sprejmejo povabilo, da se jih dotakne in da sprejmejo izziv, da pred njimi poje ribo. Učenci so vero sprejeli, ker so dovolili, da se jih je Bog dotaknil.
Ali mi sami dovolimo bližino Boga, ali verjamemo, da nam je lahko blizu. Bog se nas dotika po bližnjem. Ali mu dovolimo tako neposrednost, o kateri govori današnji evangelij? Vi ste priče! Naj nas božja bližina in bližina sočloveka spreminja v žive priče. Naj bomo priče novega življenja, ne le praznega groba. Naj bomo priče novih odnosov in nove bližine, v kateri se razodeva lepota človeka in veselje nad božjo ljubeznijo.









Tokrat so se me spet bolj živo dotaknile vzporednice med Petrovo pridigo:
»In kaj pomeni biti njegova priča? Pomeni oznanjati Jezusa in vero vanj na tako živ in konkreten način kot se razodeva Jezus svojim učencem. Pomeni najprej biti blizu človeku, videti njegove strahove, dvome in nevero. Pričevati pomeni iskati najprimernejši način, kako sporočiti, da bo bližnji lahko razumel... 'Vi ste priče!' Naj nas božja bližina in bližina sočloveka spreminja v žive priče. Naj bomo priče novega življenja, ne le praznega groba. Naj bomo priče novih odnosov in nove bližine, v kateri se razodeva lepota človeka in veselje nad božjo ljubeznijo.«
in nagovorom papeža Frančiška:
»Kdo je priča?... Priča je tisti, ki je objektivno videl resničnost, a ne z ravnodušnim očesom, videl je in se pustil vključiti v dogodek. Zaradi tega si zapomni, vendar ne samo, ker zna natančno obnoviti dejstva, ki so se zgodila, ampak, ker so ga ta dejstva nagovorila in je doumel njihov globok pomen. Zato priča tudi pripoveduje, zopet ne hladno in nezainteresirano, temveč kot tisti, ki je v to vpleten in je od tistega dne spremenil življenje... Vsak kristjan lahko postane priča vstalega Jezusa. Njegovo pričevanje je toliko bolj verodostojno kolikor bolj to razodeva njegov evangeljski, vesel, pogumen, krotak, miren in usmiljen način življenja. Če pa kristjan pusti, da ga prevzame udobje, nečimrnost, sebičnost, če postane gluh in slep za vprašanja tolikih bratov in sester o 'vstajenju', kako bo lahko sporočal o živem Jezusu, kako bo lahko sporočal o osvobajajoči moči ter o brezmejni nežnosti živega Jezusa?«
V tem tednu molitve za nove duhovne poklice se morda malo bolj zavedamo, kako smo v vsakem času potrebni novih verodostojnih prič vstalega Kristusa. Čeprav smo v to poklicani vsi, smo vendar k temu na poseben način poklicani redovnice, redovniki in duhovniki. 'Stari' so poznali rek: »Imeli bomo takšne duhovnike in redovnike, kakršne si bomo izmolili.« Verjamem, da to drži, ker nihče ne more biti zvesta priča Vstalega iz svojih moči.
Gospod, pošlji nad nas moč svojega Svetega Duha!