Oj,

Zelo težko si je priznati željo po ljubezni, čeprav v globini vsakdo čuti in želi prav to, biti ljubljen. Bolj kot je to zakrito, bolj se mi zdi, da se obrčamo k nadomestkom.
Vsi smo žejni ljubezni, želimo biti sprejeti. Bolj težko je to ljubezen vračati, brezpogojno seveda. Se mi velikokrat dogaja, da je vračanje ljubezni pogojeno z mojo potrebo (princip dam – dobim). So mi nadomestki, kot so delo, TV, računalnik precej znani, ker se namesto v odnos s človekom, zatekam k drugim »ljubeznim«. Ne predstavljam si pa, kako bi ljubezen nadomeščal s hitenjem. Ima mogoče kdo razlago?

Še manj se pa zavedam, da sem vedno ljubljen od Boga, da mi on izkazuje neizmerno ljubezen. Vsekakor premalo vztrajam v tem iskanju, predvsem pa v zavedanju tega.

O hitenju sprašuješ, Gregor. Zelo preprosta vaja nam lahko pomaga, da spoznamo, kam hitimo. Npr. Ko prideš iz službe domov, se usedi in ustavi ob ženi in otrokih. Potem pa se preprosto poglobi vanje, v njihovo in svoje doživljanje. Se ti bo začelo kam muditi? Si lahko rečeš: Nikamor se mi ne mudi, sedaj me potrebujejo vsi tile.

Mir je nasprotje hitenja in ga Jezus zelo poudarja. Včasih nisem razumel zakaj, danes pa se mi zdi, da mi je bolj jasno. Preprosto vprašanje: Ko se z nekom pogovarjam, ali zdrživa pri nekem vprašanju, boleči temi, ali zbeživa drugam? Kjer je mir, ne skačemo iz teme v temo, iz dela v delo, iz zabave v zabavo. Preprosto 'plavamo' v Duhu v odnosih in opravljamo dela, ki nam jih ponuja Gospod. A vse to ni ravno lahko, ker smo močno žejni 'nečesa' in se tega niti ne zavedamo. Tisto 'nekaj' pa je hkrati zelo globoko in ni preprosto priti do tja. Kaj pravite na to?

Hvala Peter, sem zelo vesel tvojega odgovora. Bo tudi dober primer testiranja mojega hitenja, predvsem v domačem okolju. Pri sebi opažam, da je zelo lahko zdržati v pogovoru o nečem tehničnem, o nečem, kar mi je poznano, kot pa npr. v pogovoru z ženo (ali drugimi bližnjimi), še posebej če razčiščujeva kakšno bolečo stvar. Če pa (in ko) prideva do konca, pa je zelo lepo (kot bi se nekaj v ozadju razbremenilo) in odnos bolj zaživi.

Oj, meni je hitenje zaradi nezmožnosti umiritve, zelo poznano. Poslužujem se tudi drugih nadomestkov, a ko so neizpolnjena hrepenenja najbolj boleča, se od akcije kar kadi;). Je pa zanimivo, kot praviš Peter, so otroci najboljši indikator moje umirjenosti. Mož se večkrat (pre)hitro umakne, otroci pa hodijo po hiši in terjajo svojo pozornost. Največkrat opustim delo, ker je njihova nadležnost preveč "moteča". Prisilijo me, da izstopim iz sebe in dam prostor drugemu. Da to lahko storim pa se moram najprej ustaviti, si priznati svojo žejo in začutiti njihovo. Ko to uspe, nam je res lepo. Je pa to drža, za katero se moram vedno znova odločati, sicer me odnese...

Tudi meni je zelo poznano tole hitenje, bodisi, da se drugemu začne strašno muditi iz zbeži, ko bi si jaz želela v odnosu bolj na globoko; bodisi, da se meni začne zelo muditi in dostikrat tudi pobegnem, ko drugi pričakuje od mene nekaj, kar mu v tistem trenutku nisem pripravljena dati. Navadno  potem  svoje hitenje - beg pri sebi opravičujem, češ da ne zmorem, da gre preko mojih moči… Pa vem, da kadar se potrudim, kadar se oprem na Božjo pomoč, lahko dam od sebe veliko več in se lahko umirim prav v tisti situaciji in tistem odnosu, ki ga v tistem trenutku živim.

Vedno občudujem ljudi, ki kljub temu, da vem, da so zelo zaposleni, zlepa ne dajo občutka, kako zelo jih motim in kako se jim mudi…

A vse to ni ravno lahko, ker smo močno žejni 'nečesa' in se tega niti ne zavedamo. Tisto 'nekaj' pa je hkrati zelo globoko in ni preprosto priti do tja. Kaj pravite na to?

Ni lahko priti tja, ne. Vse hitrejše variante so lažje, ker težko zdržimo biti lačni in žejni, vsaj jaz. V zadnjem času ugotavljam, kako sem vedno na silo hotela potešiti hrepenenja in me je jezilo, če niso bila potešena. Tako sem želela biti potešena v hrepenenju po tem, da bi bila slišana, da sem podzavestno prav prisilila moje najbližje, da so me slišali. Ko so mi postavili mejo, sem ugotovila, kako nesvobodna sem v resnici in da mi drugi ni pomemben toliko kot to, da bom potešena jaz.

Počasi sem prikobacala do spoznanja, da ni nihče kriv za to, da se svet ne vrti tako, kot bi jaz rada. Počasi začenjam to sprejemati in vidim, da je zadaj veliko neslišanosti od doma in bolečine. V tej bolečini pa se lahko srečam s sabo in z bližnjim in to je lepše od tega, da sem potešena in sama, čeprav boli.

Tudi meni je hitenje kot beg zelo poznano, pa močno žeja po »nečem« tudi, pa da je do te globine zelo težko priti…večkrat se najdem, da mi je zelo težko zdržat ob otrocih, pri igri, kakem opravilu, vztrajanju, da se učijo in imajo stvari urejene, opominjanju…ali pa kot si rekel Gregor, v kaki boleči stvari, ki jo morava razčistiti. Me kar vleče stran, še nekaj bi morala narediti… Pa se mi zdi, da močno žejo lahko gasim, ko se potrudim, da ne zbežim in vztrajam ob njih in zdržim v bolečini razdajanja za bližnje. Za veselje, ki pride, je res potrebno potrpet.