Pot v Emavs

In glej, prav tisti dan sta dva izmed njih potovala v vas, ki se imenuje Emavs in je šestdeset stadijev oddaljena od Jeruzalema. Pogovarjala sta se o vsem tem, kar se je zgodilo. In medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala, se jima je približal sam Jezus in hodil z njima. Njune oči pa so bile zastrte, da ga nista spoznala. Rekel jima je: »O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo?« Žalostna sta obstala in eden izmed njiju, ki mu je bilo ime Kleopa, mu je odgovoril: »Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni?« »Kaj neki?« je rekel. Dejala sta: »Kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom, ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom; kako so ga naši véliki duhovniki in poglavarji izročili v smrtno obsodbo in ga križali. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo odkupil Izrael. Vrh vsega pa je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo. Vsi iz sebe smo tudi zaradi nekaterih žena iz naših vrst. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu in niso našle njegovega telesa, so se vrnile in pripovedovale, da so imele celó videnje angelov, ki so dejali, da živi. Nekateri izmed naših so šli h grobu in so našli vse takó, kakor so pripovedovale žene, njega pa niso videli.« In on jima je rekel: »O nespametna in počasna v srcu za verovanje vsega, kar so povedali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo?« Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih.

Medtem so se približali vasi, kamor so bili namenjeni. On pa se je delal, kakor da gre dalje. Silila sta ga in govorila: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« In vstopil je, da bi ostal pri njiju. Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?« Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane enajstere in tiste, ki so bili z njimi. Govorili so, da je bil Gospod resnično obujen in se prikazal Simonu. Tudi ona dva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha. Lk 24,13-35

Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel

Doslej sta mi delovala učenca na poti v Emavs bolj kot dva dezerterja, ki zapuščata svojo četo in odhajata. Danes pa ju vidim kot dva zavzeta Jezusova učenca, ki se ne moreta in tudi nočeta kar na hitro pomiriti s svojimi občutki in spoznanji. Pogovarjata se in razpravljata o vsem, kar se je zgodilo. V premlevanju in vztrajanju v iskanju upanja, vidim prvi pomemben korak do srečanja z Vstalim. Tako učenca na poti v Emavs ne moreta sprejeti misli, da je lahko kar tako vsega konec. Hočeta upati, a ne vesta, kako priti do upanja. Njun pogled ovirajo nekatere predstave.

Kakšne so te predstave, lahko razberemo iz odgovora, ki ga dasta tujcu. Še vedno imata pred očmi svojega Učitelja, ki je bil mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom; Gospoda, za katerega sta skupaj s prijatelji upala, da je on tisti, ki bo odkupil Izrael. V luči svojih zgrešenih predstav presojata pretekle dogodke velikega tridnevja. Še vedno sta učenca, ki sta se z drugimi apostoli prepirala, kdo je največji. Evangelist Luka poroča, da se je ta prepir zgodil tik po zadnji večerji. V tem prepiru jim je Jezus sicer rekel: »Kralji narodov gospodujejo nad njimi in njihovi oblastniki se imenujejo ›dobrotniki‹. Med vami pa naj ne bo takó, ampak največji med vami naj bo kakor najmlajši in voditelj kakor strežnik« (Lk 22,25-27). A tega še vedno nista dojela. Govorila sta o Jezusu, ki je bil mogočen v dejanju in besedi; in ne v služenju! Še vedno sta si mislila, da bo Jezus pridobil zmago za Izrael s prepričljivim nastopom, a zgodilo se je ravno nasprotno. Vendar onadva se čudita, da so véliki duhovniki in poglavarji Jezusa izročili v smrtno obsodbo in ga križali.

Ko se jima Jezus približa, ju popelje skozi zgodovino odrešenja, ki jo opisujejo Mojzes in preroki. Noro je videti, kako sta učenca sposobna sprejeti tujca. Ta jima počasi odstira pogled na dogodke. Popravlja njune zgrešene predstave o Odrešeniku, ki naj bi prišel s slavo in močjo in odkupil Izrael. Najbrž govori o Božjem služabniku, o katerem govori prerok Izaija, ki bo moral trpeti zasramovanje in krivico; ki ne bo učinkovit v besedah in ne bo ljubljen s strani voditeljev. Najbrž je spregovoril o kraljestvu ljubezni, ki presega Izrael in je hkrati tako majhno in preprosto, da more in mora zaživeti najprej v srcu vsakega izmed nas.

Učenca sta tako odprta za novo razlago, da tujca kar ne moreta več izpustiti iz rok, zato ga povabita, naj jima prisede. In kdaj končno spoznata Jezusa? Ko vzame v roke kruh in jima postreže! Kako preprosto in pomenljivo hkrati! Jezus svoje življenje med apostoli sklene z zadnjo večerjo, ko jim deli kruh in umiva noge. Služenje je znamenje, da je Bog med nami.

Dragi bratje in sestre, učenca na poti v Emavs nam kažeta tri korake do globljega spoznavanja Vstalega Gospoda. Prvi korak je vztrajno premišljevanje in iskanje odgovorov za življenje. Drugi, ki nam pogosto ne gre najbolje od rok, je dialog, v katerem znamo tako sporočati, kot poslušat in biti hkrati odprti za nova spoznanja. Bog govori najpogosteje po ljudeh, ki po družbenih nimajo nobene veljave: tujci, žene, javni grešniki … Tretji korak do srečanja z vstalim pa je služenje. Bog je tam, kjer človek s srcem služi sočloveku.

Prazniki se umikajo, pot pred nami pa je pot v naš vsakdanji Emavs. Ne poslovimo se od upanja, da lahko Vstalega vsak dan globlje spoznamo. Naše življenje lahko bolj polno in bolj veselo. Vstali Gospod se nam vedno znova pridruži, delimo z njim svoje predstave in jih ob njem spreminjajmo. Stopimo na pot služenja in bomo postreženi! On je nedvomno prvi, ki streže in prav po tej drži ga bomo prepoznali.