Peter izpove vero
Ko je Jezus prišel v pokrajino Cezareje Filipove, je spraševal svoje učence: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Rekli so: »Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov.« Dejal jim je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Simon Peter je odgovoril; rekel mu je: »Ti si Mesija, Sin živega Boga.« Jezus pa mu je dejal: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih. Jaz pa ti povem: ›Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.‹« Tedaj je učencem naročil, naj nikomur ne povejo, da je on Mesija. Mt 16,13-20
Ti si Kristus, sin živega Boga
Petrov odgovor je izredno globok in nedvomno preseneča. Videti človeka in spoznati, da je to božji sin, res ni v človekovi moči. Jezus pravi, da je to mogoče reči le z Očetovo pomočjo. Teža tega Petrovega spoznanja se kaže tudi v Jezusovem odgovoru. Na to spoznanje namreč Jezus veže Petrovo nadaljnje življenje: Jaz pa ti povem, ti si Peter, skala in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev. Torej Petrovo spoznanje ni bilo prazna izjava ali globokoumna ideja. Spoznanje je bilo temelj njegovega novega življenja, njegovega odnosa do Boga, sveta in ljudi. To spoznanje, to srečanje z živim Bogom ga je zaznamovalo, spremenilo mu je življenje.
Čeprav je Petrova izjava zanj in za njegov čas izrednega pomena, se zdi, da danes na nas nima pravega vpliva. Pravzaprav za kristjana ne predstavlja več nekaj izrednega, ampak rutino. Večina kristjanov še vedno, upam, nima težav s priznavanjem, da je Jezus božji sin. A to vprašanje danes ni ključno in ne spreminja življenja. V tem vidim težavo. Ko nas Jezus sprašuje: Kaj pa vi pravite, kdo sem, je očitno premalo reči s Petrom: Ti si sin živega Boga! Peter je namreč v svojem času razumel, da bo 'novi vladar' ustvaril nov red. Ko ga najde, mu bo sledil vse življenje. Izjava, ti si božji sin, pomeni, ti si tisti, ki ga čakamo. Ker si odgovor na vse naše hrepenenje, gremo za teboj.
Naš čas pa ne živi v pričakovanju novega vladarja, ki bi mu zaupali svoje življenje. Mogoče iščemo odgovore, kako si zagotoviti boljši standard, kako ohraniti zdravje, kako se znebiti kakega kilograma ali odvisnosti od ene ali druge stvari. Kljub temu je Jezusovo vprašanje Petru namenjeno tudi nam: Kaj pa vi pravite kdo sem? Kako pomemben je On v naših iskanjih odgovorov na različna življenjska vprašanja. Zdi se, da Kristus ne igra pomembne vloge v življenju kristjana. Največkrat za vestnega kristjana odgovor Ti si Kristus pomeni samo: Ker si Bog, hodim v Cerkev, potrudim se za zakramente in nekaj molitve in mogoče za nekoliko bolj pošteno življenje. To je to! Pa je to res pravi odgovor na Kristusovo vprašanje?
Odgovor, ki bi nas lahko spremenil je: Gospod, ti si naš učitelj, ti si naš zdravnik, ti si naš rešitelj.
Verujem, da ima edino Kristus v vseh pogledih utemeljene odgovore na življenje, svet, odnose in smrt. Iskanje raznih alternativ in metod, poceni pristopov brez preverjanja z Njim, je prazno.
Verujem, da je Kristus naš zdravnik. Iščemo alternativno zdravljenje in vse mogoče rešitve, nazadnje večina konča pri kemiji – tablete. Jezus nas osvobaja strahov in nam daje pameten okvir našega zdravja in naše bolezni. Zaupanje je pol zdravja, sprejeti nemoč telesa, je druge pol, potem ostaja še sprejemanja staranja in smrti. Brez Gospoda, našega zdravnika, smo tu bosi.
Verujem, da je Gospod edini pravi rešitelj naših odvisnosti. Vsa mogoča osvobajanja z nekimi transcendentalnimi meditacijami, vajami in rekreacijami so prazna, če ni Kristusa, ki stopi v naše življenje. Naše osvobajanje se začenja, če začutimo njegovo ljubezen.
Želim si, da bi bili kristjani bolj odločni v iskanju odgovora na vprašanje, kdo je za nas Kristus. Če se naš odgovor ne prepozna v odnosih in življenju, je prazen. Naj se prepozna! Naj stopi v naš vsakdanji svet, tudi svet potrošništva, kot učitelj, zdravnik in rešitelj.









»Ti si Kristus, sin živega Boga.« ... »Jaz pa ti povem, ti si Peter, skala in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev.« Torej Petrovo spoznanje ni bilo prazna izjava ali globokoumna ideja. Spoznanje je bilo temelj njegovega novega življenja, njegovega odnosa do Boga, sveta in ljudi. To spoznanje, to srečanje z živim Bogom ga je zaznamovalo, spremenilo mu je življenje.
Na to Petrovo izpoved vere, na Jezusov odgovor nanjo in na to misel iz pridige sem mislila v sredo na grobu sv. Petra in potem že v mraku na sprehodu po stari Appijski cesti, po kateri je pred dvemi tisočletji apostol Peter prišel v Rim oznanjat Kristusa in čez čas menda tudi bežal iz Rima iz strahu pred trpljenjem...
Nebeški Oče nam ves čas razodeva svojega Sina, kakor nam tudi Sin ves čas razodeva Očeta, vendar samo spoznanje, da je Kristus res božji Sin, še ne zadostuje. Jezus na nekem drugem mestu pravi: »Kaj me kličete: ›Gospod, Gospod‹ in ne delate tega, kar pravim?« (Lk 6,46). Hvala ti, Peter, za pridigo! Potrebna nam je tako jasna beseda, da mora namreč spoznanje biti temelj novega življenja. Če stalno hodimo s Kristusom, ob njem prihajamo tudi do vedno novih spoznanj. Smisel imajo samo, če ob njih tudi stalno preverjamo in spreminjamo svoje življenje. Apostolu Petru ni šlo gladko. Enkrat je moral iz Jezusovih ust slišati, da je satan, da mu je v spotiko, ker ne misli po božje ampak po človeško. Bog ve, kolikokrat enak očitek velja nam. Tudi nam ne bo šlo gladko, vendar se lahko z vso gotovostjo zanesemo na Jezusovo obljubo Petru: »...na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala.« Če smo se tako živo srečali s Kristusom, da lahko iskreno izpovemo svojo vero vanj, potem gotovo sile teme nad nami nimajo več zmagovite moči.
Kdo je zame Kristus?
Od iskrenega odgovora na to vprašanje bodo odvisne vse nadaljnje odločitve v mojem življenju.
Oče, razodevaj mi svojega Sina!