Pozdravljeni!

Vesel sem, da ste zašli na naš forum in upam, da se bomo lahko veselili tudi skupnega iskanja in dialoga.

Nobenega strahu naj ne bo, če ste drugačni. Pravzaprav je vsak drugačen. Nobene napake ni v tem, da vidite Boga po svoje, saj ga vidi vsak. Tudi resnico išče vsak na svoj način. Mogoče je pri vsem najpomembnejše to, da si v globini nekje priznamo, da nekje na koncu našega iskanja ostaja vedno isti odgovor: Isti Bog, Ista Resnica in Ista Ljubezen. Kajti če nam ni nič skupno, potem je dialog nemogoč. Samo skupen jezik, ki ga ustvarja skupna Resnica, lahko pripelje do nekega dialoga.

Sam sem bil kot otrok in najstnik navdušen v matematičnih računih, teorija pa mi je bila vedno tuja. Navsezadnje mi je na nek način tuja tudi teologija, če me v življenju ne izpolni. Mislim, da smo si tudi v tem nekje v globini isti. Po mojem vsi iščemo nekaj, kar nas bo izpolnilo, in to ni razpravljanje, to je odnos. V tem smislu gledam tudi na vaše vprašanje. Zdi se mi, da iščete nekaj pristnega, nekaj kar vas bo izpolnilo. Nič ni narobe z matematiko in znanostjo, nič ni narobe s teologijo. Izpiti do konca čašo, da bi se odžejali, to pa je ključno vprašanje. Da bi videli Boga, vi pravite. Da, da bi začutili tisto, kar začutita zaljubljenca: da je trenutek tako lep, da bi lahko postal večnost. Da, ker sta se srečala v odnosu, v Ljubezni in sprejetosti.

Mislim, da vsi iščemo to. Kako to najti? Tu pa mislim, da je Evangelij najboljša pot, saj Jezus sam pravi o sebi, da je On  Pot, Resnica in Življenje. Da sta njegov pogled na svet in njegova drža tista, ki osvobajata. Resnica vas bo osvobodila. Zato Frančišek kritizira zlaganost. Biti to, kar si, to osvobaja. Priznati si lepo in grdo. Priznati svoje nepotešeno iskanje in iskati s tistim, ki iskreno išče.

Vse kar počnemo, je po mojem smisleno le zato, ker nas vodi k izpolnjenosti. Če je za vas ta pot znanost, je prav tako. Izpolnitev pa verjetno lahko pričakujemo le v pristnem prijateljskem odnosu s sočlovekom in Bogom.

Ne vem, če je to ravno odgovor na vaše vprašanje. Boste povedali. Lep pozdrav!

Pozdravljen !

Ker se meni dozdeva, da smo vsi bratje in sestre, te bom kar tikal. Zakaj ?

Če bom rekel vi, mislite narobe, lahko izveni, da mislim predstavnika religije, če rečem ti imam še zmeraj upanje. Saj oba veva, da sva "grešnika", čeprav vsak tole dojema malce drugače.

Takšna debata je lahko naporna in ker bi si želel izvedeti nekaj več (sprejemati), seveda sem pripravljen tudi dajati, bi bilo dobro, da bi se poskušala dogovoriti za pravila podajanja informacij, pogledov. Predlagam, da v besedilih ne kršiva 7 smrtnih grehov. Saj se reče tako, ali ne ?

Kakor hitro bo kdo od naju ali sodelujočih zaznal takšen greh v stavku, je potrebno stavek umakniti in misel izraziti brez greha. Se strinjaš ?

Osebno mi bo verjetno težko, saj grehe ne razumem povsem, zato se že naprej opravičujem, če bo grešil, več kot je pričakovano. Moje misli, bodo verjetno precej racionalne. Izvirale bodo iz mojega bivanja in mojih spoznanj.

Torej začnimo. Kje ? Na koncu. Mislim, da bi bilo zelo težko, da bi odgovoril na moje vprašanje. Če sem iskren, nisem niti povsem prepričan, če lahko ubesedim, kar dejansko bega mojega duha.

S svojim življenjem sem dokaj zadovoljen, imam ženo, otroka in nekaj vedenja. Ljubezen, še dobro, da je prva beseda v stavku, lahko čutim in zavedam se njene pomembnosti. Spoznal sem tudi duševno bolečino, strah, negotovost in veliko stvari, ki jih ni mogoče matematično opisati. Vse bolj se mi dozdeva, da jih tudi ne bo mogoče nikoli.

Čustva, je tudi zelo težko povedati, da bi bile razumljena. Mislim, da je razumevanje odvisno od poslušalca in njegovih izkušenj v življenju. Dozdeva se mi, da tudi vera govori podobno. Pa je res ?

Jaz dojemam Matematiko, kot čisto teorijo. Lepota matematičnega jezika me je prevzela. To je namreč edini jezik, ki ga poznam, kjer je mogoče enostavno preveriti, kaj je skladno in kaj ni. Ni pa mogoče ugotoviti, kaj je prav ! Lahko samo ugotoviš kaj je narobe ! Tukaj je nekako pol poti do Bog-a. Če poenostavim, lahko prepoznaš greh, se pokesaš (priznaš napako) in jo popraviš. Če seveda znaš ali če nekdo obstaja, ki ti napako pokaže. Dostikrat se napake pokažejo šele v prihodnosti.  Recimo Newtonovi zakoni, so dober primer. Šele ko je prišel Einstein je popravil napako in dopolnil poglede.

Seveda pa mora matematika tudi delovati. Torej mora biti uporabna v praksi. Da deluje, je dokaz, da se lahko midva sedaj dopisujeva. Torej, če povzamem: Matematika ima moč, da opiše naš svet, vesolje, torej zna odgovoriti na vprašanje: KAKO ? Težko pa odgovarja na vprašanja Zakaj ? Je pa lahko zelo kritična do teh odgovorov. Osebno tudi verjamem v eno od teorij, ki opisuje nastanek vesolja. Domišljam si, da jo celo razumem.

Zakaj vse to pisanje ? Zato, da podam približno sliko kdo sploh sem, kakšna je bila moja do pot sedaj.

Moja sedanja praznina ni posledica praznine same, temveč rasti. Rast je naredila praznino, ki me vleče naprej. Kam ? Ne vem. Sedaj sem tukaj s teboj in ti boš moj sopotnik, če boš želel.

Napisal si: "Samo skupen jezik, ki ga ustvarja skupna Resnica, lahko pripelje do nekega dialoga."

Tega ne razumem najbolje. To bi lahko pomenilo, da midva nimava skupnega jezika, saj moj je matematičen in glede na tvoje videnje matematike "navdušen v matematičnih računih, teorija pa mi je bila vedno tuja".

Torej moja dosedanja pot me je naučila, da se nasprotja privlačijo in odbijajo hkrati. Šele ko se združijo, nastane nekaj lepega ali pa izgine. Če želimo nasprotja poenotiti, je potrebno vložiti veliko energije. Torej, če Resnica obstaja, potem to ni sredstvo, temveč končni cilj. Resnica je Bog.

Tole zgoraj je prva slika mojega Bog-a, matematično izražena. Žal pa smo vsi grešniki in obstaja ravno toliko resnic, kolikor nas je grešnikov, ter ena Resnica. Resnica nas privlači, potrebno je najti pot. Poti je veliko, pravzaprav neskončno in vse vodijo k Resnici. Torej tudi znanost in kot temelj znanosti matematičen jezik. Zato me ni strah znanosti.

Težava torej ni v resnici, ampak v poti, do resnice.

Tukaj se strinjava v celoti: "Po mojem vsi iščemo nekaj, kar nas bo izpolnilo, in to ni razpravljanje, to je odnos."

Jezus sam pravi o sebi, da je "On je Pot, Resnica in Življenje".

Tukaj se začnejo moje težave. Kako dejansko vem, kaj so Njegove besede in kaj razumevanje grešnika ?

Religija je naredila veliko gorja. To nas uči zgodovina. Če se samo spomnim vseh vojn v imenu boga, me je groza.

Prebirati nekaj, kar je bilo napisano z omejenim umom in roko grešnika, čeprav povedano od Bog-a, vse vednega, povsod prisotnega in Resnice same, je zame nepredstavljivo. Potem  še vse težave z različnimi jeziki, prevodi, itd.

Tukaj je več, kot preveč šuma. Strah me je tega šuma in zdi se mi da ta pot ni prava zame.

Dozdeva se mi,  da  samo zavedanje, da poti so in vse vodijo do Resnice, ni dovolj. Potrebno je vložiti tudi energijo, da bi pot lahko prehodili. In če sem iskren, obstajajo tudi poti, ki pripeljejo na mesto, kjer smo že bili.

Torej tudi energija ni dovolj, potrebno je nekaj več.

In tako prideva na tvojo  misel: "Priznati svoje nepotešeno iskanje in iskati s tistim, ki iskreno išče."

in mojo uvodno: "Sedaj sem tukaj s teboj Peter in ti boš moj sopotnik, če boš želel."

Ja, in kaj sedaj? Kaj je tvoje vprašanje oz. zakaj nekoga iščeš, da bi šel s teboj po poti. Zakaj ga potrebuješ? Zakaj z vero, če greš raje z matematiko? Zakaj z nekom, ki zaupa, da je grešnik lahko božjo besedo zapisal prav?

Težko je odgovoriti na toliko vprašanj. Zmeda je velika. 

Mogoče je nama  skupno, da sva sedaj oba zmedena. Ti z menoj in jaz z Vero.

Ja. Spet od konca. Peter : "Zakaj z nekom ...?" Zato, ker to vero živi. Se vsak dan okvarja z njo, prepoznava in išče pot, pri čemer prepoznava cilj tem bolje in ostreje, kolikor več skušnjav je prestal. Cilj mu je od nekdaj bi blizu in ko ga je že prijel se mu je izmunil in prikazal v še lepši privlačnejši obliki. To je opis moje poti Peter, in če sva ista, mora biti tudi tvoja.

Stojiva pa na različnih bregovih reke, vendar če se poenotiva v bistvih, sva eno. To so tvoje besede Peter.

Peter: "Zakaj z vero, če greš raje z matematiko?" To nisem povedal, jaz. In ocena "raje" ni pravilna in sodim jaz, ki sem povedal in bil narobe razumljen.

Do sedaj mi je pot kazala Matematika, potem sem spoznal, da mogoče  matematika  ni najbolj natančno merilo za pot. Mogoče ostaja kaj več. Čustva recimo, ki so naš sestavni del. Naša desna polovica možganov, ki funkcionira povsem na drugačem principu, kot leva. Vse ostalo so tehnični detaili in tukaj niso potrebni, celo preveč bi lahko bili.

Če iščem Resnico, se ni potrebno odpovedati znanosti. Niso to tvoje besed, Peter. Se še spomniš Frančiška, ki je govoril o komediji.

Ne potrebujem, samo iščem, Peter! Če bi potreboval, bi znal jasno postaviti vprašanje in ne bi bil prazen od rasti, temveč zaradi praznine same.

Mojih vprašanj je bilo veliko in moja želja je velika in če ne prepoznaš vprašanj, so moja vprašanja mogoče postavljena napačnemu.

Mogoče sem res napačen naslov. Ne počutim se zmedenega, še vedno pa ne razumem, kaj iščeš. Če boš oblikoval vprašanje, ti bom skušal odgovoriti, sicer pa je razmišljanj o različnih življenjskih vprašanjih vsak teden ob božji besedi veliko.

Dragi Peter !

Ko zmeraj naj tudi tokrat začnem na koncu. Tokrat mojem koncu in mojem začetku, da bi prišel na najin konec, Peter.

Hvala za tvojo pomoč in trud, ki si ga vložil vame.

Kot je povedal Frančišek:

" Seveda, za božič lahko prelivamo solze pred jaslicami in lahko se čutimo ponosne, da dvigujemo križ nad bojnimi polji, kakor to počnejo križarji, vendar nas je križa sram. Jaz si ne upam nikogar na svetu imenovati komedijant, toda to je komedija, skoraj bogokletstvo. Bog, odpusti mi!"

Hvala za povabilo k človeški interpretaciji Božje besede, vendar bom raje sam v miru in tišini iskal naprej. Kaj iščem ? Tisto, česar ni, in je vse hkrati. In če bom vstrajno in iskreno iskal, mi bo Bog pomagal.

Podal sem svoja razmišljanja, mojo pot, ki pa žal ni bil sprejeta in ne razumljena. Vendar ta pot je, ker jaz sem tukaj in sedaj, narejen po Božjem načrtu.

S prijaznostjo lahko naredimo vtis, ne moremo pa narediti odnosa. In kot je povedal, brat Frančišek, "To je koža, gospod kardinal. Maska, če mi dovolite tako reči." Danes bi rekli nagon, včasih so mislili na sebičnost, napuh, pohlep in lenobo. Pa si tega niso upali povedati. 

Če sem duh, sem lahko tudi koža in potem postavim vprašanje, tebi Peter : Ali Bog obstaja ?

Direktno in odkrito, vprašanje, ki ga ti Peter, želiš slišati, da bodo stvari enostavne. Zakaj bi komplicirali ?

Že naprej vem, kakšen bo Petrov odgovor: DA in s tem je vsega konec. Nasprotja sta združena in nastal bo velik nič.

Seveda ni tako enostavno. Zagotovo bom postavil vprašanje o dokazu. Sledilo bo nekaj odgovorov, nato pa še več vprašanj. In na koncu bo zmeda in to zmedo bodo ustvarjala Vedenja in Znanja. Vmes pa veliko smrtnih grehov na eni in na drugi strani.

Vedenja so resnice in ne Resnica sama. Znanja so dejstva, dokazi, ki delujejo v praksi. Z jasno objektivno metriko preiskušanja resnice in ne Resnice same. Peter, to smo celo znanstveniki dokazali, sami sebi. Znanost, odpusti mi !

Vse to skupaj je veliko energije za nič, ker naš um ni sposoben dojeti veličine Boga.

Tako Peter, se je sedaj najina pot končala z nič in mogoče še se kdaj srečava v Enem.

Na srečanje Peter !

Spoštovani bargo!

Tudi jaz bi vam rada poslala svoj pogled, zato se registrirajte tako, da boste dosegljivi za posredno pošto, seveda, v kolikor to želite. Oziroma, da mi zaupate vaš e-mail naslov, ki bo to omogočal. Forum namreč še vedno ne omogoča prilaganja skeniranih besedil.

  Lep pozdrav!   adrijana

Draga Adrijana !

Vesel bi bil tvojega pogleda, zelo vesel. Da naju tehnika omejuje, je zame nepredstavljivo.

Povedati, zapisati in deliti je mogoče sprejeti in razumeti. Pošiljati in sprejemati je lahko naporno za sprejemnik.

Zakaj tirej meniš, da bi vložil energijo v tvoja skenirana besedila ?

Naj bo duh s teboj, Adrijana.

Spoštovani!

So vse vaše poti prinašale sadove?

Ste se lotili samo tistih poti, ki naj bi prinesle sadove? Kaj ste storili, ko na koncu ni bilo željenih sadov?

So vam kdaj tudi nenačrtovane stopinje prinesle sad?

Ste pripravljeni v iskanju odgovorov na vaša vprašanja stopiti na še eno pot?

Boste kar obviseli na vrvi v megli morda le 3m nad tlemi?

Odločitev je vaša.

ZBogom !

Zdravo, Adrijana !

Včasih so sadovi dobljeni, ko smo že pozabili na pot, ki smo jo prehodili. Ne hodim zato, da bi trgal, temveč da bi delil in bil obdarjen.

Življenje je polno naključji in veliko manj načrtov, spontano in dano.

Hoditi pomeni biti živ, spreminjati (se), pomeni biti živ.

Seveda Adrijana, kot sem povedal z veseljem, vse poti so prave tako dolgo, dokler so razumevajoče in Dobre.

Tole z "vrvjo", pa doživljam, kot da vi veste nekaj več, veliko več, če še 3m vzamem na spoznanje.

Nisem prepričan, da je tako enostavno, "samo naučiti se" in potem spregledati in vedeti, nekaj več.

Naj bo Duh s teboj Adrijana.

Spoštovani!

Vaša ugotovitev je točna.    Ne gre za naučiti se, vedeti in znati. Pač pa gre za razodetje.  Vaš labirint konceptov ni prostor razodetja, kajti Bog prihaja k človeku.  Je le bolj ali manj  prostorna ograda, od koder ni videti odcepov.   Spoznanj - sadov ne morete trgati ob poti, pač pa so vam dana, v kolikor ste na pravi poti, sicer pa jih ni.     Pomembno je v sebi biti celovit. To je, biti eno v mislih, besedah in dejanjih. V kolikor takšen niste, niste prepričljiv. Kot celovit je človek večinoma sam, a ne osamljen. V kolikor v tej samskosti vsa vaša bit hrepeni po Bogu, se bo dal spoznati čisto konkretno. Ta izkustva imam sama, zato sem Bogata.   »Če ne postanete kakor otroci…«   Prositi, moliti, jokati, hrepeneti so dejanja, ki izkazujejo iskrenost neke želje.       Izbira je vaša.        Ni vsak duh, Duh – Božji.       ZBogom!

Zdravo, Adrijana !

Moram priznati, da sem velikokrat prebral tvoje sporočilo, vendar ga nikakor ne uspem razumeti. Prava pot, naj bi imela sadove ? Kdo mi bo povedal, če je prava in kako je možno sadove prepoznati ?

Strinjam se o celovitosti osebe in k temu strmim že celo življenje. Včasih je težko, vendar se splača truditi. Življenje je tako veliko bolj preprosto. Skladnost med subjektivnim in objektivnim je lepa in pomirja takrat, ko je potrebno.

O bogastvu takšnem in drugačnem se mi zdi nepomembno govoriti, saj je to povsem subjektivno razumevanje posameznika.

Verjetno se tudi strinjava, da ni vsak duh Božji duh, saj nisem prepričan, da bi lahko Boga enako dojemala.

Tudi to je razlog, da sem zašel na tale forum, ali pot, ker me zanimajo različna dojemanja Boga. Prepričan sem, da so različna, zelo različna.

Bodi duh s teboj Adrijana.

Spoštovani!

Smerokazi za pravo pot so 10 Božjih zapovedi. Čim bolj dosledno izpolnjevanje le teh je večja verjetnost, da ste na pravi poti.

Odprite Sveto pismo in se ustavite pri odlomkih, kjer se Bog razodeva posameznikom: Abrahamu, Mojzesu, Izaku,….. Postavite se v vlogo teh posameznikov in se vživljajte v njihove zaznave, občutke, doživljanja in boste dobili občutek, za različna razodetja Boga človeku.

Potem se lotite prebiranja psalmov in se ustavite ob tistem, ki v največji meri odraža vaša občutja in razpoloženje ob vašem iskanju Boga. Vztrajno in goreče prebiranje izbranega bo postalo vaša prepričljiva prošnja in molitev k Bogu za njegovo spoznanje.

To je le nekaj napotkov za vas in za vsakega iskalca, ki iskreno išče Boga.

ZBogom.

Si ne morem kaj, da se ne bi oglasila! Z vsem spoštovanjem, pa vendar, ga. Adriana vaše poenostavljanje me je prav pojezilo! Držati se 10 Božjih zapovedi in prebiranje Svetega Pisma naj bi bila pot do Boga? Hm, precej splošno in enostavno je slišati. Strinjam se, da je prebiranje SP pomembno, vendar sem mnenja, da je prej potrebno še kaj storiti. Ne bom opisovala moje poti iskanja, rekla bi le to, da brez odnosa s sočlovekom, odpovedi in trpljenja, Boga v globini ne moremo najti. Preko teh treh dejavnikov se nam bo začel Bog postopoma razkrivati. Šele preko prečiščevanja svojih ran in učenja Ljubezni, ga lahko spoznavamo vedno bolj v polnosti. To učenje nosi s seboj tudi prebiranje SP in izpolnjevanje 10 zapovedi, kar pa ni tako enostavno in ozko, kot je videti na prvi (Adrianin) pogled. Pomembno dejstvo, ki pa ga Adriana ni navedla, pa je, da za vse to potrebujemo duhovnega učitelja. Niti Adriana, niti Bargo, niti jaz in niti vsa večina samooklicanih današnjega časa, ni poklicana v to službo. Kako najti pravega, je snov za še eno temo. Za vas Bargo mislim, da bo velika ovira pri iskanju vaš razum. Pri iskanju Boga je potrebno tveganje in zaupanje v nekaj kar nam je nepoznano - to pa je že vera. Karkoli drugega bi bila dejsta, ki pa niso več vera.

Vse dobro.

Spoštovana!

Ne vem, ali ste moj komentar prebrali prehitro ali pa površno, saj ste par stvari obnovili narobe. Vaše tolmačenje naslednjega je napačno:

Odprite Sveto pismo in se ustavite pri odlomkih, kjer se Bog razodeva posameznikom: Abrahamu, Mojzesu, Izaku,….. Postavite se v vlogo teh posameznikov in se vživljajte v njihove zaznave, občutke, doživljanja in boste dobili občutek, za različna razodetja Boga človeku.

kajti gre za uvid, kako je skozi zgodovino Bog prihajal k posamezniku in ne za pot, ki je pri vsakem drugačna.

Vaš nasvet  Bargu se mi zdi razumljiv, a je vprašanje, če je zanj sprejemljiv. Tudi jaz grem skozi življenje z duhovnimi voditelji.

Niti Adriana, niti Bargo, niti jaz in niti vsa večina samooklicanih današnjega časa, ni poklicana v to službo. 

Od kod vam to vedenje ali pa je ta trditev le vaše mnenje? No, da ne bo pomote. Nimam se za nikakršno duhovno voditeljico, pač pa za žensko, ki sem določen čas na poti in s spoznanji, ki so mi bila dana do sedaj. Nekatera od njih sem bila pripravljena zapisati v svojih dosedanjih člankih.

Jeza, s katero pišete, ničesar ne pove o meni, pač pa o vas. Meni sporoča to, da kot otrok niste uspela drugače izraziti svojih želja in potreb. Šele z jezo ste bila opažena. Jezo je čutiti že iz vaših stavkov, a se vam je zdelo potrebno, da jo še dodatno poudarite. Včasih imamo namen z jezo tudi koga prestrašiti ali pa ga prisiliti, naj že vendar ravna po naše. Če bi to vrsto ranjenosti že uspela predelati, bi bil komentar napisan v mirnejšem tonu. 

10 Božjih zapovedi je zame darilo Boga človeku, da bi v življenjski izkušnji lažje živel ljubezen in bi se po njej, zopet vrnil k Njemu. Ker je dandanašnja pogosta miselnost mnogih, da nimajo grehov, sem omenila 10 Božjih zapovedi kot smerokaz za pravo pot. Ja, danes n.pr. pri 5. BZ: Ne ubijaj; kar hitro rečemo, nisem nikogar ubila, zato nimam greha, drugače pa sem morda kot profesor, ki misli, da je popoln in nezmotljiv, pri kakem študentu ubila voljo do študija ali pa celo osebnost,…itd. Če pri pregledu zapovedi ostajamo na površini, kar hitro zaključimo, da ne grešimo, sicer se pa nepravilno ravnanje kar hitro najde. 

Boga ne potrebujejo zdravi in popolni, pač pa tisti, katerih vsakdanje življenje, z vsem kar prinaša s seboj, v polnosti ne osrečuje njihovega bistva. Če je naše življenje zgolj zadovoljevanje naših potreb in ne naše biti, potem Boga ne potrebujemo. Ko kopljemo po sebi, naletimo na mnoge rane, ki smo jih dobili v odnosih z najbližjimi. Te rane nam lahko ozdravi le Bog v prisotnosti sočutne osebe, ki zna ločevati med tem, kar je sad Duha ali duha in je poklicanost, oziroma, dar.

Navajam še par misli, ob katerih se zaustavimo in jih razmislimo:

• Razgled je odvisen od kraja, kjer se nahajamo, od koder opazujemo.

• Tudi človek nam lahko zastira pogled, da ne vidimo več ali dlje.

• Učitelji ne morejo biti vzor in posredovati ali razvijati v učencih tistega, česar sami nimajo. 

  (Jenny H. Go)

Vse dobro in pravih odločitev na vaših poteh vam želim.

Pozdravljena !

Sem bil večkrat tukaj in nekako nisem našel besed, ki bi jih zapisal. Sedaj sem spet in bom poskusil.

Hvala Adrijana za nasvet o Svetem pismu in »… Bog razodeva posameznikom…«. Žal priznam, da še nisem storil koraka v tej smeri. Bom danes in samo upam, da to mogoče najti na Web-u. Lenoba je spet prevladala, žal. Bojim  se tudi, da ne bom kaj dosti razumel. Vendar bom poskusil.

Berem, Alenko: »brez odnosa s sočlovekom, odpovedi in trpljenja, Boga v globini ne moremo najti.« in »Za vas Bargo mislim, da bo velika ovira pri iskanju vaš razum.«. Iskanju Boga ali učitelja ?

Berem, Andrijano:»Razgled je odvisen od kraja, kjer se nahajamo, od koder opazujemo.« Povem, da v Alenkinem sporočilu nisem zaznal nikakršne jeze. Nasprotno, iskreno spoštljivost in trud za opis »drugačnosti«. Besedna zveza: »poenostavljanje me je prav pojezilo !« je posrečena, klicaj pa dojemam kot poudarek in ne jezo.

Če podam analogijo iz matematike. Za prvega je rešljivost določene enačbe enostavna in takoj rešljiva. Drugi ima velike težave z reševanjem in vlaga veliko truda in energije in na koncu mu uspe. Tretji opusti reševanje in nikoli ne spozna rešitve. Opusti lahko iz različnih razlogov, ki jih ni smiselno naštevati. Četrti je pragmatičen in rešitev poišče in odda nalogo.

Problem nastane, če tale četrti začne učiti druge, ker se prvemu zdi nesmiselno, zaradi enostavnosti ! Toliko o duhovnih voditeljih.

Berem Adrijano: »Nimam se za nikakršno duhovno voditeljico, pač pa za žensko, ki sem določen čas na poti in s spoznanji, ki so mi bila dana do sedaj. Nekatera od njih sem bila pripravljena zapisati v svojih dosedanjih člankih.«

Nekako sem jaz tisti, ki išče. Učenec, ki iskreno prizna, da je smešno, ko se učitelji poučujejo. Je pa poučno, saj kaže na raznolikost in težavnost poti. Deliti izkušnje, spoznanja, skušnjave in doživetja, pa je iskreno vodenje. Saj kot so že zdavnaj povedali: »Vse poti vodijo v RIM !«

Berem Adrijana: »Boga ne potrebujejo zdravi in popolni, pač pa tisti, katerih vsakdanje življenje, z vsem kar prinaša s seboj, v polnosti ne osrečuje njihovega bistva.«

Jaz sem zdrav in popoln. Sebičen in poln napuha. Čutim, da obstaja nekaj več, vendar ne znam še ubesediti. Mogoče je to moje »bistvo«, Adrijana. Zagotovo mislim, da tvoja misel, ni bila ustrezno zapisana, saj je zame skoraj žaljiva, kar pa zagotovo ni bil tvoj namen.

Torej podajmo si roke in poskusimo iti naprej po tej poti.

Hvala Adrijana in Alenka za trud.

Da potrdim Alenki, zapišem še eno svojo misel:

»Osebno zadovoljstvo je torej skladnost med objektivnim in subjektivnim v človeku samem.  Največje zadovoljstvo je, če sta človekova subjektivnost in objektivnost eno  Realnost je, da človekova objektivnost in subjektivnost skozi nihata. V določenem trenutku postaneta eno. To imenujemo "sreča", veliko bolje zadovoljstvo !  Vsak pozna  občutek zadovoljstva, zato ga iščemo tudi na drugih področjih. Je to možno ? DA. Je realno ? Ne vem.«

Kahlil Gibran:

»Vaša duša je večkrat bojišče, na katerem se

vaš razum in vaša razsodnost bojujeta zoper

vašo strast in poželenje.

Ko bi le mogel biti mirotvorec v vaših dušah in

 spremeniti nesoglasja in nasprotja vaših prvin

v eno samo melodijo.«

Naj bo duh z vama.