Jezusa križajo

Vzeli so torej Jezusa. Nesel si je križ in šel ven proti kraju, imenovanemu Kraj lobanje, po hebrejsko Golgota. Tam so ga križali in z njim vred dva druga, na vsaki strani enega, v sredi pa Jezusa. Pilat je napravil tudi napis in ga postavil na križ. Napisano pa je bilo: »Jezus Nazarečan, judovski kralj.« Ta napis je bralo veliko Judov, ker je bil kraj, kjer so križali Jezusa, blizu mesta, in je bilo napisano po hebrejsko, po latinsko in po grško. Judovski véliki duhovniki so tedaj govorili Pilatu: »Ne piši: ›Judovski kralj,‹ ampak da je on rekel: ›Judovski kralj sem.‹« Pilat je odvrnil: »Kar sem napisal, sem napisal.«

Ko so vojaki križali Jezusa, so mu vzeli oblačila – razdelili so jih na štiri dele, za vsakega vojaka po en del – in suknjo. Suknja pa je bila brez šiva, od vrha scela stkana. Med seboj so se dogovorili: »Nikar je ne parajmo, ampak žrebajmo zanjo, čigava bo,« da se je tako izpolnilo Pismo, ki pravi:

Razdelili so si moja oblačila

in za mojo suknjo so žrebali.

In vojaki so to storili. Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi.

Jezus umre

Nato je Jezus, ker je vedel, da je že vse izpolnjeno, in da bi se izpolnilo Pismo, rekel: »Žejen sem.« Tam je stala posoda, polna kisa. V kis namočeno gobo so nataknili na hizop in mu jo podali k ustnicam. Ko je Jezus vzel kisa, je rekel: »Izpolnjeno je.« In nagnil je glavo in izročil duha. Jn 19,16-30

Križ kot pot, ne le kot znamenje

Dragi bratje in sestre, danes se spominjamo Jezusove smrti na križu. Jezus je bil povzdignjen na križ, kot sam pravi, da vse pritegne k sebi. Njegovo usmiljenje do človeške revščine in nemoči je s tem dovršeno. Več kot to nam niti Bog ni mogel in ne more dati. On je cena za naše odrešenje, vsak greh nam je po tem križu odpuščen, vsaka krivda izmita, vsaka smrt je premagana. A to je, čeprav temeljno sporočilo križa, le del resnice o križu. Jezus je o križu govoril tudi v času svojega delovanja. Učil je, da je njegov učenec lahko le tisti, ki nosi svoj križ in hodi za njim. Ni govoril o križu na Kalvariji, ampak o križu življenja. Govoril je o križu, ki je temelj vsakega življenja, drevo iz katerega življenje raste!

Zdi se, da se, če že razmišljamo o križu, vrtimo okrog podobe križa, na katerem umira Jezus, zanemarjamo pa podobe križa, na katerem bi morali umirati mi sami. Kaj pomeni umirati na našem križu življenja, nam Jezus pove takole: »Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec. Kdo izmed vas, ki hoče zidati stolp, prej ne séde in ne preračuna stroškov, ali ima dovolj, da ga dokonča? Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu začeli posmehovati in bi govorili: ›Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati.‹ Ali: kateri kralj, ki gre na vojsko proti drugemu kralju, ne bo prej sédel in se posvetoval, ali se more z deset tisoč možmi postaviti po robu njemu, ki prihaja nadenj z dvajset tisoči? Če se ne more, pošlje poslanstvo, ko je oni še daleč, in sprašuje, kakšni so pogoji za mir. Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.« Lk 14,25-33

Pred križem na splošno vsi bežimo. Bolj pobožni bi ga častili in govorili, da verujejo v njegovo moč. A križ je pot in ne le znamenje, je sredstvo odrešenja. Uporabljali naj bi ga vsak dan in ne le na veliki petek. Kaj pomeni uporabljati to znamenje? Pomeni vzeti zares, da življenja ni brez trpljenja. Sprejeti križ pomeni:

-          izničiti se v služenju, se ponižati, da nas Bog poviša,

-          sprejeti neučinkovitost v luči tega sveta, da nas Bog naredi rodovitne,

-          biti kamen spotike, da nas Bog naredi za vogelne kamne.

Ljudje se nam upravičeno smejijo, kot pravi v prispodobi o gradnji stolpa, ker nismo preračunali stroškov, da bi stolp dokončali. Ti stroški so križ, ki se ga bojimo in izogibamo, hkrati pa govorimo, da je križ znamenje odrešenja. Poglejmo, samo nekaj primerov, kako se odraža naš beg pred križem:

-          Nočemo slišati drugega in ostajamo zaprti v svoje svetove, brez živih odnosov, brez pristne povezanosti: zakonske, družinske ali skupnostne. Slišati drugega zahteva tudi spreminjati se. Oboje je križ, zato raje bežimo.

-          Če že živimo skupaj, si želimo miru. Ne bi se radi prepirali, zato raje živimo v maskah; se delamo lepe in hodimo drug mimo drugega. Bojimo se resnice, Jezus pa je povzdignjen na križ, da bi izpričal resnico. Živimo v polresnicah in oznanjamo Kristusa, ki je resnica, zato se nam svet smeji.

-          Ljudje se nam smejijo, ker nismo drugačni od njih, pogosto le bolj neživljenjski in mrtvi. Mar ni temeljni problem tudi posvečenih, sprejeti križ vsakodnevnih naporov pri delu in v odnosih. Kot pravi Frančišek Asiški kardinalu Hugolinu: Vsi smo nagonski sovražniki križa in jaslic, začenši z ljudmi Cerkve. Križa nas je sram. Nihče se noče pokazati majhen in slaboten in pod zvenečimi frazami skrivamo, da se sramujemo zibelke, jasli in križa na Kalvariji.

Križ, ki ga bomo danes počastili, naj torej ne bo le Kristusovo znamenje odrešenja, ampak dejansko sredstvo za življenje, za gradnjo naših odnosov, resnično drevo iz katerega raste naše delo in naše življenje.