O kateri skušnjavi smo razmišljali drugi postni teden?

Ko se je Jezus pred Petrom, Jakobom in Janezom čudovito spremenil na gori ter jim razodel svoje veličastvo, jim je želel dati elan za življenje, da bi se zmogli spopasti s težavami in ne bi izgubili poguma. A razumljivo, učenci bi najraje ostali kar tam. Tako lepo je, da to ne sme miniti. Naj traja, si misli Peter, in predlaga, da bi postavili šotore. Jezus pa jih povabi dol z gore in jim napove svoje trpljenje. Učenci so na gori Jezusa idealizirali.

Tudi za nas je huda skušnjava, kadar idealiziramo nekatere odnose ali ljudi. To nam jemlje pogum in nas spravi v lenobno sanjarjenje ali pa nesrečno traumiranje. Če se z drugim dobro razumemo, bo odnos začel propadati takoj, ko bomo postavili šotore in si predstavljali, da smo na cilju. Križ, ki ga moramo vzeti vsak dan na svoje rame, je križ umiranja sebičnosti in premagovanja lagodja. Drugi bo dar, če naš pogled na ljubezen ne bo slepo romantičen, ampak realističen, resničen v smislu križa kot poti do vedno novega vstajenja.

Česa smo veseli, ko vstopimo v odnos in se upremo skušnjavi?

Veseli smo realnega  pogleda  nase in na bližnjega, ker lažje ustvarjamo pristno bližino. Ta nam pomaga, da se drug drugega veselimo in skupaj rastemo na poti k Bogu.

Prosimo Gospoda, da bi zmogli sprejeti Jezusovo misel, da ni ljubezni brez trpljenja, da je drugi vedno dar, ne le takrat, ko nam je ob njem čudovito lepo. V ta namen zmolimo desetko s skrivnostjo: ki je za nas bičan bil.