Jezus in sleporojeni

Ko je šel mimo, je zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. Njegovi učenci so ga vprašali: »Rabi, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Jezus je odgovoril: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak da se na njem razodenejo Božja dela. Dokler je dan, moramo opravljati dela tistega, ki me je poslal. Pride noč, ko nihče ne more delati. Dokler sem na svetu, sem luč sveta.« Ko je to izgovoril, je pljunil na tla in s slino naredil blato. Pomazal mu je z blatom oči 7 in mu rekel: »Pojdi in se umij v vodnjaku Síloa« (kar v prevodu pomeni Poslani). Odšel je torej in se umil. Ko se je vrnil, je videl. Sosedje in tisti, ki so ga prej videli, da je bil berač, so govorili: »Ali ni to tisti, ki je posedal in beračil?« Eni so govorili: »On je,« medtem ko so drugi govorili: »Ne, podoben mu je.« Sam pa je govoril: »Jaz sem.« Rekli so mu tedaj: »Kako so se ti torej oči odprle?« On pa je dejal: »Tisti človek, ki se imenuje Jezus, je naredil blato, mi z njim pomazal oči in mi rekel: ›Pojdi v Síloo in se umij.‹ Šel sem tja, se umil in spregledal.« Rekli so mu: »Kje je tisti?« Dejal jim je: »Ne vem.«

Farizeji zaslišujejo ozdravljenega

Človeka, ki je bil prej slep, so odvedli k farizejem. Tisti dan, ko je Jezus naredil blato in mu odprl oči, je bila sobota. In farizeji so ga spet spraševali, kako je spregledal. Dejal jim je: »Blata mi je dal na oči, nato sem se umil in vidim.« Nekateri izmed farizejev so tedaj govorili: »Ta človek ni od Boga, ker ne spoštuje sobote.« Drugi pa so govorili: »Kako bi grešnik mogel delati takšna znamenja?« In bil je razdor med njimi. Slepemu so tedaj ponovno rekli: »Kaj praviš o njem, ker ti je odprl oči?« On pa je rekel: »Prerok je.«

Judje niso hoteli verjeti, da je bil slep in da je spregledal, dokler niso poklicali staršev tega, ki je spregledal. Vprašali so jih: »Je to vaš sin, o katerem pravite, da se je rodil slep? Kako, da zdaj vidi?« Starši so odgovorili in rekli: »Veva, da je to najin sin in da se je rodil slep; kako to, da zdaj vidi, pa ne veva, in kdo mu je odprl oči, midva ne veva. Njega vprašajte. Dovolj je star. Sam naj govori o sebi.« To so rekli njegovi starši, ker so se bali Judov; Judje so namreč že sklenili, da bodo vsakogar, ki ga bo priznal za Mesija, izobčili iz shodnice. Zato so njegovi starši rekli: »Dovolj je star, njega vprašajte.«

Tedaj so farizeji drugič poklicali človeka, ki je bil prej slep, in mu rekli: »Daj čast Bogu! Mi vemo, da je ta človek grešnik.« On pa je odgovoril: »Če je grešnik, ne vem. Eno pa vem, da sem bil slep in da zdaj vidim.« Tedaj so mu rekli: »Kaj ti je storil? Kako ti je odprl oči?« Odgovoril jim je: »Povedal sem vam že, pa niste poslušali. Čemu hočete znova slišati? Bi mar tudi vi radi postali njegovi učenci?« In ozmerjali so ga in mu rekli: »Ti si njegov učenec, mi pa smo Mojzesovi učenci. Mi vemo, da je Mojzesu govoril Bog; o tem pa ne vemo, od kod je.« Mož jim je odvrnil in rekel: »To je res čudno, da ne veste, od kod je, meni pa je odprl oči. Vemo, da Bog grešnikov ne usliši. Kdor pa Boga časti in uresničuje njegovo voljo, tega usliši. Od vekomaj se ni slišalo, da bi kdo od rojstva slepemu odprl oči. Če ta ne bi bil od Boga, ne bi mogel ničesar storiti.« Odgovorili so in mu rekli: »Ves si rojen v grehih, pa nas boš učil?« In vrgli so ga ven.

Duhovna slepota

Jezus je slišal, da so ga vrgli ven. Našel ga je in mu je rekel: »Veruješ v Sina človekovega?« In ta je odgovoril ter rekel: »Kdo je to, Gospod, da bi veroval vanj?«37 Jezus mu je rekel: »Videl si ga; ta, ki govori s teboj, ta je.« Tedaj je dejal: »Verujem, Gospod,« in se je pred njim poklonil do tal.

In Jezus je rekel: »Za sodbo sem prišel na ta svet, da bi videli tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo.«

To je slišalo nekaj farizejev, ki so bili pri njem, in so mu rekli: »Smo morda tudi mi slepi?« Jezus jim je dejal: »Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: ›Vidimo,‹ vaš greh ostane.« (Jn 9,1-41)

Jezusov odnos do drugega v luči skušnjav

Prikličimo si v spomin skušnjave na začetku postnega časa in cilj papeževe poslanice, ki nas vabi, naj gledamo drugega kot dar. Hudič je skušal Jezusa v treh skušnjavah, ki bi jih lahko poimenovali tudi skušnjava po samozadostnosti, pomembnosti in lagodju. Jezus na skušnjave odgovarja zelo jasno.

-          Samozadostnost – »Če si Božji Sin, reci temu kamnu, naj postane kruh.« – zavrne in pravi, da ni prišel, da bi izpolnil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki ga je poslal.

-          Pomembnost – »Tebi bom dal vso to oblast in njihovo slavo …« – zavrne z držo, da ni prišel, da bi bil prvi, ampak da bi bil vsem služabnik.

-          Lagodje – »Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.« – zavrne, ko pokaže, da ni prišel, da bi mu stregli, ampak, da bi on stregel.

Jezus prihaja na svet, da izpolni očetovo voljo in nas grešne in nebogljene dvigne v nebeško slavo.

Mislili bi, da se skušnjave pri Jezusu končajo. Ko je enkrat odgovoril, ima za vedno mir. Pa poglejmo v luči skušnjav dosedanje odlomke postnih nedelj. Skušnjavam je sledil odlomek o spremenjenju na gori, potem pogovor s Samarijanko, danes pa je pred nami sleporojeni.

V spremenjenju na gori je trem učencem tako lepo, da bi tam kar ostali. Peter bi postavil šotore in bi se ne vrnil v dolino. Nikakor ne morejo slišati besed o trpljenju, ki ga mora Jezus prestati, da bi nam prinesel resnično svobodo, da bi nam pokazal pot do bližnjega. Učencem je  dovolj, da so sami doživeli spremenjenje, da so ob Jezusu pomembni in vsak napor jim je odveč. Jezus pa hoče naprej. Drugi mu je vedno dar, ne zavrti se okrog sebe, okrog pomembnosti in lagodja.

V luči skušnjav je tudi srečanje s Samarijanko ena sama skušnjava. Jezus pove, da ima v sebi izvir žive vode, pa vendar prosi za vodo. Judje se s Samarijani ne pogovarjajo, on pa celo prosi ženo, da mu da piti. Učencem se zdi čudno, kaj se pogovarja z ženo, celo s Samarijanko, on pa ji odpre pogled v novo življenje in jo naredi za glasnico svojega sporočila. A ne zaredi lastne pomembnosti in ugodja! Kljub temu, da je utrujen od poti, se ustavi pri Samarijanih, se pri njih zadrži in jim oznani veselo novico.

Tudi današnji evangelij o sleporojenem nam kaže podobno sliko. Učenci se ponovno ujamejo v skušnjavo pomembnosti in brezčutnega egoizma. Ob pogledu na ubogega sleporojenega, razpravljajo o tem, kdo je grešil, da je takšen. Tega ne delajo zato, da bi mu pomagali, ampak da bi utrdili svojo samozavest in pomembnost. Prepričani so, da so dobri, ker se jim kaj takega ni zgodilo. Jezus pa vidi človeka, v njem vidi vedno nove možnosti za novo življenje. Greh in težave niso priložnost za napihovanje, ampak izziv za ljubezen. Jezus se sleporojenega v ljubezni dotakne in ga ozdravi. Greh zanj ni priložnost za prezir, ampak da se razodenejo Božja dela, da se razodene Božja ljubezen.

Farizeji so v svojem napuhu zabredli še globlje od učencev. Jezi jih celo, da je sleporojeni spregledal. Ni dovolj da ga prezirajo, moral bi biti slep in moral bi molčati. Tako ne sprejmejo ne ozdravljenega, ne Jezusa, ki ne gleda na koledar, ne razmišlja ali v soboto lahko vidi ubogega ali ne, ali mu sme pomagati ali ne.

Torej če se vrnem na prvi evangelij o skušnjavah, je hudič ves čas na delu, le da mu mnogi nasedajo, Jezus pa ostaja odločen. Hudič skuša vse čas zavrteti Jezusa, on pa vztrajno ponavlja svoj ne skušnjavi samozadostnosti, pomembnosti in lagodja. Še več, drugi je zanj vedno dar.

Bliža se velika noč, ko se bomo nanjo pripravljali tudi z zakramentom sv. spovedi. Naj nam bo v pomoč razmišljanje ob treh skušnjavah in misel, da je drugi vedno dar, priložnost, da se dvignem iz farizejske logike v božjo. Bog daj, da bi uspeli združiti svoj pogled z Jezusovim.