Ja, čeprav je večkrat težko vztrajati v odnosih in iskati skupno pot, ko se zdi, da vsak vidi svoje, je vredno truda. Najbolj me veseli, ko si tudi bližnji prizadeva, da sva lahko skupaj, čeprav v nekem trenutku ne razumeva, kaj se nama dogaja. To zaupanje v odnos, da sva lahko skupaj, tudi ko ni popolno, ko čakava, da se nama razodene ali pa tudi ne, to je tisto, kar mi daj upanje, da lahko vztrajam. Vajena sem namreč, da ima prav en ali drugi, ugotoviti morava, kdo to je, drugi, ki "nima prav" pa mora poraz sprejeti. Vse prevečkrat se grem v odnosih tovrstno prevlado moči. Če lahko skupaj zaupava, da je več, da sva skupaj, kot da zmagujeva in premagujeva, lahko drug ob drugem lahko začutiva, da je drugi vedno dar.

 Sem se prav spomnil obdobja, ko sem mislil, da je moje življenje samo veselje in nisem čutil, da imam sploh kakšne probleme, ker se nisem s seboj ukvarjal. Moja žena je bila ob tem moje pristopi malo manj zadovoljna, saj nisem znal govoriti o svojih čutenjih in se nisva o tem mogla kaj dosti pogovorjati. Nekega dne me je začela spodbujati v tej smeri in sem potem res začel odkrivati svoj notranji obraz. Življenje se mi je spremenilo in pot se mi je obrnila v drugo smer. Videl sem veliko pomankljivosti v sebi in začel zaznavati, da imam tudi sam probleme in stvari, ki me jezijo. Od takrat sva imela veliko za predelovati in tudi najin odnos je začel rasti, saj sva se lahko drug drugega spodbujala in usmerjala. Prinam, da mi je ob tem najin odnos lepši in bolj raste in tudi občutek imam/imava, da je v najinem zakonu prostor, da sprejemava drug drugega z različnimi pogledi, problemi in seva tudi lepimi stvarmi. Tako se lahko veseliva drug drugega in ni potrebno, da sva ravno popolna.