V preteklem tednu razmišljam prav o tem - kako zaupati Bogu, da mi že daje vse, kar potrebujem in mi naklanja milosti ob pravem času. Jaz si želim biti že na cilju in v preteklih mesecih sem na tem navideznem cilju tudi občepela kot kura na kupu gnoja. Ni mi dalo življenja, ubilo je moje čute, sposobnost sobivanja in sodelovanja.

Utapljala sem se v svojih ranah, za katere nisem verjela, da so lahko kakorkoli ozdravljene ter hkrati zahtevala od vseh okrog sebe, da mi jih ližejo.

Nisem verjela (za to vero tudi zdaj prosim vsak trenutek, ker še vedno obupavam - jezi me, da nisem na cilju; lenoba je moja največja skušnjava), da je edino Bog tisti, ki me s svojo milostjo lahko odreši - moja naloga pa je, da se borim proti skušnjavam.

Bog daj, da bi se v vsakem trenutku odločali za zaupanje Bogu, ki nas ima rad, nam daje vsega v izobilju ter nas obdarja z milostmi in vabi v sodelovanje pri odrešenju. Marija, tebe pa prosim, za pomoč v boju proti skušnjavam, navdihuj nas, da bomo obračali človeško logiko v Božjo.

Velikokrat smo se pogovarjali, kakšno predstavo imamo o Bogu, kdo je On za nas ... in kako velik vpil ima ta predstava na naš odnos do drugih, sveta, rasti, življenja.

Vedno znova ko padem, ko se počutim nemočna, ko zablodim, ko se izgubim, čutim, da se moram ustaviti in začeti znova. V Bogu iščem oporo, da bi se lahko umirila, se naglihala, se odpočila, verjela, da sem v redu, da je z mano, a pridem zelo težko do Njega. Tako čutim.

V ljubezni do človeka je razmišljal, kako naj človeka pobere s tal, kako naj se mu približa, se ga dotakne.

Tale misel me nagovarja in dviguje. Bog me išče. Nisem samo jaz tista, ki bi rada bila z njim, »On me pa hladen čaka in gleda, da se namatram priplezati do njega«. On me išče, da me pobere, se me dotakne. Veseli se, da sva skupaj. J

»Bog ves čas razmišlja, kako lahko odreši človeštvo. Tako kot je pripravil Edenski vrt, ponudil prvemu človeku čudovito življenje, če bo zaupal, tako po polomu ni nehal razmišljati naprej. Padec je zahteval nov načrt. V ljubezni do človeka je razmišljal, kako naj človeka pobere s tal, kako naj se mu približa, se ga dotakne. V tem razmišljanju je pomislil na ženo, ki bo svetu rodila odrešenika. Mislil si je: Če pride odrešenje po človeku, bo človek najmanj ogrožen in najbolj ovrednoten. Novi načrt govori o tem, kako Bog verjame v človeka in si želi njegovega sodelovanja pri odrešenju.«

Vedno znova me pretrese ta skrb Boga za človeka, to očetovsko spremljanje. Pripravljen se je odpovedati svojemu načrtu, ga prilagoditi ali celo na novo zastaviti, samo da nam je blizu, da nas pritegne k sebi in hkrati ne okrne naše svobode. Vsakič me gane do solz, ko pomislim na odlomek iz dnevnika sv. Favstine Kowalske, v katerem ji Jezus reče: »Ta rod ni več sposoben držati posta, ne božjih poti… Reci jim, naj samo zaupajo v moje neskončno usmiljenje.« To je res veličina Boga, ki postane tako majhen, da berači za našo  ljubezni. Stalno spreminja svoj načrt odrešenja za človeštvo in za vsakega izmed nas, samo, da bi nas našel in nam lahko podaril to, kar nam je od začetka v svoji ljubezni pripravil. In v ta svoj načrt odrešenja vedno priteguje človeka – na poseben način Marijo, ob njej pa še toliko mož in žena. Tudi nas, če smo le odprti za Njegova vabila. Naj nam po priprošnji Brezmadežne podeli to milost!

»Bog verjame tudi v nas, zaupa nam pomembne naloge, deli nam obilje milosti, na nas je, da preganjamo človeško logiko in iščemo njegovo, ter jo z vsem bitjem izpolnjujemo. Naj bo Marijin 'Zgodi se', tudi naš!«

Bog čudovito skrbi za človeka in človeštvo. Bog ves čas razmišlja, kako lahko odreši človeštvo.

Ta misel me nagovarja in jezi obenem. Čutim ter vidim, da je tako po drugi strani pa se z njo ne strinjam in me jezi. Vidim kako dobro je Bog poskrbel, ko me je pripeljal na Grad, med prijatelje, kjer sem sprejeta in ljubljena taka kot sem, kjer spoznavam svoje talente ter jih delim, kjer se učim biti v odnosu, kjer spoznavam samo sebe ... Ter vem, da če ne bi bila pripeljana na Grad z menoj ne bi bilo dobro.

Obenem pa me jezi misel, da Bog ves čas razmišlja kako, lahko odreši človeštvo. Velikokrat imam občutek, da »vozi svojo špuro« in ga ne zanima kaj so moja hrepenenja in želje. Kaj šele, da ves čas razmišlja o meni oz. nas.

Gospod, pomagaj mi zaupati, da tudi, ko mislim, da »voziš svojo špuro« mimo mene ni tako ter da bi zaupala, da »voziš špuro«, ki je najboljše zame. Naj ne bom bolj pametna kot ti.

Pozdravljeni, vsi, hvala Bogu in Petru, da je vpeljal v življenje IS, ki ga je nadgradil z medsebojnim pogovorom (vsak z vsakim). Pred časom me je pripomba s. Slavice, da filozofiram, odvrnila od pisanja tako, da noben zapis ni bil več dovolj dober, počasi pa sem kar odnehala. Danes pa sva se o tem pogovorili. Ob slovesu sem ji obljubila, da se ponovno oglasim in - obljubo izpolnjujem. Gospod, hvala ti za Mater Marijo, ki je zmogla spoznati v nekem trenutku svojega življenja tvoj glas, preko angela. Hvala za s. Slavico, Bog ji povrni.

Lepo te je ponovno srečati na forumu, Milena! Tako hitrega učinka najinega pogovora pa vseeno nisem pričakovala :). Hvala ti!

Naj za tiste, ki ne poznate kratice IS, pojasniva, da gre za individualno spremljanje...

Sama pa povem še to, da do nocojšnjega pogovora z Mileno nisem nikoli pomislila, da sem jaz vzrok njenega molka. Mi je žal in se opravičujem vsem, ki prihajate na forum, za vse komentarje, ki zaradi mene niso bili napisani. Če je še kje kdo, ki se na teh straneh ne oglaša več zaradi mene, prosim, da mi to čimprej pove, da tudi s tem izravnamo steze in pripravimo pot Gospodu, ki prihaja.

Vsem blagoslovljen adventni čas!

»Brez mene ne morete ničesar storiti!« Pogosto me jezi in boli, ko se trudim narediti kar je v moji moči in se vse to v hipu razbline. Pogosto pa sem videla, da se je potem čez nekaj časa rodilo nekaj čisto novega, lepšega. Sama težko vzdržim v zaupanju, ko se mi v nekem trenutku stvari sesujejo v prah, da je to dobro in moram v tej nemoči samo vztrajat. Težko vzdržim med napetostjo, da naredim, kar je v moji moči in upam na božjo milost, ki ne vem kdaj bo prišla in če bo prišla. V pomoč mi je misel: Glej, bo tako, kot Bog hoče! Kdaj te je pustil in se ni zgodilo tako, kot je bilo najboljše v tistem trenutku. Čeprav jaz pogosto v tistem trenutku nisem prav nič takšnega mnenja. Pogosto se pri tem boju obrnem na Marijo, da mi pomaga. In pomaga, samo način je včasih drugačen, kot bi si želela.
Se mi zdi, da ravno v priznavanju nemoči in grešnosti  ter ranjenosti lahko prostor za milost. Pogosto se je niti v tistem trenutku ne zavem, vidim jo šele kasneje.  Mi pa ta izkušnja daje pogum za naprej.

Tudi, če je bila Marija v polnosti obvarovana greha (polna milosti), je svojo nalogo odlično izpolnila.

Verjamem, da sem tudi sam obvarovan marsikatere preizkušnje, proti kateri se ne bi mogel boriti. Npr. lahko bi bil brez strehe nad glavo, brez službe, izobrazbe, zdravja… Moje življenje bi takrat sigurno klecalo pod pritiski greha, pa vendar sem tudi jaz obvarovan z milostjo.

Zastavlja se mi vprašanje: kaj pa naredim z darovi, ki mi jih daje Bog? Sem zaradi prejete milosti, kaj bolj ponižen?

Žal spoznavam, da več kot imam, bolj se borim s svojo sebičnostjo in napuhom, če pa to izgubim, čutim to kot osebni napad. Marija je svoje darove oplemenitila, zato je tudi zdržala vse zemeljske preizkušnje in ni nikoli padla v greh. Dar (tudi, če ga ni razumela) je vedno gledala kot na dar od dobrega Boga, zato je bila ves čas na pravi poti.

Dostikrat mi pride na misel tudi Job, ko ga toži Satan, ki reče Bogu: »Mar se Job zastonj boji Boga? Samo iztegni svojo roko nad njega in še v obraz te bo preklinjal!«

Tu vidim, da nisem zvest že v malem, kaj šele, da bi bil česa večjega vreden. Vseeno pa me navdaja upanje Marije, ki je znala živeti sveto v svetu, kljub navidezni bedi, ko je rodila v hlevu, bežala pred Herodom in bila pod križem mama »bogokletnika«.

Marija prosim te, pomagaj mi presegati človeško logiko!

Marijin "Zgodi se" je precej težak. Predvsem, če ga gledamo skozi človeško logiko. Sam v določenih situacijah hitro podvomim vase in padem v obup. Pričnejo se kopičiti takšni in drugačni argumenti, da ne zmorem in se ne da. Mogoče je to res, ampak dejstvo je da pozabim na Boga. Dejansko težko verjamem, da me ima v mislih, da me išče. Da me išče ... Ko pomislim na to, začne boleti. Če pogledam na celo življenje, vidim da je ob meni. Vidim, da me ima rad takšnega kot sem. Polomljenega in nebogljenega.

Bog, prosim pomagaj mi, da se ne bi umikal tvojemu pogledu.

Nagovarja me tole:
"Novi načrt govori o tem, kako Bog verjame v človeka in si želi njegovega sodelovanja pri odrešenju" in "A polna mera milosti, še ne pomeni, da skušnjav ne bo. Milost zagotovlja Mariji moč, da sledi Bogu, a z milostjo mora sodelovati, če hoče premagovati skušnjave. Tako mora iskati božjo voljo, ko išče prenočišče, ko z begom skuša rešiti življenje otroku, ko otroka ne razume v nepokorščini tako v templju kot v Kani itd. Človeška logika se ji ves čas ponuja kot boljša rešitev. Le z zavzetim sodelovanje z božjo milostjo zmore vedno izgovoriti in izpolniti svoj 'Zgodi se'."

Kako veliko nalogo nam je Bog zaupal, ko lahko sodelujemo pri njegovem načrtu odrešenja! In kako hitro spoznam, da bo začetno veselje nad zaupano nalogo kmalu prišlo v "mlin" skušnjav. Hitro se namreč zgodi, da Božje povabilo k odrešenju obrnem sebi v prid, ne bližnjemu, kot je prvotni namen povabila. Rada bi to povabilo izkoristila, da bi bila jaz pomembna, Bog pa naj mi pri tem služi.;) V mislih imam predvsem angažiranje za bližnjega, ko se mi zdi, da imam v mislih načrt, kako bi mu pomagala, še bolj pa, kako bi se moral bližnji odzvati. Če se ne odzove tako, kot se meni zdi, da bi se moral, bi naredila čezenj križ in moja misija sodelovanja pri odrešenjskem načrtu je končana;).

Verjamem, da nam Bog daje dovolj milosti, da lahko izpolnimo svojo nalogo, a sodelovati z milostjo pomeni iskati Njegovo voljo. Vedno znova sprejemati izzive, ki nam jih pošilja Bog in hkrati iskati, kaj On želi po nas narediti. Marija je to zmogla, ko se je popolnoma izpraznila sebe in dovolila Bogu, da jo napolni. Verjetno je zato zmogla v vsej mirnosti ponavljati "Zgodi se!", ko ni bilo nič po njeno in ko je bilo človeško gledano narobe vse.

 V ljubezni do človeka je razmišljal, kako naj človeka pobere s tal, kako naj se mu približa, se ga dotakne. 

Novi načrt govori o tem, kako Bog verjame v človeka in si želi njegovega sodelovanja pri odrešenju. 


To je zame silno nedojemljivo. A vendar. Par dni nazaj sem gledala film Čudovito življenje. V enem delčku prikazuje, kako angel gospodu, ki hoče narediti samomor, prikaže, kakšno bi bilo življenje brez njega ... kaj vse bi bilo drugače, kaj vse bi zmanjkalo.

In vem, da se mi je ob tem filmu porajalo vprašanje: Kakšen pa bi bil ta svet, če mene ne bi bilo? Kdo bi si odahnil ... ampak ja, kje pa lahko vidim tudi kaj pozitivnega, kar je prek mene naredil Bog ... 
Milostni trenutki, ko sem se mu prepustila in mu zaupala ... da bi jih bilo čim več. Za vse nas.

In da bi imeli pred očmi, kolikokrat nas Bog je že pobral, se nas dotaknil ... da nas išče in da nas išče tudi bližnji, ki mu je resnično mar za nas ... tudi, ko se mi zdi, da me je prvi zapustil in da me drugi le preganja in mi dopoveduje, kako grozna sem ... 

Gospod, pomnoži mi (nam) vero. 

Bog nas res postavlja pred težke situacije, ampak samo z zaupanjem in sledenjem v Bogu, jo lahko opravimo. Večkrat obupujemo, ker ne iščemo Boga, ko ga najdemo so tudi stvari, kjer obupujemo rešljive. Sam se večkrat spomnim, trenutka, ko so me v službi postavili za vodjo medpodjetnih projektov. Prej pa praktično nisem uporabljal tujih jezikov. V prvem momentu se mi je zdela naloga nerešljiva in dokaj stresna. Samo z zaupanjem v Boga sem se lahko v delu sprostil in tudi s časoma obogatil znanje tujih jezikov, da lahko sedaj razlagam stvari po podjetjih po svetu. Če bi že takrat obupal, verjetno bi bi čutil niti Boga in v glavi bi imel, da se stvari ne da rešiti. V zaupanju k Bogu človek dobi tudi samozavest. Brez Boga smo siromaki, a bogsatvo je v zaupanju v Boga in samozavesti.