Zelo, zelo težko sem majhna v tem, da priznam, da drugega potrebujem. Predvsem v odnosu do ženske mi je grozno izpod časti priznati, da potrebujem njeno pozornost in ljubezen. Raje bi tekmovala ali pa si jo podredila. Tudi moškega bi si podredila, čeprav se mi zdi, da se tu hitro sama podredim. Ampak potem usekam nekje na drugem koncu.

Tvegano je biti majhen v tem hrepenenju in ga priznati, saj ne veš, kaj bo drugi naredil, ko se mu boš razkril. Sploh, če si bil prej tisočkrat pohojen in nikoli slišan v tem, kar si. Bolj varno je imeti kup obramb. Ampak potem nikoli v resnici ne prideš blizu drugemu. Zato si želim, da bi zmogla biti majhna in krhka ob drugem, ampak se zelo počasi premikam naprej.

Oj,
Jaz si majhnost v hrepenenju predstavljam bolj tako, da si uspem priznati, da tudi jaz (kot moški) potrebujem ljubezen, bližino, sočutje drugega.
Seveda po tem hrepenim, si tega želim (sem že v prejšnjih dneh to izpostavil), je pa zelo težko to na glas povedati in priznati, najraje bi vse to skrival za masko samozadostnosti in močne osebnosti.
Glede posedovanja smo se pogovarjali že na individualnem spremljanju in sicer v smislu, da smo precej nagnjeni k posedovanju, posebno v zakonu (ko je žena samo moja in pripada meni), čeprav jaz nimam takega občutka, zato tudi pretiranega ljubosumja ne čutim. Lahko pa da je resnica drugačna in si ljubosumja ne priznavam oz. ga odrežem. To boste lahko bolje povedali drugi, ki neovirano gledate na moj odnos do žene.
Spustiti drugega v svojo bližino pa je po mojem mnenju predvsem stvar angažiranosti za odnos oz. koliko dovolim drugemu, da spozna moje bolečine in napake. Če (in ko) se tega bojim, potem je zelo težko dovoliti drugemu, da se mi približa. Se mi tudi zdi, da se mi pri tem prevečrat dogaja, da se enostavno obdam z zidom nedostopnosti ali pa kalkuliram in dovolim približevanje samo tistim, od katerih ne pričakujem ponižanja. Zelo sebično, kajne?

Sama sem v hrepenenju, željah po sprejetosti in ljubljenosti zelo težko majhna. Že sebi zelo težko priznam, da vse to grozno potrebujem in me pravzaprav te želje ves čas vodijo, kaj šele drugemu. In verjetno me prav to tudi žene v željo po tem, da bi drugega imela zase in bi bil samo moj. Kar vidim pri sebi je poleg groznega ljubosumja tudi to, da drugega potem sploh niti ne spustim v svojo bližino in postane vse skupaj ena zadušljiva ječa samega sebe.

Biti majhna je že dolgo moja šibka točka in naloga na kateri vedno znova padem. 

Prihaja mi pa na misel, da Boga zelo hitro prosim za pomoč - pomagaj mi to, prosim, pa ono ...A je tudi tu verjetno premalo zaupanja v Očetov objem in Njegovo ljubezen - verjetno ne more biti drugače.

 Živijo,

velikokrat še preden začutim to hrepenenje, se začnem vrteti okrog tistega, ki mi ta hrepenenja zbuja. Toliko se vrtim, da me na koncu vrže v začaran krog ugajanja. Tako obupno si želim, da bi me drugi imel rad, da se velikokrat nevede podredim in mu začnem ugajati - sploh če v njem/njej vidim svoje starše. Začnem se dokazovati, da sem vredna njegove ljubezni, kot bi to, da se vredna ljubezni, bilo odvisno od moje pridnosti, delavnosti ali sposobnosti. In ko mi drugi te potrditve ne da, potem me začne pa jezit, zakaj me ne opazi, zakaj mi ne da tistega, kar potrebujem...s tem pa začnem drugega dušiti. Po drugi strani pa, ko to potrditev dobim, me je obupno strah, da bom to naklonjenost in ljubezen bližnjega izgubila ali jo zapravila...

Biti majhna zato zame pomeni, se ustaviti pri sebi, si to hrepenenje najprej sebi priznati in nato bližnjemu, a brez pričakovati česa nazaj, brez vrtenja okrog bližnjega in se uriti v zaupanju, da te ljubezni ne bom izgubila, pa če ga bom še tako polomila.

Tudi sama se najdem v vsem tem kar pišete.

Velikokrat se mi zgodi, da čutim željo kako bi se k nekomu stisnila in bila ljubljena, ko pa pridem do te osebe in sem dejansko pred njo pa me kar »zmanjka«. Kar se opazujem vidim, da se ustrašim te majhnosti, bližine in intime.