O kateri skušnjavi smo razmišljali peti postni teden?

Ko Jezus sliši poročilo o Lazarjevi smrti, pravi: »Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin.« Tudi sam zajoče ob grobu umrlega Lazarja. Svojo bolečino izrazi, a jo potem nosi. Nosi jo kot kasneje križ na Oljsko goro. Bolečine ne izpira s solzami, ampak jo le izrazi, potem pa jo nese naprej in izroči Očetu, da se iz križa rodi življenje.

Človeško je ob izgubah jokati in žalovati, božji pogled pa sega onkraj. Božji pogled govori o tem, da je drugi dar, ne glede na to, ali odnos z njim prekine bolezen, smrt, laž, nezaupanje, sovraštvo, ljubosumje. Drugi je vedno dar, ker nas uči ljubezni, ki je vera v življenje na grobu umrlega, vera v lepo, ko iz groba že zaudarja po trohnobi. Je upanje, tudi po mnogih razočaranjih ter zvestoba resnici, ki osvobaja, čeprav je težka.

Česa smo veseli, ko vstopimo v odnos in se upremo skušnjavi?

Veseli smo svobode, ki jo občutimo, ko verjamemo, da je naša vrednost v tem, da nas ima Bog rad, in ne v tem, kako se do nas obnašajo drugi. Tako se učimo sprejemati dejstvo, da drugega ne moremo imeti zase, ampak je ta vedno dar.

Prosimo Gospoda za moč, da bi zvesto vsak dan vzeli svoj križ na rame in živeli po Jezusovem zgledu, ki vsakega človeka vidi kot dar. V ta namen zmolimo desetko s skrivnostjo: ki je za nas križan bil.