2. teden: PROSIM, ponedeljek
- Za objavo prispevkov se morate prijaviti ali registrirati.
NE DRZI.
Po eni strani drzi, da prosim, ko potrebujem.
Po drugi pa recemo prosim, tudi ko se oglasimo na telefon ali ko se nam nekdo zahvali. S tem razumem, da zelimo sporociti tudi obratno: jaz sem pripravljen odgovoriti na tvojo potrebo.
Sama največkrat prosim, ko kaj potrebujem, včasih še to ne in le zahtevam. Sem pa razmišljala, da je razlika ko prosim, ali tisto dejansko potrebujem, ali si tega za kar prosim, le želim in ne nujno potrebujem. Morda potrebo bolj povezujem s tem, kar je zame dobro in je čisto lepo če je prošnji ugodeno. Drugo pa je, ko prosim nečesa, kar si želim pa ni nujno, da je to zame dobro. In takrat je čisto na mestu, če prošnji ni ugodeno;)
Na primeru otrok:Lahko prosi za nove hlače, ki jih dejansko potrebuje ali za igranje igric, kar sicer misli, da potrebuje pa sama menim drugače;)
Kar smo mi razmišljali, res večino časa rečemo prosim, ko potrebujemo pomoč drugega, ker sami ne zmoremo.
Ko prosimo in nam drugi ustreže ali ne, vedno na koncu sledi, Hvala ali Vseeno hvala (ko se prošnja ne usliši).
Hkrati tudi ko se zahvalimo, vedno nato rečemo prosim: "Hvala, ker si mi pomagal. Odgovor je: "Prosim."
Lp
Se strinjam, da ne drži.
Včasih rečemo prosim, ko nekaj zahtevamo od drugega, npr. "Prosim, takoj nehaj s tem!" ali ko drugi nekaj potrebuje, npr. "Prosim, a lahko nehaš blodit!" :) Ponavadi sicer tudi sami potrebujemo to, kar zahtevamo ali prosimo zaradi drugega. ;)
- Za objavo prispevkov se morate prijaviti ali registrirati.









Ni nujno. Včasih sploh ne rečem prosim in kar zahtevam :(. Ja ... Sem se kar zamislila nad to trditvijo. Ker v ozadju te besede je lahko mnogo reči. Lahko rečem prosim, pa je v bistvu zahteva in me potem jezi, če ni po moje. To je pri meni kar pogosto.
V resnici mi je težko prositi na način, da sem pripravljena sprejeti vsak odgovor. Če je odgovor negativen, je bolečina velika in občutek zavrnitve tudi. To se mi ponavadi zgodi, ko si nečesa močno želim in ne vidim poti, kako bi lahko brez izpolnitve te želje. Res, težko je nositi želje, ki so neizpolnjene in hkrati ponižno prositi, da bi se pa le izpolnile. Ponavadi zaradi bolečine odneham s prošnjami, pošljem vse skupaj na Mars in se zadovoljim z nadomestki.
Ob tem mi prihaja na misel zgodba Berte Golob, ki jo je napisala v svojih spominih na otroštvo. Pisala je o tem, kako so v njene času čakali Miklavža. Kot majhna deklica je dve leti molila in prosila Miklavža za nove sanke. Po dveh letih ji je Miklavž izpolnil željo. Po dveh letih? Pri kateri želji jaz tako ponižno vztrajam dve leti? Kaj dve leti? Že en dan je včasih preveč.