Oj,

Odgovor je zelo preprost: Zmorem, (ta odgovor pa ima žal še nadaljevanje, ki je vse prevečkrat prisotno) vendar če se mi da, če se za to potrudim. Meni se velikokrat zgodi (to vem, ker me žena opomne), da sem z otroki, a me ni z njimi v njihovih potrebah, v igri, v pogovoru... Kot bi to delal samo zato, da obkljukam, da si kot oče prizadevam tudi za rast in vzgojo svojih otrok. Sedaj, ko je taka drža poznana, mi je veliko lažje odločiti se, da čas, ki ga preživim z otroki, dejansko posvetim njim. Tudi Peter nam je prejšnji teden dal lep test, kako se lahko umirim od hitenja in presodim, če sem zares pri stvari.

Kar se tiče pozornosti do žene. Včasih se mi je zdelo, da se pozornost lahko izkazuje samo s podarjanjem nekih darilc, zdaj pa vem, da je prava pozornost v tem, da jo lahko slišim v njenih težavah, da sem ji blizu in v oporo. Vseeno pa mi je lepo, če jo kdaj presenetim.

Pozornost do prijateljev. Se mi zdi, da imam tukaj še vedno precej selektiven odnos in sicer, da sem bolj pozoren (in ustrežljiv) do tistih, ki so mi bolj blizu in ne do tistih, ki bolj potrebujejo pomoč. Včasih se mi zdi, da se me ljudje kar bojijo oziroma jih je strah pristopiti ali priti v stik z menoj. Ne vem sicer zakaj, kot bi izražal navzven neko nedostopnost ali gradil zid, preko katerega redkokdo prepleza? Ima kdo tako izkušnjo s tem?

Ko se mi pa nič ne da, ko sem len, ko sem utrujen, potem pa mi je vsaka bližina, kogarkoli, samo v breme.

Lepo, da vsi pišete, sem tokrat sam bolj bralec. Vas je lepo prebirat, hvala!

Zid, ki ga ni mogoče preplezati, si, Gregor, že definiral: selektivnost. Ta pove vse. Če nisem v tvojem ožjem izboru, nimam nobene možnosti, da bi se ti približal. To smo najbrž v kakem odnosu že vsi doživeli. Ker selektivnost ni nekaj pozitivnega, saj smo čisto vsi božji otroci, se je smiselno prizadevati, da to držo prerastemo. Tako bo zid padel in z njim tudi strah.

Drugo je, ko zid predstavlja npr. zahtevnost in resnicoljubnost. Ljudje se tudi tega bojijo. Tega zidu najbrž ni dobro podirati. Da pa se ga pa narediti bolj premostljivega npr. s sočutjem, s ponižnostjo, s krotkostjo ipd.

Zidovi so torej različni, posledice tudi, prav tako rešitve. V osnovi vidim rešitev v odgovorih na vpršanje: Ali je zid pošten ali ne? Ali je rešitev v tem, da ga porušim ali v tem, da ga naredim bolj premostljivega.

Ko sem prebrala današnji razmislek, me je kar zabolelo - saj ne čutim in ne doživljam, da si kdo želi moje bližine in pozornosti. Najprej so se mi po glavi podile misli, da to je pa groza! Verjetno sem res velik zmaj, da si nihče ne želi moje pozornosti in bližine, da z mano je pa nekaj močno narobe. Sem si rekla, da moram hitro zategnit ročno tem svojim neproduktivnim mislim in se še enkrat poskusila ustavit ob vprašanju.

Moža nimam, otrok nimam. Torej mi ostanejo starši, prijatelji in naši fantje.

Če se ustavim ob starših, je več kot očitno, kako zelo si oče želi moje pozornosti in bližine. Meni pa ni varna oz. je verjetno moj del problema v tem, da vse vržem v en koš. Najraje mu ne bi dala nič pozornosti, ker se bo potem zavrtel okoli mene in me celo 'požrl'. Enako je z bližino. Ta odnos mi je v tem močno naporen. Nenehno moram iskat mejo, kaj in koliko dat. Težko spontano kaj dam oz. pustim blizu, ker mi pred očmi nenehno utripa rdeča luč, da bom padla v stare vloge in začela skrbet za njega. Zato postavim distanco, ki pa odnos oddaljuje. Problem je še vedno tudi v tem, da po vseh teh letih, nekje zadaj še vedno upam, da nekaj od odnosa bo. Še vedno nisem v celoti sprejela, da sta starša tam kjer sta, da jima je tam čisto ok in da ne čutita potrebe in želje, da bi kaj spremenila. Tako moj odnos postane egoističen, ker od njiju nekaj pričakujem, nekaj zase (da bosta dojela in spoznala, da njuna ljubezen ni 'taprava' ljubezen; da nista tako popolna, kot si mislita, da sta; da za moje polomljeno življenje nisem kriva samo jaz, ampak imata prste vmes tudi onadva; da se bosta opravičila za vse, za kar sta me prikrajšala...). S tako držo težko z ljubeznijo odgovarjam na njune potrebe in želje.

Potem sem se ustavila ob prijateljih. Kakšnih večjih očitnih želja po moji pozornosti in bližini od prijateljev ne opažam. Razmišljam v čem je problem: ali sem jaz tako nedostopna, tako hladna, tako egocentrična in tako prazna, da si prijatelji moje bližine ne želijo?; ali pa so (smo) tako napuhnjeni, da jim (nam) je izpod časti iskreno in otroško priznat in pokazat, da si želijo (mo) pozornosti in bližine? Tudi sama sebe sprašujem, koliko te želje sama pokažem drugemu.; morda pa je problem v tem, da sem preveč slepa, da ne razberem teh znamenj?

Da ne bo zvenelo, kot, da nikoli ničesar ni - glede bližine si že povemo in pokažemo svoje želje (sploh z Ljubljansko skupnostjo), glede pozornosti, pa se mi zdi, da so stvari bolj skrite.

Glede pozornosti večkrat začutim, da jo želi drugi izsilit s smiljenjenjem samemu sebi, z jamranjem, z umikanjem iz odnosa. To vidim. Kadar vidim to, me najprej precej razkuri (šele danes ko to pišem, vidim zakaj me razkuri - ker je zadaj laž, neko zdelavanje in ni konkretne in direktne besede kaj si drugi želi. Verjetno me ob tem jezi tudi to, da moram spet iskat drugega, skrbet zanj - dom), potem si rečem, da zdaj jeza ni na mestu ampak je pomembno, da drugega vidim. Poskušam izstopiti iz svoje jeze in se kljub odporu, ki ga doživljam v sebi, potrudim drugemu približati. Včasih pa tudi ne zmorem in drugega pošljem na mars. Potem mi je takoj žal in v večini vsaj tekom dneva poskusim preseči svoj odpor in stopit k drugemu. Kadar pa so odnosi bolj varni ali pa se nek problem vleče že več časa, drugega tudi nakurim, naj neha z izsiljevanjem.

Naši fantje so pa še najbolj direktni v tem, da pokažejo, kako močna je njihova želja po pozornosti in bližini! :) Včasih je želijo toliko, da enostavno ne zmorem več. Vedno in nenehno na njihovo potrebo ne zmorem odgovorit. Se mi zdi, da so nenesitni :). Ampak sama sem prav takšna. :) Kadar jih zmorem videti v tem, da nikakor ne morejo verjet, da jih sprejmem, da jih imam rada in jih v tem razumem, takrat se lahko tudi v miru veliko bolj potrudim zanje. Kadar pa sem okupirana s svojimi problemi in doživljanji, mi pa postanejo naporni in jim prav dosti ne dam. 

Naporna pa je vzgoja, neprestano iskanje mej - kdaj resnično potrebujejo mojo pozornost in bližino, kdaj pa izsiljujejo, provucirajo, stresajo svojo sitnobo, hinavijo... ; no in tudi kadar so v teh drugih stanjih, bi jih morala bolj iskat zakaj so kjer so - kaj se jim dogaja, kaj doživljajo, kaj jih pesti, kaj potrebujejo, si želijo...; v tem koraku iskanja mi pa v večini veliko zmanjka.

Potrudit se moram tudi v iskanju kdaj je na mestu, da jim dam svojo pozornost in bližino, kdaj pa je bolje, da jih distanciram, okaram, se jim odtrgam. Ob vsem tem iskanju moram iskat tudi sebe - ker ne želim biti čarovnica, zatežena baba in oh in sploh grda, bi dostikrat ne naredila tisto kar je potrebno. To poskušam presegat kljub naporu. Včasih pa vseeno zmagata strah in lenoba. Pa dvom ali vidim, čutim, mislim prav ali ne. Ta dvom me velikokrat onesposobi. Veliko moram naredit še na tem, da tvegam in sprejmem posledice.

Velikokrat mi je naporno odgovarjati na to žejo, ker se srečam s seboj in s svojo žejo po tem istem. Tudi v meni so težnje, da bi iskala pozornost, se metala ven in vrtela druge, da bi se ukvarjal z menoj...Ko pa zmorem to sebi priznati in se v tem umiriti, nastane prostor tudi za bližnjega - moža, prijatelje, otroke. 

Tudi meni je tako kot tebi Alenka zelo naporno odgovarjati na žejo svojih staršev. Naporno mi je jim prisluhniti, ko pa sem vedno skrbela zanje in te je potem vedno strah, da te bo potegnilo nazaj v isti začaran krog. Vem, da jih boli to, da nisem več znjimi in se ne vrtim več toliko okrog njih,hkrati paziti, da jih ne odrežem...Priznam, da je to prej napor zame kot kaj drugega. 

Od malega sem bila toliko utečena v tem, da sem skrbela za druge, da se nisem prav naučila poskrbeti zase in še danes mi to dela težave. Prej bi drugim ustregla in poskrbela zanje kot pa zase. Seveda ima tu moj mož veliko povedati :) saj večkrat pogreša oziroma je pogrešal(zadnje mesece sem bolj pridna) svojo ženo, ki je ni bilo doma. Morala sem se in se še vedno učim prave mere pri tem kar je poskrbeti za druge in poskrbeti zase oz. svoj dom.

Lepo je, če pogledam v najin odnos z možem, ko si to žejo uspeva pokazati in podeliti. Lepo je, ko se eden ali drugi, brez besed le stisne, da bi se v objemu drugega umiril. Tudi pri otrocih sem to opazila, da so se ob preprostem dotiku (po glavi, ramenu, objemu), kar umirili. Ko zmorem na pravi način odgovorit na njihovo žejo, se mi zdi, da tudi svojo počasi gasim. 

Napor pa postane, ko vse skupaj preseže meje in pride do izsiljevanja, takrat velikokrat prej zarobantim brez sočutja, kot pa da z ljubeznijo vidim njihovo žejo. Kar se mi pa spet ne zdi vse slabo - zarobantit je tudi potrebno, ko pride do izsiljevanja...le v sočutju se moram še precej natrenirat. 

Danes je ravno prav prišlo tole razmišljanje, ko se mi je nabrala utrujenost iz prejšnjih dni in bi si samo na čelo napisala pustite me pri miru, ne me tikat, nič mi ne storit delat :), Pa je bilo potrebno marsikaj naredit  ter se marsikaj pogovorit in rešit stvari. Šlo pa mi je tako tako. Vidim, da ko sem sama utrujena še težje kot sicer vidim žejo drugega in mi postane vse skupaj krivica. Vem pa tudi, da je ravno to bistvo ljubezni, da sebi umiram v že tako majhnih stvareh kot je utrujenost, da lahko vidim in imam rada bližnjega.

Zdaj pa grem spat, da bo jutri več spočitosti, če že vsaj ljubezni ne ;))

Ln+

P.S. Alenka, nisi noben zmaj in jst si želim tvoje bližine :)

Tudi jaz težko zaznam žejo druga po moji bližini in pozornosti, ker (zadnje čase) večino časa okoli sebe doživljam pošasti, ki me ogrožajo, ne marajo in mi hočejo slabo. Potem naredim raznovrstne obrambe in takrat si res nihče ne upa biti žejen ob meni, ker bi kvečjemu fasal kak rafal. Vidim, da mi drugi lahko pokaže svojo žejo po moji pozornosti samo v tistih trenutkih, ko zmorem biti majhna in krhka in ko premagam tiste navidezne pošasti v svoji glavi. Takrat je med nami zelo lepo.

Alenka, morda je v tem tudi odgovor na tvojo dilemo?