Jezusovo vstajenje
Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehitel in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl povoje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povoje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, vendar ni ležal s povoji, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč umevala Pisma, da mora vstati od mrtvih. Jn 20,1-9
Veselo alelujo,
vam želim, dragi bratje in sestre. Želim vam veselja, ki bo trajalo. A vemo, da to ni lahko. Ko pridejo preizkušnje in te prihajajo včasih pogosto, nas vsako veselje mine. Verjamem, da nam v takih trenutkih še posebej lahko pomaga prav vstajenjsko veselje. V čem je namreč to?
Zdi se, da Jezus z vstajenjem postavlja nekako dvojen temelj za veselje. V luči vstajenja postajajo težki trenutki življenja smiselni, lepi pa še veliko lepši in globlji. Aleluja torej pomeni veselje v težkem in veselje v lepem, ki mu daje novo globino. Kako bi to opisal? Mogoče najlažje s tem, kar je Jezus povedal o veselju, ko je učil. Kje je govoril o veselju? Posebej je veselju namenil svoj program, ki ga je razgrnil v blagrih. Saj jih poznamo? Blagor ubogim, blagor žalostnim, blagor krotkim, blagor lačnim in žejnim pravice, blagor usmiljenim, blagor čistim v srcu, blagor tistim, ki delajo za mir in blagor preganjanim.
Da ne bo že zjutraj prenaporno, se ustavimo torej ob preprosti trditvi. Vesela aleluja pomeni dvoje:
- - veselje v težkem, ki mu Jezus daje nov smisel,
- - veselje v lepem, ki mu Jezus daje novo globino in lepoto.
Uboštvo in nemoč, žalost, lakoto in žejo po pravičnosti in preganjanje dobijo smisel prav v Jezusovem trpljenju. Jezus bi pred vsem lahko zbežal, pa ni. Vztrajal je in zaupal, da bo Oče naredil iz vsega grdega, nekaj smiselnega in lepega. In res. Njegovo žalost, pred katero ne zbeži, ampak jo nosi do konca, obrne v veselje. Lahko bi se jezil, obupoval, bežal. Ne, on pozna blagor tistemu, ki ne beži pred žalostjo. Nosi jo in dočaka moč Božjega delovanja, ki spremeni žalost v veselje. Njegova smrt je seme za novo življenje. Iz njegove žalosti in preganjanja se rodi nova Cerkev. Apostoli so potrjeni. On živi in z njim bomo živeli tudi mi!
In tu je še drugi temelj današnjega veselja. Lepemu daje novo globljo vsebino in lepoto. Blagor krotkim, usmiljenim, čistim v srcu in blagor tistim, ki delajo za mir. Jezus je bil čudovit, ko je delal čudeže, ko je pokazal svojo moč nad grehom, svojo modrost pred farizeji. A še lepšo podobo pokaže, ko v svoji krotkosti nosi križ. Zdi se nesmiselno, a tu je njegova veličina še lepša. Kako lep je, ko s križa poskrbi za svojo mater. Še bi lahko naštevali. Jezus prav v svojem trpljenju, da novo lepoto in globino življenju. Ne gre le za uspehe, za tisto, kar je po človeško lepo. Gre za novo razsežnost človekovega življenja, v kateri stopi v ospredje lepota, da smo Božje podobe. Krotkost, usmiljenja ali sočutje, čistost srca, prizadevanje za mir, so lastnosti, ki jih danes še kako potrebujemo. Z njimi postajamo podobni Kristusu, z njimi postajajo naša lepa življenja še veliko lepša in polnejša.
Dragi bratje in sestre. Velika noč je dan veselja, če vzamemo zares Božjo drugačnost. Naj nas spremlja vstajenjsko veselje, ki daje v našem življenju smisel težkemu in daje novo lepoto in globino lepemu.
V luči Velike noči vam še enkrat voščim veselo alelujo! (P)ostanimo vstajenjski kristjani. Verjemimo, da je življenje lepo in veselo, če v težkem vztrajamo, v lepem pa iščemo vedno novo globino. Ne podredimo se temu svetu, ampak spreminjajmo svet v luči velike noči. To bo za vsakega od nas pot križa, a tudi pot vstajenja. Živimo z vero v vstajenje! Še enkrat torej: Vesela aleluja!









»Naj nas spremlja vstajenjsko veselje, ki daje v našem življenju smisel težkemu in daje novo lepoto in globino lepemu.«
Hvala za to opogumljajoče oznanilo vstajenjskega veselja!
V istem duhu nas v spodbudi 'Veselje evangelija' v 5. in 6. tč. nagovarja papež Frančišek:
»Evangelij, v katerem žari zmagoslavni Kristusov križ, vztrajno vabi k veselju. Dovolj je nekaj primerov… Ko Jezus začne svoje poslanstvo, Janez vzklikne: 'To moje veselje je zdaj dopolnjeno' (Jn 3,29). Jezus sam 'se je razveselil v Svetem Duhu' (Lk 10,21). Njegovo oznanilo je vir veselja: 'To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno' (Jn 15,11). Naše krščansko veselje privre iz izvira njegovega prekipevajočega srca. Svojim učencem obljublja: 'Vi boste žalostni, toda vaša žalost se bo spremenila v veselje' (Jn 16,20). In vztraja: 'Spet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in vašega veselja vam nihče ne bo vzel' (Jn 16,22). Ko so nato učenci videli Vstalega, 'so se razveselili' (Jn 20,20). Knjiga Apostolskih del pripoveduje, da so prvi kristjani 'uživali hrano z veselim srcem' (2,46). Kjer so bili učenci, 'je vladalo veliko veselje' (8,8). Učenci so bili tudi sredi preganjanja 'polni veselja in Svetega Duha' (13,52)… Zakaj ne bi tudi mi stopili v ta veletok veselja?
Zdi se, da imajo nekateri kristjani nekakšen postni čas brez velike noči. Seveda priznam, da veselja ne živimo na isti način v vseh življenjskih stopnjah in okoliščinah, ki so včasih zelo hude. Človek se navadi in spremeni. Vedno pa ostane vsaj svetlobni žarek, ki se poraja iz osebne gotovosti, da smo neskončno in nad vse ljubljeni. Razumem osebe, ki se nagibajo k žalosti zaradi hudih težav, ki jih morajo prestajati. Toda počasi je le treba dovoliti, da se začenja porajati veselje vere kot skrito, a trdno zaupanje tudi sredi najhujših stisk: 'To si hočem priklicati v spomin, da bom mogel upati: Gospodove milosti niso končane, njegove milosrčnosti niso izčrpane. Obnavljajo se vsako jutro, velika je njegova zvestoba … Dobro je, tiho čakati Gospodove pomoči' (Žal 3,17.21-23.26).«
Naj nas res v vseh okoliščinah spremlja vstajenjsko veselje!