Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

21. dan - Zakaj vedno znova padem?

2 odgovora [Zadnja objava]
urednik
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 years 34 weeks od tega
Pridružen: 17.03.2010

Zakaj se me te skušnjava drži? Zakaj se je oklepam? Zakaj se mi to dogaja?

 

Jaz vedno znova padem, ker:

samega sebe vrednotim na napačen način. Samega sebe in svoje grešnosti ne sprejemam in si ob drugem dajem ceno. Ob brezdomcu si te lažne vrednosti ne morem dati.

 

Zakaj pa ti vedno znova padeš v tej skušnjavi?

GorazdLapanja
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 years 34 weeks od tega
Pridružen: 07.12.2016

 eno je ali skušnjave oklepam, ker se mi ne ljubi ukvarjati s tem, drugo pa je koliko se trudim, da prav postopam v različnih situacijah. Jaz nimam občutka, da bi se skušnjav oklepal, se pa zavedam, da se moram brcati, da tudi v družbi nevernih govorim o svojem življenju in pričujem tako, kot si želim.

Dam primer: Večkrat govorim, kako določeno stvar živim in se trudim v verskemu življenju, a me vedno nasprotniki skritizirajo. Če pa jaz kaj rečem čez njihovo življenje sem pa vedno potem čutijo ogroženi in udarijo nazaj z raznimi pripombami, ki niso namestu. Potem si pa večkrat, ko nimam energije rečem pametni odneha.

 Gorazd Lapanja 

 

Vesna
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 years 17 weeks od tega
Pridružen: 10.01.2012

Ob drugačnem, ob grešniku se vedno znova srečujem, kako zelo je zame vera stvar elitizma, ne pa sredstvo s katerim bi lahko srečala drugega. Vero z lahkoto izrabljam, ko uspem v krogih, ki vero odobravajo, zaradi vere nabirati točke in sklepati prijateljstva. Varno zavita v svojem svetu si želim, da mi drugačnih/grešnikov ne bi bilo potrebno srečevati. S svojo prisotnostjo me vedno znova izzivajo in dramijo iz sladkobnega spanca, češ, kako smo kristjani fajn, se malo družimo, naredimo kakšno dobro delo in smo opravili svojo poklicanost.
Ob svojem delu ne morem mimo ljudi, ki jim za vero ni mar, ki jim življenje ni sveto. In jaz? Lahko bi pričevala s pokončno držo, vzpodbujala brez obsodbe, saj ne poznam ozadja...lahko bi bila usmiljena, lahko bi prinašala Kristusa. Ker pa se bojim soočenja z grešnikom, v prvi vrsti grešnikom v sebi, bežim pred realnostjo, bežim pred človekom. Tako na videz ostajam čista, a hkrati mrtva in neuporabna za bližnjega. Želim si, da bi zmogla verjeti, da me nič in nihče ne more omadeževati od zunaj. Želim si, da bi zmogla biti blizu in se ne bati zase...