Jezusovo vstajenje
Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehitel in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl povoje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povoje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, vendar ni ležal s povoji, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč umevala Pisma, da mora vstati od mrtvih. Jn 20,1-9
Velika noč spreminja pogled na življenje, trpljenje in smrt
Sedaj smo na cilju, so si najbrž rekli učenci, ko so videli na cvetno nedeljo slovesen Jezusov prihod v Jeruzalem. To smo čakali, za to smo se trudili. To je sedaj tista zmaga, o kateri je Učitelj govoril. Po trpljenju pride vstajenje. Torej napadov nanje in na Učitelja je konec. Sedaj so spoznali, da je resnično Mesija, ki mora priti na svet.
Po čudoviti nedelji nastane čudna praznina. Ta prekleti ponedeljek, ki je vse obrnil na glavo. Začele so se širiti govorice, da je napočil trenutek, ko je oblastem zavrelo. Primite ga, ustavimo širjenje tega čudnega oznanila, vere, ki ne pozna okvirov in meja. Učitelj zastonj deli odpuščanje, ne zahteva daritev v templju, krši soboto, ne upošteva jasnega bontona. Najprej za mizo posede berače, šele potem, če se mu zdi, povabi tudi imenitne goste. Največkrat jih prezre. To je potrebno ustaviti!
Nemir narašča. Učenci so zbegani. Mar ni bila cvetna nedelja tista, ki je govorila o Učiteljevi zmagi. To gosto zadušljivo ozračje se le širi, dokler ne pride veliki četrtek. Jezus jih zbere k obhajanju zadnje večerje. Zdi se, da z dejanjem prehiteva. Saj še ni velika noč, kaj hoče povedati s tem obedom? Govori o trpljenju, poudarja, da daje svoje meso in kri v hrano. Ne razumejo ga, ne vedo, kaj jim hoče povedati. Poleg tega jim umije noge in jim naroča naj tako služijo tudi drugim. Komaj so dobili nekaj priznanja kot njegovi učenci, že jih tišči v služenje. Kdaj bodo vendar počivali?
Veliki petek je dan, ki ga ne bodo nikoli pozabili. Da je v svetu toliko sovraštva, si niso mogli niti misliti. Saj so slutili, a tega niso hoteli videti. Kdo se bo s tem spopadal! Tudi med njimi se je pokazalo vse najslabše. Pa so mislili, kako so povezani. Eden je Jezusa celo izdal za 30 srebrnikov, drugi, ki je bil najbolj glasen, ga je zatajil, vsi so se razbežali. Le Janez je z ženami vztrajal pod križem. Najmlajši in najbolj tih. Kako čudno se vse obrne. In sedaj?!
Sanje so končane!? Vendar ne! Žene in Janez ne dajo miru. V njih je isti nemir, ki je ustavljal ostale, da se niso na cvetno nedeljo mogli prešerno veseliti. Govorili so o nečem drugem, o tistem, o čemer jim je govoril Učitelj. Da bo vstal in da bo potem vse drugače. Žene tečejo k grobu, Janez teče za njimi in seveda Peter, ki ni mogel zaostajati. Prazen grob obrača v njih predstave o življenju. Od tega dne zanje nič ne bo več kot je bilo prej:
- Cvetna nedelja ni konec, ampak naznanja nov začetek. Ko si na višku moči, so se spomnili, te Jezus vabi, da kakor zrno spet padeš v zemljo, da obrodiš nov sad. Nov sad spoznanja, nov sad ljubezni, novo življenje.
- Ko te ljudje hvalijo, vedi, da se za množično hvalo zagotovo skriva tudi hinavščina. Zato je Jezus toliko govoril o grehu in odpuščanju. Ni želel kamnati, želel je spreobrnjenje. Greh tiči na vsakem koraku. Ni se ga mogoče otresti po farizejsko. Vedno moram kakor cestninar priznavati: Gospod usmili se mene grešnika.
- Ko v tebi vse vre, pomisli, kaj ti Gospod pripravlja. To ni čas za umik, je čas za premislek, kaj se v tvojem življenju dogaja. Začeti bo potrebno znova. Uspehi niso tisti cilj, zaradi katerega si tu. Obstaja nekaj več, išči naprej.
- V nemir življenja Gospod postavlja evharistijo, spomin in obnavljanje zadnje večerje. Brez Jezusovih besed in njegove hrane ne moremo živeti kot vstajenjski kristjani. Lahko zmagoslavno vihtimo zelenje in zastave na cvetno nedeljo, a ni mogoče iti skozi veliki petek, ki pa se mu v življenju nihče ne izogne.
- Kristjan je vstajenjski kristjan, če v velikem petku zre luč velike noči. Jezusova pot je pot vsakega kristjana. Od cvetne nedelje, s kruhom velikega četrtka prek velikega petka do velike noči.
Dragi bratje in sestre, zdi se, da smo zelo podobni prvim učencem. Ljubimo cvetno nedeljo in iščemo lastno ceno. V negativnih govoricah o Jezusu in njegovih učencih se izgubimo v množici, zatajimo, izdajamo ali se razbežimo. Velika noč nas spominja, da je z božjo pomočjo mogoče vstati. Da le ostajamo v navezi, v tekanju in spraševanju. Na poti bomo našli Gospoda, ki nam bo povedal, kako naprej.
Želim vam tega srečanja z vstalim. Želim vam, da se ne bi ustavili pri cvetni nedelji, da bi vzeli zares hrano velikega četrtka in zmogli z Njim v velikem petku že videti zarjo vstajenja. Bog je vstal. Če bomo ostajali z njim od cvetne nedelje do velike noči, bomo z njim zagotovo tudi vstajali v novo življenje.
Veselo aleluje vam želim. Gospod je res vstal!
Jezusovo vstajenje
Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehitel in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl povoje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povoje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, vendar ni ležal s povoji, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč umevala Pisma, da mora vstati od mrtvih. Jn 20,1-9
Velika noč spreminja Jezusove učence
Evangelij nam ponuja lik apostola Petra, ki je v pametnih in nespametnih dejanjih ob Jezusu skoraj vedno prvi. Razmišljal sem, kaj se je dogajalo z njim v teh velikih dneh. Njegovo umiranje in vstajenje z Učiteljem in Gospodom naj bo spodbuda tudi za nas. Njegovo doživljanje vidim na naslednjih področjih še posebej živo:
GREH Apostol Peter po velikem petku spozna, da ne more nikoli več trditi z gotovostjo: Če te bodo vsi zapustil, jaz te ne bom nikoli. Po veliki noči se v njem utrjuje spoznanje, da je greh njegova stalnica, vprašanje je le, ali se ga zaveda ali ne. Ko je v shodnici poslušal, kako se je potrebno držati desetih zapovedi, si umivati roke pred obedom, spoštovati soboto itd., je razumel greh kot stvar zapovedi in prepovedi. Z Jezusom, v njegovi bližini, na poti z njim vse do sodne palače, pa je spoznal, da je greh vprašanje odnosa, ne zapovedi. Še več. Če razmišljaš le o zapovedih, ne moreš biti z Gospodom, če si prizadevaš biti z Gospodom, te On vodi v situacije, ki jim zagotovo nisi kos. In takrat boš najbrž tudi grešil. Odnos, ki je živ, zahteva vedno nove napore, prinaša nove izzive in z njimi tudi nove padce. Če bo na poti, bo živ, bo lahko ljubil, a hkrati bo vedno tudi grešil. To se mu je po velikem petku začelo jasniti, na veliko noč, pa dobiva moč, da greh sprejme in sprejme tudi Gospodovo odpuščanje.
ZAUPANJE Do velikega petka je bil samozavesten in je mislil, da ima življenje v svojih rokah. Šele po velikem petku je začel spoznavati, da življenja ne more obvladovati. Ko je Jezusa zatajil, je spoznal, da nima moči, da bi se uprl množici. Spomnil se je, da je ta občutek podoben tistemu, ko je hotel z Jezusom hoditi po vodi, pa se je začel utapljati. V teh dneh se mu je začelo svitati, kaj je Učitelj hotel reči, ko jih je opozarjal, da brez Njega ne morejo ničesar storiti. Če ga ne sliši in ne vzame zares, mu ne more slediti. Če si domišlja, da stvari pozna bolje kot Jezus, ne more vztrajati. Vztrajati v ljubezni, tako do učitelja kot do svojih bližnjih, je mogoče le v moči, ki jo daje Kristus. Po vstajenju, po svojem padcu in doživetju usmiljenja, je postalo Petrovo življenje drugačno.
TRPLJENJE Peter spoznava, kako zelo se je motil, ko je razmišljal, da Učitelj ne sme trpeti. Vse do velikega petka si je predstavljal, kako se bodo načrti, ki jih ima Jezus z njim uresničevali z uspehi. Kako velike in pomembne reči bo delal z Jezusom, si je predstavljal, ko je bil Učitelj med njimi. Na cvetno nedeljo se je te zemeljske slave že skoraj dotaknil. Videl se je kot veliki oznanjevalec in Jezusov zaupnik. Na veliki petek se je zlomilo. Na veliko noč, pa je začutil, da moč ni v uspehu, ampak v izročitvi. Trpljenje je izročanje v Očetove roke. Oče, Bog, pa iz njega naredi nekaj novega. Na veliko noč je razumel: Če pšenično zrno ne pade v zemljo, ostane samo, če pa umre, obrodi nov sad.. Spoznal je, kako pomembno je trpljenje sprejeti in čakati, da rodi sad. Spoznal je, da ga prav trpljenje prečiščuje in dela iz njega novega človeka.
SLUŽENJE Ko je Peter hodil z Učiteljem, se je veliko ukvarjal z mislijo: Kdo bo prvi pri Gospodu. Kar jezilo ga je, da jim je Jezus pri zadnji večerji umival noge. On bi to naredil drugače. Na veliko noč je razumel, kaj pomeni služiti. Kdor hoče biti prvi, naj bo vsem služabnik in kaj pomeni, dati življenje za svoje prijatelje. Upor v njem, da bi služil, ni minil, a hrepenenje po tem je postalo večje. Velika noč, Vstali, ki ga je sam zatajil, mu ni dal več miru. On sam mora iti za učiteljem. Služiti, ne vladati; sprejeti ponižanje ne poniževati.
Ko Peter zre v prazen grob, spoznava praznino svojih misli in dejanj. Tam, kjer je vedno iskal svojo ceno, ni nič. Življenje je tam, kjer je Vstali. Dvignjen nad človeško gotovost, samozadostnost in moč. Naj nas Vstali spreminja in dviga iz groba, kakor njegovega učenca Petra.