V postnem času si večkrat zadamo mnogo ciljev, ki pa trajajo le določeno obdobje ali pa jih sploh ne izvedemo. Postavimo, da smo veseli, da smo si nekaj zadali. Kje je potem realizacija? Jaz mislim, da smisel posta je res, da pogledamo na katerih področjih smo grešni in kje nas premaguje lenoba. V današnjem času je preveč digitalizacije, zakaj ne bi v tem času res omejili in uvedli digitalni post. S tem bi si lahko več čas vzeli skupaj ali pa izvedli kakšno dobro delo, ki ga sicer ne bi. Vendar bi bilo smiselno potem to prakso peljati tudi naprej ne samo v postu. Danes, ko sem prišel domov sem se zagledal v mojega sina, ki je brisal posodo in jo spravljal, ki jo sicer ne. Pa sem bil hvaležen ženi, da je z njim vztrajala. Potem, ko sem slišal še ta evangelij sem se res vprašal, da bi lahko za postno akcijo omejili gledanje TV in opravljali dobra dela, v katere bi vključevali tudi otroke.

 Peter, hvala za to pridigo. 

Ta postni čas vidim kot veliko priložnost, da se ustavim ob svojem grehu, ki me vedno znova oddaljuje od bližnjega in mi preprečuje, da bi ga videla, slišala in bila ob njem z vsem kar sem - z vso svojo polomijo.

Zaupam v Jezusovo usmiljenje in pomoč, da bom lahko permagovala svoj greh in v vsakdanjem življenju izpolnila to, kar Bog od mene pričakuje.

Veselim se, da bom ob vseh vas, ki delite svoja razmišljanja na forumu in, ki ste ob meni vsak dan, odkrivala kaj vse vsakemu izmed nas Bog podarja.

">Zvestoba postavi in izpolnjevanje postave, kot nakazuje Peter, samo po sebi še ni nič slabega. Problem pa nastane, ko mislimo, da bo to zadoščalo, da bo to magična rešitev za vse naše težave, da je to zagotovilo za našo popolnost. Kar zamenjajmo danes morda tujo besedo ‘postava’ z bolj popularnimi besedami kot so ‘načrt, vizija, projekt’, pa bomo videli, da se hitro lahko ujamemo v farizejsko logiko, kjer je vse odvisno od nas oziroma od naše angažiranosti. Želim si, da bi prihodnjih 40 dni ne bilo označenih kot ‘projekt post 2017’, ampak zares kot milostni čas odpiranja Bogu, da bi bilo ob koncu tega obdobja v mojem življenju za kanček več Njega in za drobec manj mene.(se opravičujem za čuden izgled objave, stran nekaj nagaja)

Ko gledam kaj me najbolj nagovarja, vidim, da gre vse skupaj. Za rast in vedno srečnejše življenje je potrebno osebno spoznati greh, poglabljati ljubezen do drugih in živet vedno lepši odnos z Bogom. Gre za življenjsko pot preko vsega tega.

Postni čas je gotovo izredna priložnost za to - na poti do vesele aleluje :). Zato vam ob začetku želim blagoslovljen postni čas!

 Letosnji post zacenjam predvsem z mislijo na moza☺ Zelim si, da bi ga bistveno bolj sprejemala kot dar in bi bilo v nasi druzini vec veselja.  Vceraj sva se pogovarjala, zakaj je v najinem odnosu toliko nevere in obupovanja, ce si pa zeliva biti skupaj? Ugotavljava, da je pot do drugega odlocitev, da receva ne: neveri, strahovom, zgresenim predstavam, predvsem pa lenobi, ki vedno znova ponuja stare vzorce, in se zbrcava verjet Bogu, drug drugemu in ljudem. Zdi se mi, da preveckrat pozabiva, da je koncni cilj veselje, ki nam ga Bog obljublja, ne pa trpljenje. Zato se letos posta tudi prvic veselim in nimam v glavi, da gre toliko za odrekanje in odpovedovanje. No, zacela sva z vnemo, Bog daj, da naju ne mine! Lp

O, lepo vas je brati!
Ob začetku te postne akcije sem razmišljala, da imam problem z razumevanjem, kaj zame pomeni, da je drugi vedno dar. To, da prijatelja lahko vidim kot dar, mi je še logično, zatikati se mi začne ob ljudeh, do katerih ne gojim samo pozitivnih čutenj. Ko prihaja do konfliktnih situacij, bi običajno bližnjega poslala na Mars. Če naj se trudim, da v njem vidim dar, bi me hitro zaneslo, da to pomeni, da ga moram sprejemati in potrjevati tudi v vseh zablodah v katerih vztraja. Kot bi imela v glavi predstavo, da je dar nekaj, česar se moraš vedno veseliti. Problem nastane, ko bližnjega zreduiciram tako, da on ni več oseba -Božji otrok- ampak nekdo, v katerem vidim kup napak.

Se mi zdi, da si, Peter, podal odgovor kako ljubiti sovražnike in tudi nje videti kot dar v eni zadnjih pridig:
"Jezusov poziv k popolnosti je lepo pojasnjen z besedami: Oče daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim. Popolnost je pot k ljubezni do sovražnikov, ki bo primerljiva ljubezni do prijateljev. In kakšna je naša ljubezen do prijateljev? Če se malo pošalim: Oko za oko, zob za zob. To lahko rečemo tako neporočeni kot poročeni. Mar niso naši odnosi pogosto eno samo tehtanje. No, to ni ljubezen. Pogosto so naši odnosi v prijateljstvih prepojeni s popuščanjem, skrivanjem, toleriranjem ali pa preprosto z umikom in ignoranco. Znotraj takšne logike ni mogoče najti prave mere v odnosu do sovražnikov. Če naša pravičnost ne bo večja kot pismoukov in farizejev, tudi pot popolnosti ni mogoča. Pot do pravičnosti, je zavzeto iskanje odnosa, je razmišljanje, kako naj bom z bližnjim v resnični ljubezni: kdaj naj bom zahteven in odločen, kdaj sočuten in razumevajoč; kdaj naj rečem: Dovolj! in kdaj naj bom potrpežljiv. Pot popolnosti pa je, bi lahko rekli, nadaljevanje poti pravičnosti v odnosu do sovražnikov.

Le če smo nadvse zavzeti za ljubezen do bližnjega, bomo našli pravo mero in ljubeč odnos do sovražnika. Sicer pa je žal pogosto pri najbolj prizadevnih kup nesmiselnega popuščanja pri ljudeh, ki izsiljujejo, zlorabljajo in ponižujejo. Popuščanje ni ljubezen, nekritično sprejemanje krivic tudi ne, pa še marsikaj bi lahko našteli."

Tako, želim, da bi skozi post mogla odkrivati, da je dar prav vsak, ki mi prekriža pot. Da pa to ne pomeni, da se z njim v vsem strinjam in vse odobravam, marveč iščem v njem božjo podobo, hkrati pa ga vabim, da skupaj odkrivava zmote in zablode, moje in njegove, da bi zmogla zaživeti polnost odnosa.

»Ko pride on (Sveti Duh), bo ovrgel svet glede greha, pravičnosti in sodbe: glede greha, ker vame ne verujejo, glede pravičnosti, ker odhajam k Očetu in me ne boste več videli, glede sodbe pa, ker je vladar tega sveta obsojen (Jn 16,8-11).«

Ta odlomek iz Janezovega evangelija mi je bil dolgo eden od najtežje razumljivih. Pred leti sem si ga v enih duhovnih vajah vzela za meditacijo in se mi je zdelo, kot da mi je res Sveti Duh kar na lepem dal razumeti:

-       Da je ves greh dejansko v neveri v Kristusa.

-       Da je pravičnost v tem, da se Sin, ki je izšel iz Očeta, tudi vrne k Očetu in da tudi mi, ki smo v Kristusu posinovljeni – torej otroci istega Očeta, spadamo v Očetovo hišo.

-       Da je vsa Božja sodba izrečena samo nad hudičem. Oče je vso sodbo izročil Sinu, Sin pa ni prišel, da bi sodil, ampak, da bi nas rešil.

Ob tvoji pridigi, Peter, in ob razmišljanju na našem srečanju ta torek, pa se mi je ta podoba čudovito dopolnila in sem ti zanjo iz srca hvaležna. Še enkrat napišem dopolnjeno:

-       Da je ves greh dejansko v neveri v Kristusa, ki je prišel na svet za naše odrešenje. Mi sami se ne moremo odrešiti z izpolnjevanjem del postave, kot se bogati mladenič ni rešil z izpolnjevanjem zapovedi.

-       Da je pravičnost v tem, da se Sin, ki je izšel iz Očeta, tudi vrne k Očetu in da tudi mi, ki smo v Kristusu posinovljeni – torej otroci istega Očeta, spadamo v Očetovo hišo; vendar lahko tja pridemo šele, ko smo izpolnili načrt, ki ga ima Oče za nas, kot je za Jezusa pravično, da se vrne k Očetu potem, ko je izpolnil vse, kar mu je naročil Oče.

-       Da je vsa Božja sodba izrečena samo nad hudičem. Oče je vso sodbo izročil Sinu, Sin pa ni prišel, da bi sodil, ampak, da bi nas rešil in v nas znova prebudil resnično podobo Boga – usmiljenega Očeta. Ob koncu nas bo sodila Ljubezen – Usmiljenje.