Čist namen.
Lahka stvar v besedah. A v resnici – ni vedno tako lahka. Velikokrat se slepimo. Mislimo, da dobro delamo zaradi Boga – pa v ozadju vendarle iščemo sebe. Razkazujemo sebe. Ne iz neke navade vsako jutro, znova in znova bi se moral resno vprašati: Ali delam za božje kraljestvo ali za svoje »kraljestvo«? Tudi svetniška gesla kot je: Vse v večjo čast božjo, niso garancija, da bo delo res v čast božjo. Bo morda šlo za mojo čast, za priznanje meni? Če res delam za Boga, se ob uspehu ne bom veličal. In če ne uspem, kljub temu da sem ves svoj trud in vse svoje sposobnosti vložil v delo, ne bom strt in obupan. Sebičnost je pretkana. Zna se skrivati za najbolj nedolžnim obrazom. Zato sta mi potrebna odkritosrčnost in pogum. Znova in znova moram opazovati in nadzorovati samega sebe in prečiščevati svoj namen. Bog sam ve, koliko je iskanja osebne časti za vsem delom, ki je na videz »za božje kraljestvo« in »božjo slavo«.
Apostolski plašč še ni zagotovilo, da je pod njim apostolsko srce, ki v vsem išče samo Boga.
V glavnem lahko razumem to Sodjevo misel, ne vem pa, zakaj bi človeka ne strlo, če ni uspeha, ko dela za Boga. Zdi se tako, kot da bi bilo za skromnega prijatelja dobro tudi če mu prineseš pokvarjeno potico. Če si se prizadeval, da spečeš najboljše, pa se je vse skvarilo, te enako prizadene, če si jo pekel zaradi svoje slave, kot iz iskrene želje, da bi razveselil prijatelja, mar ne?
Da Bog ceni predvsem prizadevanje, to razumem in da se moramo s tem pogosto zadovoljiti tudi. A želja po tem, da bi naredili nekaj lepega za Boga ostaja, samo prizadevanje brez rezultatov pa je preprosto stvar svetosti. No, do takrat bomo najrbž v vsakem primeru pogosto razočarani.