Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

2a Bog zapira tržnice, da bi odprli srce

3 odgovori [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 year 41 weeks od tega
Pridružen: 10.01.2011

Izravnajmo steze za Gospoda

Začetek evangelija Jezusa Kristusa, Božjega Sina; kakor je zapisano pri preroku Izaíju:»Glej, pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot. Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!«

Tako je nastópil Janez Krstnik v puščavi in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov. K njemu je prihajala vsa judejska dežela in vsi Jeruzalemčani. Dajali so se mu krstiti v reki Jordan in priznavali svoje grehe. Janez je bil oblečen v kameljo dlako in imel usnjen pas okoli ledij. Jedel je kobilice in divji med. Oznanjal je: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklônil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal. Jaz sem vas krstil z vodo, on pa vas bo krstil s Svetim Duhom.« (Mr 1,1-8)

 

 

Bog zapira tržnice, da bi odprli srce

Preteklo nedeljo smo razmišljali ob evangeliju, ki nas je vabil k čuječnosti. Ugotavljali smo, da je čuječnost v prepoznavanju našega doživljanja. Vedeti moramo, kaj nas vodi, da ne bomo le 10% živi.

V evangelijih, ki se bodo zvrstili v adventu, bomo razmišljali o treh ravneh čuječnosti. Danes smo slišali, da se je Janez Krstnik umaknil iz družbe v puščavo in tam oznanjal Jezusov prihod. Simboličen umik iz družbe nas vabi, da se vprašamo o čuječnosti do tega, kar nas obdaja: družba, pravila, tradicija, navade ipd. Prihodnjo nedeljo bomo slišali Janeza Krstnika, ki sprašuje ljudi, koga so prišli gledat. Vprašali se bomo o čuječnosti do ljudi okrog sebe. Zadnjo nedeljo pa bomo slišali angelovo oznanjenje, v katerem se Marija v svoji notranjosti srečuje z Bogom. To bo tretje področje naše čuječnosti. Stopimo danes v puščavo.

Evangelij pravi: Tako je nastópil Janez Krstnik v puščavi in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov. Gotovo ni naključje, da se Janez, ki je rojen v rodbini duhovnikov, odpravi v puščavo onkraj Jordana. Obide tempelj in družbo. Tudi krščuje izven templja in na videz prelomi vsako tradicijo z Judovstva. Oblečen je kakor divjak in je kobilice in med divjih čebel. Človek, ki vse življenje posveti oznanjevanju, teh stvari zagotovo ni naredil naključno. Kaj nam sporoča?

Janez Krstnik je kot resničen prerok vedel, da bodo 'varuhi templja in postave' zavrgli Božjega sina. Očitali mu bodo, da nastopa kot Bog, a je le tesarjev sin. Ne bodo sposobni slišati sporočila miru, veselja in odrešenja. Zakaj? V hrupu pravil, zapovedi in prepovedi so se Judje popolnoma izgubili. Njihovo življenje se je vrtelo okrog vprašanj: Ali si izpolnil vsa pravila? Kdaj in koliko si zmolil? Koliko si dal v tempeljsko zakladnico? Ali si se postil, ko je bilo zaukazano? Ali si izpolnjeval sobotni počitek? In še in še …

Janez Krstnik se umakne v puščavo, tja povabi ljudi, da bi iz potrebne razdalje gledali na vse, kar delajo in razmišljajo. Adventni čas je povabilo, da se s tržnice tega sveta umaknemo v puščavo, v svet, ki ga ni preuredila človekova roka. Da se vprašamo, kaj je bistveno in kaj postransko. Kaj vse počnemo zaradi drugih in kaj je dejansko dobro.

Danes je sicer zelo priljubljeno rušiti vsak red, vsa pravila, vse zakone. Vse bi radi spodbijali na tem ali onem sodišču. A rešitve Janez Krstnik ne vidi v protestu. Rešitev je v tišini, v čuječnosti do vsega, kar nas obdaja. Potreben je molk, potrebna je tihota, da bi slišali glas življenja in smrti. Puščava je prostor, kjer lahko spoznamo, kaj življenje daje in kaj ga ubija.

Pomislimo, kako smo notranje naravnani in kako nas zunanji svet vznemirja, plaši, žalosti, duši. Ali se lahko umirimo, kljub temu da nismo bili v vsem uspešni in učinkoviti? Tradicija in pravila so zato, da bi v naše življenje prinašala mir. Ali se lahko umirimo v redu, ki nas obdaja? Ali nas zunanji red in pravila uspavajo? Bog nas želi žive in svobodne, ne nemirne ali zaspane, zdolgočasene in izklopljene. Ali znamo prav brati pravila in red, da ostajamo živi in hkrati pomirjeni s seboj, bližnjimi in Bogom?

Janez je bil oblečen v kameljo dlako in imel usnjen pas okoli ledij. Jezus nastopa kot tesarjev sin. Ni imel pravega statusa, zato ga niso poslušali. Jezus nas vabi, da se ozremo na lilije na polju in spoznamo, da je Bog tisti, ki nam daje ceno, ne obleka, ne status. Ali lahko najdemo ceno v Bogu in s odmaknemo od pritiskov družbe? Smo čuječi, kaj nam daje ceno, vrednost, veljavo?

Janez je jedel kobilice in divji med. Jezusu so pogosto očitali, da se udeležuje gostij, je in pije z grešniki. Že v Kani na svatbi je naredil zanimiv čudež: iz vode je naredil veliko vina. Kot da nas vabi v veselje nebeške gostije. Njegovo veselje je bilo v darovanju, medtem ko so se farizeji in pismouki na gostijah prepirali, kdo bo prvi, kdo bo imenitnejši in so tako zapolnjevali svojo praznino. Jezus je tisti, ki prinaša veselje. Hrana in gostije naj bodo odraz notranjega veselja in svobode, in naj ne polnijo naše praznine.

Bodimo torej v teh dneh še posebej čuječi, kako sprejemamo svet okrog sebe in kako se znotraj njega ravnamo. Kaj nam prinaša veselje, mir, svobodo in kaj nas od tega oddaljuje?

MILENA_HOSTNIK
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 years 7 weeks od tega
Pridružen: 26.05.2017

Bogu hvala za strukturirano pridigo, ki me jasno vodi k pogledu na moj odnos do, tokrat - družbe, pravil, tradicije in navad. Zdi se, kakor da sem v hipu "ujeta" v menjavanju mask, brisanju očal, skrbi za oddaljenost od drugih in da se s tem svet konča. Tam nekje daleč pa protestirajo, še dlje skrajneži napadajo... Če premislim, se lahko kaj hitro približa vse to hudo.

A se lahko tudi kaj dobrega približa? Kaj pa, saj se vsi trudimo za zapiranje drug pred drugim. A nekje v meni je hrepemenje po odpiranju, ne le do Novorojenega, ki ga v tem adventnem času pričakujemo, temveč tudi do okolja, zato čutim, da je prav, da se vključim v javne razprave na, zlasti, lokalnem nivoju, da k temu povabim še druge. Če ne bomo mi glasni, bodo drugi namesto nas. In ti bodo do onemoglosti protestirali. Morda zato, da jih sploh kdo opazi. Da stopi v stik z njimi. Morda jih pomirimo in to lahko pomiri tudi nas same. In celotna družba bo zaživela v miru. Bog daj, da bi res!

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 years 43 weeks od tega
Pridružen: 13.01.2011

Hvala tudi za to pridigo! Že njen naslov me zelo nagovarja: »Bog zapira tržnice, da bi odprli srce«.

Res smo prišli tako daleč, da je človek pripravljen trgovati prav z vsem, ne samo s stvarmi in drugimi ljudmi, ampak celo z lastnim telesom, čustvi, inteligenco, vestjo in celo s svojo dušo. Če nas še kaj lahko ustavi, potem je to zrenje smrti naravnost v oči. Če ne prej, se ob tem tržnice zapirajo, odpira pa se srce.

Vesela sem te adventne poti, ki nam jo odpiraš, Peter, ko nas z vsako adventno nedeljo z evangeljskim odlomkom vodiš bliže cilju, ki ga bomo na Sveto noč zrli v jaslicah, ko se bomo iz oči v oči srečali z Življenjem.

»V evangelijih, ki se bodo zvrstili v adventu, bomo razmišljali o treh ravneh čuječnosti:

- čuječnost do tega, kar nas obdaja: družba, pravila, tradicija, navade…,

- čuječnost do ljudi okrog sebe,

- in tretje področje naše čuječnosti - srečanje z Bogom v svoji notranjosti

Naj nas čuječnost na vseh treh ravneh napolnjuje z veseljem, mirom in svobodo!

Mateja S.
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 years 15 weeks od tega
Pridružen: 03.04.2020

Puščava je prostor , kjer lahko spoznamo , kaj življenje daje in kaj ga ubija.
Ali znamo prav brati pravila in red, da ostajamo živi in hkrati pomirjeni s seboj, bljižnjim in Bogom?
                                                                                                                                                                       
                                                                                                  
V  knjigi W.J.Ciszek- V gulagu s Kristusom  piše : Božja volja ni bila skrita  "tam nekje "v okoliščinah, v katerih sem se znašel. Okoliščine so bile same po sebi njegova volja.   Hotel je, da bi jih sprejel kot dar iz njegovih rok, se odrekel nadzoru in se mu popolnoma izročil. Od mene je pričakoval popolno zaupanje in ni dopuščal mojega vmešavanja in nemirnega hlepenja, nobenih zadržkov, izjem, in področij, kjer bi lahko postavljal pogoje ali omahoval . Zahteval je neomajno vero....
Do tega popolnega dejanja vere, te popolne izročitve njegovi volji, popolnega zaupanja v njegovo ljubezen in skrb ter hrepenenja, da bi me ohranjal in varoval, sem prišel po predhodnem obupu nad svojo močjo in sposobnostjo.
          
       
Gotovo moja situcija nikakor ni tako ekstremna, kot je bila pisateljeva (ki je bil takrat že peto leto zaprt v samici), vendar se človek povsod srečuje s seboj -seveda, če hoče ali ne.
Tudi mi če gledamo na svojo pot iz razdalje ugotovimo, da nas Nekdo vodi. Na pot nam postavlja ljudi, ki nas kličejo k spremembam. Vprašanje je le če so to spremembe, ki nas vodijo v življenje, nam dajejo ceno  ali le bliže primernemu statusu  in zapolnitvi naše praznine.