1. VESELJE EVANGELIJA napolnjuje srce in celotno življenje ljudi, ki se srečajo s Kristusom; ljudi, ki pustijo, da jih Kristus odreši greha, žalosti, notranje praznine, osamljenosti. Z Jezusom Kristusom se vedno rojeva in oživlja veselje. V tej spodbudi se želim obrniti na krščanske vernike, da bi jih povabil k novi stopnji evangeljskega oznanjevanja, zaznamovanega s takšnim veseljem. Hkrati želim nakazati pot Cerkve v prihodnih letih. 

I. VESELJE, KI SE PRENAVLJA IN SE PODARJA
2. Velika nevarnost sedanjega sveta s svojo mnogovrstno in neznosno ponudbo potrošnje je samoljubna žalost, ki prihaja iz lagodnega in skopuškega srca, iz bolestnega iskanja površnih užitkov, iz osamljene zavesti. Kadar se notranje življenje zapre v lastnih koristih, ni več prostora za druge, ni posluha za uboge, ne poslušamo več Božjega glasu, ne uživamo več blagega veselja njegove ljubezni, ne utripa navdušenja za dobro. Tudi verujočim preti ta resnična in trajna nevarnost. Mnogi zapadejo vanjo in postanejo užaljeni, nezadovoljni, brez življenja. To ni izbira dostojnega in polnega življenja. Bog nam tega ne želi. To ni življenje v Duhu, ki priteka iz srca vstalega Kristusa.

3.Vabim vsakega kristjana, kjer koli že je, naj takoj danes obnovi svoje osebno srečanje z Jezusom Kristusom, ali se vsaj odloči za srečanje z njim in ga vsak dan nenehno išče. Ni razloga, da bi kdo mislil, da to vabilo ni namenjeno njemu, kajti »nihče ni izključen od veselja, ki ga prinaša Gospod« (Pavel VI., ap. spodbuda Gaudete in Domino (9. maja 1975), 22: AAS 67 (1975), 297.). Kdor tvega, tega Gospod ne razočara. Kadar kdo stori majhen korak naproti Jezusu, odkrije, da je Jezus že pričakoval njegov prihod z odprtimi rokami. V tem trenutku lahko rečemo Jezusu Kristusu: »Gospod, pustil sem se goljufati, na tisoč načinov sem bežal od tebe. Potrebujem te. Ponovno me osvobodi, Gospod. Ponovno me sprejmi v svoje odrešilne roke«. Kako blagodejno se je vrniti k njemu, potem ko smo se izgubili! Še enkrat ponavljam: Bog se nikoli ne naveliča odpuščati. Mi se naveličamo prositi za njegovo usmiljenje. Gospod, ki nas je povabil, da odpuščamo »sedemdesetkrat sedemkrat« (Mt 18,22), nam daje zgled: On odpušča sedemdesetkrat sedemkrat. Vedno znova nas jemlje na svoje rame. Nihče nam ne more odvzeti tega dostojanstva, ki nam ga podeljuje ta neskončna in neomajna ljubezen. Jezus nam dovoli, da dvignemo glavo in začnemo znova, z nežnostjo, ki nas nikoli ne razočara in ki nam more vedno vrniti veselje. Ne bežimo od Jezusovega vstajenja, nikoli se ne vdajmo, naj se zgodi karkoli. Nič ni močnejše od njegovega življenja, ki nas žene naprej!

4. Starozavezne knjige so predlagale veselje odrešenja, ki bo postalo preobilno v mesijanskih časih. Prerok Izaija se obrača na pričakovanega Mesija in ga pozdravlja z vzklikom: »Bogato daruješ radost, veliko veselje delaš« (9,2). Sionske prebivalce vabi, naj ga sprejmejo s pesmijo:»Vriskajte in se radujte!« (12,6). Prerok vabi tistega, ki je že zagledal prihajajočega Mesija, naj ga razglaša drugim: »Pojdi na visoko goro, sionski sel, kot glasnik veselja! Povzdigni močno svoj glas, Jeruzalem, kot glasnik veselja« (40,9). Celotno stvarstvo je deležno tega veselja odrešenja: »Vriskajte, nebesa, raduj se zemlja! Zavriskajte gore! Gospod je potolažil svoje ljudstvo in se usmilil svojih ubogih« (49,13).

Ko Zaharija vidi Gospodov dan, vabi, naj glasno pozdravljajo Kralja, ki prihaja krotak in jezdi na osliču: »Močno se raduj, hči sionska, vriskaj od veselja, hči jeruzalemska! Glej, k tebi prihaja tvoj kralj. Pravičen je in zmagoslaven!« (Zah 9,9). Morda pa je najbolj privlačno povabilo preroka Sofonija, ki nam prikazuje Boga samega kot žareče središče praznika in veselja, ki ga ta zveličaven klic želi nakloniti svojemu ljudstvu. Ponovno prebiranje tega besedila me napolnjuje z življenjem: »Gospod, tvoj Bog, je pri tebi, mogočni rešitelj. Veseli se nad teboj v obnovljeni ljubezni, vriskajoč se raduje nad teboj« (Sof 3,17).

To veselje živimo med drobnimi stvarmi vsakdanjega življenja, kot odgovor na ljubeče povabilo Boga, našega Očeta: »Moj sin, stôri si dobro, kolikor moreš … Ne odpovej se srečnemu dnevu« (Sir 14,11.14). Kakšno očetovsko nežnost zaslutimo v teh besedah!

5. Evangelij, v katerem žari zmagoslavni Kristusov križ, vztrajno vabi k veselju. Dovolj je nekaj primerov. Angel pozdravi Marijo: »Veseli se« (Lk 1,28). Marijin obisk pri Elizabeti povzroči, da Janez od veselja poskoči v naročju svoje matere (prim. Lk 1,41). Marija v svoji hvalnici razglaša: »Moj duh se raduje v Bogu, mojem zveličarju« (Lk 1,47). Ko Jezus začne svoje poslanstvo, Janez vzklikne: »To moje veselje je zdaj dopolnjeno« (Jn 3,29). Jezus sam »se je razveselil v Svetem Duhu« (Lk 10,21). Njegovo oznanilo je vir veselja: »To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno« (Jn 15,11). Naše krščansko veselje privre iz izvira njegovega prekipevajočega srca. Svojim učencem obljublja: »Vi boste žalostni, toda vaša žalost se bo spremenila v veselje« (Jn 16,20). In vztraja: »Spet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in vašega veselja vam nihče ne bo vzel« (Jn 16,22). Ko so nato učenci videli Vstalega, »so se razveselili« (Jn 20,20). Knjiga Apostolskih del pripoveduje, da so prvi kristjani »uživali hrano z veselim srcem« (2,46). Kjer so bili učenci, »je vladalo veliko veselje«(8,8). Učenci so bili tudi sredi preganjanja »polni veselja in Svetega Duha« (13,52). Neki evnuh je takoj po krstu »šel veselo naprej po svoji poti« (8,39). Tudi ječarja »in vso njegovo hišo je navdajalo veselje, ker so našli vero v Boga« (16,34). Zakaj ne bi tudi mi stopili v ta veletok veselja?

6. Zdi se, da imajo nekateri kristjani nekakšen postni čas brez velike noči. Seveda priznam, da veselja ne živimo na isti način v vseh življenjskih stopnjah in okoliščinah, ki so včasih zelo hude. Človek se navadi in spremeni. Vedno pa ostane vsaj svetlobni žarek, ki se poraja iz osebne gotovosti, da smo neskončno in nad vse ljubljeni. Razumem osebe, ki se nagibajo k žalosti zaradi hudih težav, ki jih morajo prestajati. Toda počasi je le treba dovoliti, da se začenja porajati veselje vere kot skrito, a trdno zaupanje tudi sredi najhujših stisk: »Ostal sem daleč od miru, pozabil sem, kaj je sreča … To si hočem priklicati v spomin, da bom mogel upati: Gospodove milosti niso končane, njegove milosrčnosti niso izčrpane. Obnavljajo se vsako jutro, velika je njegova zvestoba … Dobro je, tiho čakati Gospodove pomoči« (Žal 3,17.21-23.26).  

(Iz apostolske spodbude Papeža Frančiška – Veselje evangelija)

http://sl.radiovaticana.va/news/2013/11/27/apostolska_spodbuda/slv-750131