Zdi se mi, da jih vidim. Vprašanje pa je, kaj s tem naredi? Ko sem utrujena in me čaka še ogromnega za postorit pa že vsevprek hitim, se mi zgodi, da te potrebe enostavno odrežem. Začnem poganjati kot stroj - zdaj naredim to, po tem sledi ono, in tisto, in na koncu še to. Če pa me pri tem bližnji zmoti s svojo potrebo, me začne jezit, da zakaj mi ruši sistem. In na koncu ko se ustavim, sem samo zelo utrujena in prazna. 

Ko pa zmorem dati potrebe bližnjega pred moje in se umiriti v tem, da tudi če vse ni postorjeno, je še vedno uredu in sem predvsem JAZ ŠE VEDNO V REDU, pa postane moj dan poln. In čeprav sem na koncu od pogovorov, bitk in pomoči drugemu, utrujena, se počutim sama s seboj v miru. 

Oj,

Tudi meni se zdi, da jih vidim, včasih bolj, včasih manj. Še največ problemov imam pri zaznavanju potreb otrok, ker njihove potrebe niso vedno v tem, kar jaz mislim, da potrebujejo.
Veliko lažje mi je tudi zadovoljevati potrebe ostalih, ki so materialne narave, kot pa jim posvetiti svoj čas. Imam občutek, da drugemu nekaj dam samo, če je to oprijemljivo.