Kako preživljava nedeljo?

V srce nedelje je postavljena sveta maša. Po kosilu pa velikokrat greva ven, v naravo, obiščeva moje domače, raziskujeva kraje v bližnji okolici. Velikokrat v naravi poiščeva kotiček, kjer zmoliva in se zahvaljujeva za lepoto stvarstva. Ko raziskujeva nove kraje, vedno obiščeva cerkev, pokopališče in se poveževa z Bogom. Pa tudi med samo vožnjo pogosto moliva rožni venec, prebereva kakšno molitev, prisluhneva radiu Ognjišče. Na te potepe pa povabiva tudi prijatelje. Seveda pa mi/nama tudi odklop in lenarjenje ni tuje, vendar to pušča za sabo praznino in nezadovoljstvo.

Danes sva bila v Ogleju. Preden sva šla, sem poiskala opis poti in podatke o kraju. Z vami bi rada delila razmišljanje, ki sem ga našla v opisu poti in sem z drugačnimi očmi opazovala mozaike in se Bogu zahvaljevala.

Na mozaikih je upodobljeno veliko motivov iz narave, prava naravoslovna zbirka. V sodobnem jeziku bi ji lahko rekli-digitalizirana, saj so podobe sestavljene iz posameznih kamenčkov, podobno kot so digitalne fotografije sestavljene iz pik.

Vsak od nas sestavlja sliko svojega življenja iz koščkov: doživetij, spoznanj, veselja trpljenja...Slika ne more biti popolna, če ne znamo poiskati delčkov iz preteklosti, iz lastne, družinske in narodove. V Ogleju je obilica kamenčkov zgodovine našega krščanstva. V spoštovanju in hvaležnosti lahko samo obmolknemo, ko se vgrajujejo v našo podobo. Bolj, ko je podoba iz preteklosti izoblikovana, močnejša je korenina iz katere rastemo, bolj polno živimo v sedanjosti in se veselimo v pričakovanju, ko bo v mozaik našega življenja še zadnji kamenček in bo podoba zasijala v večnosti.

Kakšno je jamstvo, da je naša tako sestavljena podoba resnična in ne zgolj navidezna? Oglejski mozaiki nam z Jonovo zgodbo slikovito nakazujejo odgovor: zaupaj Bogu, sprejmi poslanstvo, ne boj se smrti, kajti tretji dan bo smrt premagana. (Peter Skoberne)

Zelo mi ostaja, ko smo na eni izmed skupin govorili, da naj bi bila nedelja vrh celega tedna oz. praznovanje, hvaležnost in veselje nad tednom, ki je za nami. Veselje nad tem kako smo teden živeli po Božjem načrtu.

Vsako mojo nedeljo popestrijo že zjutraj deklice iz zborčka s katerimi imamo pevske vaje pred sveto mašo. Tako, da se Gospodov dan začne kot se spodobi z veseljem :). Lepo mi je, da se po vajah skupaj odpravimo k sveti maši pri kateri se nam pridružijo še prijatelji in smo skupaj pri sveti maši. Praznovanje mojih nedelj se spreminja na boljše. Vesela sem, da se bolj angažiram zanje, da si skušam vzeti več časa za bližnje, za prijatelje ter za skupna srečanja ali sprehode ... pa tudi za počitek- to mi ne gre še najbolj od rok. Z malo nečakinjo imava »obred«, da greva ob nedeljah po sveti maši na tobogan in se tam prevažava gor in dol do kosila. Čas za teta-nečakinja odnos. :) Več časa si vzamem za forum, premišljevanje in da skušam kaj napisati. Hitro me pa spodnese, ko je več časa ob nedeljah, da jih zapravim z »raziskovanjem« po internetu. Zmanjka mi tudi, da bi vzela v roke Sveto pismo, da bi se več ustavila ob Bogu in v molitvi. 

Oj,

Tudi pri meni je v ospredju nedeljska maša, čeprav je izplen od nje (na žalost) precej odvisen od tega, kje sem obiskal to mašo. Nekje se pač lažje vklopim in zberem v razmišljanju, drugje pač ne. K maši gremo običajno skupaj kot družina, potem imamo skupno kosilo, po kosilu pa skupne aktivnosti (izleti, obiski, počitek). Molitev v nedeljo ni nič drugačna kot v ostalih dneh, ni dodatnega prebiranja božje besede.