Zakaj me ta skušnjava drži? Zakaj drugega ne morem slišati? Zakaj moram vedno imeti svoj prav?
V skušnjavo padem, ker:
Drugi me ogroža, ob njem ne morem verjeti vase. Ob tem se napihnem in ga ne morem sprejeti kot sogovornika. Zaradi svojega napuha in nesposobnosti, da bi svoje ideje dal kot dar, pričakujem, da jih bo drugi v polnosti upošteval.
Zakaj pa ti vedno znova padeš v tej skušnjavi?
Zdi se mi, da so področja (vzgoja, duhovnost...), kjer vem več od moža. Četudi bi to bilo res, bi morala vse, kar vem in sem, sprejeti kot dar, s katerim lahko služim bližnjemu. Največkrat pa vsega tega ne vzamem kot dar, ampak kot s trudom pridobljene medalje, s katerimi se želim pred drugim postaviti in si s tem dati ceno. Dokler se mož pusti podučevati, sem lahko pomembna. Ko želi izraziti svojo misel, bi ga morala vzeti resno, a borba z napuhov v sebi je kar trdovratna zadeva...