Jezus dobri pastir

»Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. Jaz in Oče sva eno.« Jn 10,20-27

Pastir in ovce

Ta prispodoba, ki je tako temeljna za Jezusa in njegovo oznanilo, me vedno znova spomni na očitek, da smo kristjani ovce. Ovce, ki poslušajo in ne znajo razmišljati s svojo glavo. Prav takšen odziv je ta primera izzvala že pri prvih Jezusovih poslušalcih. Mnogi izmed njih so zato govorili: »Demona ima in blazni. Zakaj ga poslušate?« Drugi pa so govorili: »To niso besede obsedenca. Mar more demon odpreti oči slepim?« (prim. Jn 10,20-21)  Ta prilika je tudi ena tistih, ki močno zaznamuje oznanjevanje papeža Frančiška, ko spodbuja duhovnike, naj imamo vonj po ovcah. Kaj je tako pomenljivega v tej priliki?

Odnos pastir in ovca je danes zelo odmaknjena prispodoba. Danes nihče ne pase več, nihče od nas se ne sprašuje, kaj vse naj bi počel pastir, kaj šele, da bi znali ločevati med dobrim in slabim pastirjem. Pa se vseeno ustavimo v tem odnosu. Medsebojen odnos med ovco in pastirjem zaznamujejo najprej predvsem čutenja in doživljanja. Odnos ovce do pastirja raste iz izkušnje in doživljanja. Ker ovca ne zna razmišljati, le doživlja in ker ne zna govori, sporoča predvsem z obnašanjem. Na drugi strani pa je pastir, ki se mora temeljito vživeti v svet ovac in jim mora prihajati naproti. S čutenji presoja, kaj se z ovco dogaja, potem pa mora doživljanjem vključiti tudi razum. Eno je, kar doživlja in zaznava, drugo je tisto, kar ve in spoznava. Mogoče lahko rečemo, da je ta odnos najbližji odnosu med materjo in dojenčkom, ki še ne zna govoriti. Mati mora doživljati in vedeti, otrok sporoča le skozi doživljanja.

Spet smo torej pri vprašanju dveh svetov: čutenjskem in spoznavnem. Kot smo spoznavali že ob odlomkih, ki opisujejo srečevanja učencev z Jezusom po vstajenju, so bila gonilna sila prvih srečanj predvsem hrepenenja, želja po tem, da Učitelj vendarle ne more biti mrtev. Ko so učenci doživeli srečanje z vstalim, so začeli umevati Pisma. In ko so jih umevali, so bili poslani, da oznanjajo.

Našo vero danes doživljam na dveh razdvojenih bregovih: razum in čutenja. Razum prevladuje pri institucionalni Cerkvi, medtem ko čutenja obvladujejo karizmatično. Tako bi lahko prvo obnašanje primerjali ovcam, ki se pasejo v ogradi iz električnega pastirja; drugo, karizmatično plat, pa ovcam, ki se prosto pasejo in se komaj zaznavajo, da ni ves svet njihov in da ni takšen, kot se jim zdi.

Mogoče nam bo to problematiko najbolj nazorno orisala drama z begunci. Ovce iz prve staje in njihovi pastirji so na val beguncev odreagirali na videz strogo racionalno: Poskrbimo za begunce, a čimprej naj gredo od tod. Naše dežele ne bomo naredili muslimanske, nikomur je ne damo. Na drugi strani, pa smo slišali čustvene izlive, ko je potrebno reveže razumeti in razumeti ter jim pomagati. Seveda je prevladovala institucionalna drža in tudi zmagala, naredili smo ograje in nagnali drhal tja, 'kamor spada'.

Zanimivo, da nam vrhovni pastir, ki hoče ohraniti vonj po ovcah sporoča, tako ga razumem, precej drugače. Takole odgovarja na vprašanje novinarke, ki ga na poti z otoka Lezbos sprašuje: »Je konec schengna, je konec evropskih sanj?« (novinarka Elena Pinardi) »Tega ne vem, toda razumem vlade, tudi narode, da imajo določen strah. To razumem, saj moramo imeti veliko odgovornost glede sprejema. En element te odgovornosti je, kako se bodo integrirali ti ljudje in tudi mi. Vedno sem ponavljal, da postavljanje zidov ni rešitev. To smo videli ob padcu enega od njih v prejšnjem stoletju. To nič ne reši. Graditi moramo mostove. Toda mostove je potrebno graditi s pametjo, z dialogom, z integracijo… Zapiranje mej ne reši nič, saj dolgo zaprtje meje škodi lastnemu narodu. Evropa mora hitro pripraviti politiko sprejemanja in integriranja, rasti, dela, reformo ekonomije. Vse te stvari so mostovi, zaradi katerih ne bo potrebno graditi zidov. Toda ta strah popolnoma razumem.

Sedaj bi pa rad spremenil temo, saj po tem, kar sem videl, kar ste vi videli v begunskem centru, gre človeku na jok. Otroci… s seboj sem prinesel, da vam pokažem, otroci so mi podarili številne risbice. Torej, kaj želijo otroci? Mir, saj trpijo. Res je, da imajo tam vzgojne ure… Kaj vse so videli ti otroci! Poglejte, videli so, kako se je en otrok utopil. To nosijo otroci v svojem srcu. Res, danes mi je šlo na jok. Na jok. Isto tematiko je narisal otrok iz Afganistana… To vidi sonce in joka. Toda, če je sonce sposobno jokati se, smo tudi mi. Ena solza nam bo dobro dela.« (Papež Frančišek)

Papež torej pravi: » … mostove je potrebno graditi s pametjo, z dialogom, z integracijo…« in zaključuje: »Toda, če je sonce sposobno jokati se, smo tudi mi. Ena solza nam bo dobro dela.«Papež Frančiške zelo dobro povezuje razum in čustva, je pastir, ki čuti in razume. Kaj pa mi? Ponavljam, občutek imam, da poznamo dve skrajnosti: strogi razum ali pa brezglava čustva. Razum brez ljubezni je morilski; čustva brez razuma pa so nespamet. Med ovco in dobrim pastirjem je vse na pravem mestu kot med dobro materjo in otrokom. Naj nam dobri Pastir pomaga iz poslušnih ovac rasti v skrbne in sočutne pastirje.