Mame in babice so tiste, ki posredujejo vero
»Pavel Timoteja spomni, od kod izhaja njegova 'nehlinjena vera'. Prejel jo je od Svetega Duha, in sicer preko mame in babice. Mame in babice so tiste, ki posredujejo vero. Posredovati vero ni isto kot učiti verske zadeve. Vera je dar. Vere se ni mogoče naučiti. Študirajo se verske zadeve, da bi bolje razumeli vero, toda s študijem nikoli ne prispeš do vere. Vera je dar Svetega Duha, je darilo, ki je onstran vsakega znanja. Je darilo, ki gre preko velikega dela mam in babic, oziroma žensk v družini - lahko tudi hišne pomočnice ali tete.
Toda zakaj so v glavnem ženske tiste, ki posredujejo vero? Preprosto zato, ker nam je tudi Jezusa prinesla ženska. To je pot, ki jo je izbral Jezus. On je želel imeti mamo. Tako tudi dar vere prihaja preko žensk, kot Jezus preko Marije. Premisliti pa moramo, če se ženske danes zavedajo te dolžnosti posredovanja vere.
Dar vere moramo varovati
Apostol Pavel Timoteja povabi, naj varuje vero. Zato naj se izogiba poganskega in praznega posvetnega besedičenja. Vsi mi, ki smo prejeli ta dar vere, ga moramo varovati, da se ne razvodeni, da ostaja še naprej močan z močjo Svetega Duha, ki nam ga je podaril. Če ne skrbimo vsak dan zato, da bi poživljali to Božje darilo, ki je vera, le-ta oslabi, razvodeni, postane zgolj neka kultura, gnoza ali znanje. Lahko dobro poznamo vse verske zadeve in katekizem, a ne znamo vere živeti. Zato je tako zelo pomembno vsak dan poživljati ta dar, to darilo – da bi ga ohranjali živega.
Boječnost in sram nasprotujeta živi veri
Živi veri po Pavlovih besedah nasprotujeta dve stvari: duh boječnosti in sram. 'Bog nam ni dal duha boječnosti.' Duh boječnosti nasprotuje daru vere, ne pusti mu rasti, iti naprej, postati velik. Sram pa je tisti greh, ko rečem: 'Da, imam vero, a jo prikrivam, da se ne bi preveč videla …' To ni vera! 'NE' boječnosti, 'NE' sramu! Vera je duh moči, dejavne ljubezni in previdnosti. Slednji, duh previdnosti, pomeni vedeti, da ne smemo storiti vsega, kar bi si želeli; pomeni iskati poti in načine, kako vero posredovati, ampak s previdnostjo.
Prosimo Gospoda za milost, da bi imeli nehlinjeno vero, vero, glede katere se ne pogaja v skladu s priložnostmi, ki prihajajo. Vero, katero si vsak dan prizadevam poživiti ali pa vsaj prosim Svetega Duha, naj jo poživi, da bi tako obrodila velik sad.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 26.1.2015)
Toda zakaj so v glavnem ženske tiste, ki posredujejo vero? Preprosto zato, ker nam je tudi Jezusa prinesla ženska. To je pot, ki jo je izbral Jezus.
Kako preprosta in lepa razlaga.
V naši družini pa je vseeno glavno vlogo posredovanja vere prevzel ata. On nas je učil moliti, on je z nami prebiral Sveto pismo in odgovarjal na naša nešteta vprašanja o Bogu in o hudiču; o peklu, vicah in nebesih; o Božjih angelih in zlih duhovih; o Mariji in Jezusu – tudi o njegovem delu v mizarski delavnici skupaj s sv. Jožefom :). Ata je namreč bil mizar in otroci smo veliko časa preživeli z njim v delavnici med najljubšimi igračkami – lesenimi kockami in oblanci…
Ob očetovem zgledu smo se tudi učili, kaj v veri pomeni: 'NE' boječnosti, 'NE' sramu!
Naj iz večnosti še naprej posreduje za nas!