Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Duhovne vaje za prostovoljce - Božična zgodba

Če je naše življenje živo, potem se neprestano spotikamo med najrazličnejšimi vlogami. Ob Jezusovem življenju bi lahko rekli, da potujemo od podobe reveža, k podobi kralja, od podobe čudaka do podobe zločinca.

Pravzaprav je noro, da so ob Jezusovi smrti hkrati na treh križih viseli trije popolnoma različni ljudje. Jezus zagotovo ni bil nasilnež in zločinec, a je visel na križu skupaj z dvema razbojnikoma. Eden od razbojnikov ugotavlja, da je po pravici kaznovan za svoje zločine, drugi do konca taji svojo odgovornost, a kot kaže je vseeno kriv. Dva razbojnika in en dobrotnik, mar ni to čudna slika. Zakaj med razbojnikom in svetnikom ni bolj jasne razlike? Kaj zabriše razliko med njimi? Uporništvo! Jezus je upornik in v tem je podoben razbojnikoma. Razlika, ki je včasih težko razpoznavna, je v tem, da se Jezus upira v dobro vseh, razbojnika pa v lastno korist. Jezus ruši krivične zakone, da bi vzpostavil kraljestvo Ljubezni, razbojnika pa želita na silo vzpostaviti svoj zakon, svoj prav, to kar jima paše. Prvega vodi ljubezen, druga dva koristoljubje in sovraštvo.

  Kje smo mi, kje se najdeš ti sam? Če govorimo o pomoči bližnjemu, se moramo najprej srečati sami s seboj in prečiščevati tako naše uporništvo kot našo dobrodelnost. Vsepovsod se skrivata egoizem in sovraštvo, pa seveda tudi ljubezen in dobrota. Presejati moramo zrno, ga očistiti plev, če hočemo iz njega speči dober kruh.   V to prečiščevanje bomo skušali vstopati po poti Jezusovega življenja. Ob njem so se množice vedno ločevale. Ko so drle za njim, jih je opozarjal, da ga ne iščejo zaradi tega, kar on je, ampak zato ker dela čudeže in jim deli kruha. Ko so vpili: Križaj ga! je vedel, da zato ni nič bolj kriv, saj so ga še nedeljo pred tem želeli postaviti za kralja.   Med revežem in kralje, čudakom in vplivnežem je lahko velik prepad, lahko pa je to ista oseba. Vsak revež je na nek način lahko kralj in vsak kralj je lahko revež, vsak čudak je lahko vpliven in vsak vplivnež je lahko čudak. Navsezadnje gre za temeljno vprašanje: ali razbojnik ali svetnik. Tu pa moramo priznati: vsak razbojnik še ni svetnik, vsak svetnik pa je za mnoge hkrati tudi razbojnik. Tanka črta, ki se je moramo naučiti prepoznavati v sebi in v drugih, da bi lahko v sebi izklesali tisti lik, ki si ga najbolj želimo: lik uresničenega človeka, lik polno živega človeka, če nam je prav slišati ali ne, to je – lik svetnika.  

1. Na razpotju?

Poslanci Janeza Krstnika Mt 11,2-19

Janez pa je v ječi slišal o Mesijevih delih in mu je po svojih učencih, ki jih je poslal k njemu, rekel: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« Jezus jim je odgovoril in dejal: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi

so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni, ubogim se oznanja evangelij; in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj.« Ko so ti odšli, je Jezus začel množicam govoriti o Janezu: »Kaj ste šli gledat v puščavo? Trst, ki ga veter maje? Kaj vendar ste šli gledat? Človeka, v mehko oblečenega? Glejte, tisti, ki se v mehko oblačijo, živijo v kraljevskih hišah. Kaj torej ste šli gledat? Preroka? Da, povem vam, več kot preroka. Ta je tisti, o katerem je pisano:

Glej, jaz pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem,

ki bo pripravil tvojo pot pred teboj.

Resnično, povem vam: Med rojenimi od žená ni bil obujen večji od Janeza Krstnika, vendar je najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega. Od dni Janeza Krstnika do zdaj si nebeško kraljestvo s silo utira pot in močni ga osvajajo. Vsi preroki in postava so prerokovali do Janeza. On pa je, če hočete to sprejeti, Elija, ki mora priti. Kdor ima ušesa, naj posluša. S kom naj primerjam ta rod? Podoben je otrokom, ki sedijo po trgih in kličejo drugim: ›Piskali smo vam, pa niste plesali; peli smo žalostinko, pa se niste tolkli po prsih.‹ Prišel je namreč Janez, ki ni jedel in ne pil, pa pravijo: ›Demona ima.‹ Prišel je Sin človekov, ki jé in pije, pa pravijo: ›Glej, požrešnež je in pijanec, prijatelj cestninarjev in grešnikov;‹ in modrost je bila opravičena po svojih delih.«


Skušaj se vživeti v like:

  • Janez Krstnik

  • množica

  • Jezus

 In kje se najdeš sam?

  • Kaj pravijo drugi o tebi, kdo da si?
  • S čim si daješ ceno?
  • Po kom oz. čem se ravnaš?

 

Kako bi sebe opisal: Razbojnik ali svetnik? Kaj te vodi v eno ali drugo smer? Kaj boš storil?

Nariši križišče in vanj vpiši smeri, v katere te vleče. Kje si, kam greš, po kom oz. čem se ravnaš?

 

 2. Ostati ali oditi?


Jezusovo rojstvo Lk 2,1-7

Tiste dni je izšel ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet. To popisovanje je bilo prvo v času, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoj rodni kraj. Tudi Jožef je šel iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem, ker je bil iz Davidove hiše in rodbine, da bi se popisal z Marijo, svojo zaročenko, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora.

Pastirji in angeli Lk 2,7-21

V istem kraju so pastirji prenočevali na prostem in čez noč stražili pri svoji čredi. Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova slava jih je obsijala. Zelo so se prestrašili. Angel pa jim je rekel: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod. To vam bo v znamenje: našli boste dete, povito in položeno v jasli.« In nenadoma je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki je hvalila Boga in govorila:

 »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.« Ko so angeli šli od njih v nebo, so pastirji govorili drug drugemu: »Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo in kar nam je sporočil Gospod!« Hitro so odšli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, položeno v jasli. Ko so to videli, so povedali o besedi, ki jim je bila rečena o tem otroku. In vsi, ki so slišali, so se začudili temu, kar so jim povedali pastirji. Marija pa je vse te besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu. In pastirji so se vrnili ter slavili in hvalili Boga za vse, kar so slišali in videli, tako, kakor jim je bilo rečeno. Ko je bilo dopolnjenih osem dni in so dete obrezali, so mu dali ime Jezus, kakor je bil imenovan po angelu, preden je bil spočet v telesu.  

Herod Mt 2,13-16

Ko so odšli, se je Gospodov angel prikazal Jožefu v sanjah in rekel: »Vstani, vzemi dete in njegovo mater in béži v Egipt! Bodi tam, dokler ti ne povem; Herod bo namreč iskal dete, da bi ga umoril.« Vstal je, ponoči vzel dete in njegovo mater ter se umaknil v Egipt. Tam je bil do Herodove smrti, da se je izpolnilo, kar je Gospod rekel po preroku: Iz Egipta sem poklical svojega sina.

  Skušaj se vživeti v like:

  • Jožef in Marija tik pred rojstvom odhajata na pot
  • Ljudje se spogledujejo ob čudnem paru, ki v nepravem trenutku hodi okrog
  • Pastirji doživijo srečanje z angelom
  • Pastirji najdejo Marijo in Jožefa z detetom
  • Herod se boji tekmeca

  In kje se najdeš sam?

  • Napor! Odpraviti se je potrebno na pot, pa bi obtičal.
  • Od kod se moraš umakniti, pa se ti ne da? Pri čem bi moral vztrajati, pa bežiš?

  Doma je bilo nekaj prijetno. Če ne drugo, vsaj dobro poznano. Ostal bi, ne bi šel več na pot. Moram naprej, pa raje ne bi. Če grem, bom razbojnik, a to bi moral storiti!  

Kako bi sebe opisal: Razbojnik ali svetnik? Koga ogrožaš? Kaj te vodi v eno ali drugo smer? Kaj boš storil?


Nariši dom in vanj vse tisto, kar te veže, da se ne odpraviš na pot. V drugem kotu pa nariši svojo hiško. Na pot napiši, zakaj moraš oditi, v hiško pa, kaj želiš zgraditi.


Poskušali smo ugotoviti kje dejansko smo, v katero smer nas vleče in kaj bi radi dosegli in po čem se ravnamo. Ugotavljamo, da smo bolj v krožišču kakor pa v križišču. Da bi najraje kar krožili in nikamor ne šli. Iz enega samega razloga – da bi se izognili odločitvi, da ne bi bolelo, da bi ne bilo naporno.

In zdaj smo pred vprašanjem:

  • Kje odhajamo od doma in kje doma ostajamo?
  • Kaj konkretno je tisto, kar nas veže na dom?

Doma je tako prijetno, ker je dom poznan. Ko se zapremo v ta svet oz. bolj ko smo zaprti v ta svet, manj imamo vpogleda v kaj boljšega in vse diši po našem in kar je domače nam je varno. Ne glede na to ali je dobro ali je slabo, je naše in je dobro. Drugega ne poznamo. Samo odpiranje Božjemu (Marija je odprta Bogu in vse kar je njeno, je hkrati Božje , ničesar si ne lasti, zato lahko vse deli in vrata njenega doma so vedno odprta. Pri Herodu, ki ima sicer veliko kraljestvo, pa so vrata zaprta – pred Bogom in pred bližnjim. To je njegovo, to je njegova last, to je njegovo posestvo.)

  • Kaj je zdaj tisto, kar varujemo doma?
  • Česa bi se radi otresli, pa si ne upamo?
  • Ali sploh vemo, kaj nas veže z domom, kje je problem?

Izpostavimo konkretne primere, kaj naj bi sploh dom bil. Eno je kaj imamo v glavi, kaj naj bi/je dom bil bi, drugo pa je, kaj bi morali ustvarjati, kam bi morali iti.

 

KRITIČNOST – MERILA DOBREGA

V smislu pogleda na svet. Kakšen je pogled na svet v mojem domu? Kaj so kriteriji nekega ocenjevanja? Kaj je merilo dobrega v našem domu?

Primeri:

  • samo, da je mir

  • nič spreminjati-tako je zmeraj bilo in bo še naprej (rutina, tradicija)

  • pri nas problemov ni

  • varnost

  • udobje, lagodje

  • všečnost

  • kaj pravijo drugi

  • blagostanje

  • nevpadljivost

  • videz, dobro ime

  • hvaležnost

  • držimo skupaj

  • delavnost

  • status

 

Kaj pa Marija?

 

Za Marijo ni več pomembno dobro ime, niti videz, niti kaj bodo rekli drugi ampak le, da je zvesta Bogu. Niti videz, niti dobro ime ne štejeta nič – to bi moralo biti merilo! Pomembna je le zvestoba Bogu. Dobro ime Mariji odpade-zaradi spočetja pred poroko je njeno ime umazano.

 

Mir. Kaj je z Marijinim mirom? Tveganje, gibanje. Neprestano gibanje kot odziv na poslanstvo. Biti Božja Mati – biti neprestano zvesta Bogu, biti neprestano na poti. Mir tudi odpade-mora iti k Elizabeti, mora iti v Betlehem, mora iskati prenočišče, mora v Egipt, iz Egipta spet nazaj-skratka, neprestano je nekaj narobe.

 

Nevpadljivost. Nevpadljivost da, ko gre za to, da se ne dela pomembno; ko pa gre za njeno enkratnost pa zopet tvega, se izpostavi. V Kani se izpostavi in Jezus jo zavrne, pod križem se izpostavi kot mati, nevpadljivo, kljub temu, da ji nebi bilo potrebno biti tam. Pride pod križ, ga spremlja na križevem potu, neprestano je zraven. Nevpadljivost ni njena vrlina-njena vrlina je zvestoba. Neprestana zvestoba Božjemu klicu, izpolnitev svojega poslanstva, ne glede na to kako bo izpadla. Odpoved vsemu zaradi poslanstva-ne zaradi stereotipov.

 

Rutine absolutno ni. Ni nikakršnih zakonov-razen ljubezni. Merilo je človekovo dostojanstvo, dostojanstvo pa je Bog.

 

Hvaležnost je-vendar ne takšna, kakršne smo vajeni mi. Jezus se v Kani na svatbi Mariji ne zahvali (Ja, pa res, hvala, da si me spomnila, mama saj bom priden. Hvala, hvala.), temveč le reče: 'Kaj ti je žena, moja ura še ni prišla.' Ni navidezne hvaležnosti, je pa izredna odgovornost. Mati ve, da je sin odgovoren, da ji je hvaležen-globoko, notranje, za to, da je zanj zastavila življenje ampak tega ne bo plačal On, to bo plačal Bog, Oče.

 

O udobju in blagostanju ni ne duha ne sluha-vse je podrejeno izpolnitvi poslanstva.

 

Držimo skupaj. Da, a s kom? S kom? S kom drži Marija? Z Bogom. S kom drži (bo držal) Jezus? Z Marijo, ali s kom drugim? S tistim, 'ki izpolni voljo mojega Očeta. Ta mi je brat in sestra in mati.' Krvne vezi nič ne pomenijo, da bomo držali skupaj. Če me kri ovira, potem gremo narazen-ničesar nismo dolžni. Dolžni smo izpolniti Očetovo voljo, poslanstvo, ki nam je bilo naloženo.

 

Delavnost je postavljena pod storilnost. Pri Mariji je nasproti storilnosti rodovitnost. Ona iz tega kar v svojem bistvu je, ustvarja. Je rodovitna, ne pa storilna. Ona ne hiti, da bo še ne vem kaj vse storila, poskrbela in še in še in še. Ampak se iz njenega bistva rojeva vsa njena drža in ji nič ni odveč. Pri nas pa je kup dela, kup zaposlenosti, neskončno tekanja. Če pogledamo Jezusa, kje je njegova delavnost? Marljivost ja, ko zadnje tri leta svojega življenja dela, je marljiv, kje pa je še vseh prejšnjih trideset let? In potem se sprašujemo kako oz. se niti ne sprašujemo, kako lahko z dotikom ozdravi? In to z enim samim dotikom. Dotakne se z močjo naših stotih dotikov. Ali pa tisočih. Tam je vse sproščeno. Ko pogleda, vidi v bistvo. In ve kaj je tam. Mi pa gledamo, pa nič ne vidimo. Pa stokrat pogledamo, pa še zmeraj nič ne vidimo. Ker tako hitimo. Pri njem pa je vsa ta energija sproščena do konca. To ni čudež. To je polnost človeka! Saj ni potrebno, da je čudež! Gleda tako, da vidi. Saj je trideset let vadil in potem je lahko videl. Kaj je delal? Kako je treniral? Trideset let je v tišini in ponižnosti delal. Živel je zelo preprosto. In razmišljal. Ogromno razmišljal! Da je vedel od kod mu vse to. In ni stresal-kot mi-preden je karkoli domišljeno, že stresamo. Pri nas ni zgoščenosti naših dejanj, besed, pogledov. Pri nas je vse raztreseno. Tako je trideset let razmišljal, razmišljal, razmišljal in razmišljal. In tu je razlika-mi trideset let delamo in v najboljšem primeru tri leta razmišljamo, On pa je trideset let razmišljal in tri leta delal.

 

Kaj pravijo drugi. Enkrat je rekel: 'Kaj pravijo? Kaj pa vi pravite?' ampak to je rekel/vprašal enkrat, ne vsak dan petkrat. V družini pa se to dogaja pogosto. Jezus se ni obremenjeval s tem. Tako ali tako je napovedal, da bo moral veliko trpeti in da bo moral biti umorjen. Torej zopet ostane zvest poslanstvu.

 

Všečnost-popolnoma odpade.

 

Varnost-nikakršne varnosti ni, razen Očeta. Edina zaščita, ki ostane je Bog. Bog je edina

varnost: 'Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo.' Na koncu se izroči Njemu, saj je to edina varnost.  

 

O statusu, ki pa bi ga lahko imel, ne govori pogosto. Kraljevemu naslovu se izogiba. Ko ga želijo postaviti za kralja, se izmakne. Ko pa ga sramotijo, pa pravi: 'Ti sam si rekel, da sem kralj,' in si reče: 'Če pa že želite imeti kralja, ga pa imate.'

 

Problemov ni. Problemi so. Jezus ves čas ničesar ne skriva. Stvari, ki so prikrite jih razkriva. Se zgraža nad hinavščino in govori o pobeljenih grobovih. Problemi so in bodo. Vprašanje je le ali jih želimo reševati. Greh je in greha nas želi odrešiti. Če pa greha ni, nas ne more odrešiti.

V čem je torej temeljna razlika med merili dobrega v naših domovih in merili dobrega pri Mariji in Jezusu? V odnosu do sveta, do stvari. Marijo in Jezusa vodi poslanstvo in odnos do Očeta. Absolutno vse je zgrajeno na tih dveh temeljih. Pri nas pa je vse zgrajeno na nas samih, na zemeljski varnosti. Če se ustavimo pri evangelijskih odlomkih-če jih beremo v luči naše skrbi, nam nič ne koristijo. Bomo že našli opravičilo za svoja dejanja. In to je problem. Klasični nedeljnik ima nedeljsko mašo za opravičilo. Pride v cerkev in reče: 'saj sploh nisem tako slab kot drugi.' Ne sliši pa evangelija o cestninarju in farizeju, ko se cestninar trka po prsih in niti ne upa pogledati gor, ter kliče: 'Usmili se mene grešnika!', ta je šel na svoj dom upravičen. Farizej pa je rekel: 'Glej, jaz vse dam…. Cestninar je prišel v tempelj in priznaval, da je grešnik, naj mu Bog pomaga, cestninar pa je prišel z držo, da on dela vse prav, naj mu Bog da le blagoslov. In to je ta bistvena razlika in temeljni problem. Če se ravnamo po okviru cestninarja, lahko ustvarjamo nov dom, če pa se vržemo v napačen okvir, nimamo možnosti. Potem prevlada miselnost:'Vaš bog je trebuh!' in naprej, vaš bog je varnost, vaš bog je udobje, vaš bog je status, vaš bog je mir… in smo končali. Tako lahko do onemoglosti naštevamo kaj vse lahko malikujemo. Ne da bi hoteli, vse to malikujemo.

In s tem je konec poslanstva. Kjerkoli bi Marija rekla čemurkoli od tega ja, bi bilo njenega poslanstva konec. Lahko pogledamo. Kamorkoli. S tem nimamo kaj storiti. Marija si s tem nima kaj pomagati. Je zvezana in s tem se konča njeno poslanstvo. Niti z eno od teh stvari nima kaj storiti, kaj šele z vsemi temi stvarmi. In če gledamo naprej ljudi, ki jih spremljamo, vidimo da je isto, da je tako. Brezdomec zgubi dobro ime, ko se podredi naši logiki. Vsaj za nekaj časa. Sigurno. Ga zgubi. In če ne bo tvegal, ne bo nič. Vsaka od zgoraj naštetih stvari me zruši, če jo obdržim v svojem novem domu. In če kdorkoli, ki ga spremljamo, ohranja vse to v svojem krogu, v svoji glavi, je konec. Če bo držal s staro klapo, zaradi katere je tudi tam kjer je, je konec. Če se bo mladostnik, ki je zaribal še naprej držal načela 'držimo skupaj', je konec. Vedno so dobro ime, mir, nevpadljivost, rutina…vse to zruši vsak premik. Lahko samo zamenjamo make up. Ali stvari popolnoma obrneš na glavo ali pa ostaneš isti. Mogoče malo drugače izgledaš, vendar če ni temeljite zamenjave vzorcev, ostajaš isti. Določene družine so se pripravljene premikati v pravo smer, v tem primeru te dom ne bo očrnil, te dom ne bo izrinil. Hvala Bogu. Potem lahko rasteš in oni rastejo s teboj. Če pa naletimo na upor, pa že vemo kje smo. Kakor pa je upor družine proti tebi, je pa že konec. Ostaja nam samo izbira med dvema možnostma; ali iti dalje ali ostati tam (doma-čustveno ali fizično ali oboje-smrt v vsakem primeru).

Sklep. Marija se odpove vsemu tradicionalnemu, vsaki rutini. Če nebi bilo te odpovedi, nikakor nebi mogla izpolniti svojega poslanstva. Tudi mi se moramo posloviti od vsega tega, če želimo izpolniti tisto, za kar smo poklicani na svet.

 

Je možno zdržati in živeti znotraj tradicije doma?

 

Je in je nujno. Idealnih pogojev nikoli ni. Ni, jih ni bilo in jih ne bo. Dejansko se je potrebno vedno upirati. Upirati neki rutini, neki stalnosti in hoteti več. In zopet smo pri tistem liku svetnikov, ki so iskali in zato jih je Bog obiskal. Če otrok oz. mladostnik ne išče v družini, potem tudi izven nje ne bo ničesar našel, ko ima možnost zaživeti. Podobno je pri brezdomcu-če ne išče v sebi boljšega, ne bo, ne more najti boljšega. Vedno moramo iskati. Tam kjer smo, naredimo vse in potem bo že Bog poskrbel in naredil kar je treba. Stalno se je potrebno upirati temu, kar nas vleče dol. Nimamo druge možnosti.

Zmoten je stereotip: potem pa bo. Ne, če ne bo danes, takoj, potem ne bo nikoli. Kjer smo, moramo narediti vse, da bi bili zvesti svojemu poslanstvu, zvesti Bogu. V vsakem trenutku so odločati za resnico, za tisto kar je najboljše in se odpovedovati lagodju.

Če nismo neprestano v okolju, ki nenehno razmišlja o tej drugačnosti, če se ne potapljamo nenehno v svet, ki to živi, v svet idealov, ne moremo ničesar spreminjati. Da zmoremo vse to, so nujno potrebni  zakramenti, molitev in tišina. Tudi Marija živi iz te tišine. Mi pa norimo, norimo in norimo in tako ni možno živeti drugače. Nujna je tudi povezanost občestva. Biti moramo skupaj. Skupaj prehoditi neko pot, da o vsem tem lahko skupaj razmišljamo, se odpiramo, delimo. Potreben je nek prostor, neka skupnost, delovišče, skupen prostor delovanja, kjer ne gre le za akcijo ampak za neko duhovnost, neko držo. Skozi vse to nastaja možnost neke refleksije. Mimo vsega tega ne gre.

Ni pa vse to dovolj-kot smo rekli, je lahko skupnost čudovito krožišče, kjer dirkamo, se vrtimo in se tolažimo, da se odločamo. V bistvu pa se ne odločamo ampak samo krožimo.

 

3. Znamenja govorijo


Modri Mt 2,1-12

Ko je bil Jezus rojen v Betlehemu v Judeji v dneh kralja Heroda, so prišli modri z Vzhoda v Jeruzalem in govorili: »Kje je ta, ki se je rodil kot judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit.« Ko je kralj Herod to slišal, se je vznemiril in ves Jeruzalem z njim. Sklical je vse vélike duhovnike in pismouke ljudstva ter pri njih poizvedoval, kje je rojen Mesija. Rekli so mu: »V Betlehemu v Judeji, kajti takóle je pisano po preroku:

In ti, Betlehem, dežela Judova,

nikakor nisi najmanjši med Judovimi voditelji;

iz tebe bo namreč prišel vodnik,

ki bo pasel moje ljudstvo Izraela.«

Tedaj je Herod skrivaj poklical modre in od njih natančno poizvedel o času, ko se jim je prikazala zvezda. Nato jih je poslal v Betlehem in rekel: »Pojdite in natančno raziščite glede deteta. Ko ga najdete, mi sporočite, da se mu pojdem tudi jaz poklonit!« Po kraljevih besedah so se modri odpravili na pot; in glej, zvezda, ki so jo videli vziti, je šla pred njimi, dokler ni obstala nad krajem, kjer je bilo dete. Ko so zagledali zvezdo, so se silno razveselili. Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire. In ker so bili v sanjah opomnjeni, naj ne hodijo nazaj k Herodu, so se po drugi poti vrnili v svojo deželo.

 

Herod Mt 2,17-23

Ko je Herod videl, da so ga modri prevarali, se je zelo razjezil. Poslal je svoje ljudi in dal v Betlehemu in v vsej njegovi okolici pomoriti vse dečke, stare dve leti in manj, po času, kakor ga je skrbno poizvedel od modrih. Takrat se je izpolnilo, kar je bilo povedano po preroku Jeremiju:

Glas se je slišal v Rami,

jok in veliko žalovanje.

Rahela je jokala za svojimi otroki

in se ni hotela potolažiti, ker jih ni.

 

Ko je Herod umrl, se je v Egiptu Gospodov angel prikazal Jožefu v sanjah in rekel: »Vstani, vzemi otroka in njegovo mater in pojdi v Izraelovo deželo, kajti pomrli so tisti, ki so otroku stregli po življenju.« Vstal je, vzel otroka in njegovo mater in prišel v Izraelovo deželo. Ko je slišal, da vlada v Judeji Arhelaj namesto svojega očeta Heroda, se je bal iti tja. Bil pa je v sanjah opomnjen in se je umaknil v galilejsko deželo. Ko je prišel tja, se je naselil v mestu, ki se imenuje Nazaret, da se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po prerokih, da bo namreč imenovan Nazarečan.

 

Simeon in Ana Lk 2,22-38

Ko so se dopolnili dnevi njenega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so ga prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je zapisano v Gospodovi postavi: Vsak moški prvorojenec naj se imenuje svet Gospodu, in da bi žrtvovali, kakor je rečeno v Gospodovi postavi: dve grlici ali dva golobčka.

Bil pa je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ. Pričakoval je Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil nad njim. In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Mesija. V Duhu je prišel v tempelj. In ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po običaju postave, ga je tudi Simeon vzel v naročje, slavil Boga in rekel:

 »Gospodar, zdaj odpuščaš svojega služabnika

po svoji besedi v miru,

kajti moje oči so videle tvojo rešitev,

ki si jo pripravil pred obličjem vseh ljudstev:

luč v razodetje poganom

in slavo Izraela, tvojega ljudstva.«

Njegova oče in mati sta se čudila temu, kar se je govorilo o njem. Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.«

Tam je bila tudi prerokinja Ana, Fanuélova hči iz Aserjevega rodu. Bila je že zelo v letih. Po svojem devištvu je sedem let preživela z možem, nato pa je kot vdova dočakala štiriinosemdeset let. Templja ni zapuščala, ampak je noč in dan s posti in molitvami služila Bogu. Prav tisto uro je stopila tja in zahvaljujoč se slavila Boga ter o njem pripovedovala vsem, ki so pričakovali odkupitev Jeruzalema.

 

Skušaj se vživeti v like:

  • Modri

  • Herod

  • Simeon in Ana

V katerem liku se najbolj najdeš?

 

In kje se najdeš sam?

  • Kako te znamenja vodijo k uresničenju tvojega poslanstva?

  • Kdo oz. kaj te pri uresničevanju tega ovira (želja, da bi ugajal; strah pred naporom; strah pred tem, da bi koga razočaral; strah da boš ostal sam)?

 

Ne samo cilj, tudi pot je pomembna. Kakšen hočeš hoditi po njej, kdo oblikuje tvojo podobo? Vedno jih je nekaj za in še več proti temu, kar si in kar delaš. Komu boš zaupal?

 

Kako bi sebe opisal: Razbojnik ali svetnik? Kaj te vodi po poti znamenj v eno ali drugo smer? Kaj boš storil?

 

Izoblikuje se podoba. Postajaš razbojnik ali svetnik? Eno in drugo. Za ene to, za druge ono. Pa vendar, kaj si v resnici želiš? Nariši sebe in razmišljaj o tem, česa se na sebi bojiš, pa veš, da je dobro.


V življenju je vedno res hud problem to, da doživljamo krivico v možnostih. Češ vsega kar bi morali, ne moremo zaradi tega, onega ali tretjega. In to je ena lažna pozicija. Zelo smo zaznamovani s tem-saj bi, če bi… in potem ni nikoli tistega 'če bi' in potem nikoli ni nič. Seveda k nam niso prišli ne modri, k nam ni prišel ne angel in potem je vse sama krivica.

A krivice ni! Nas Bog obiskuje ravno tako, kot je obiskoval Marijo. Po eni strani jamramo, da se nam nič ne zgodi, ko pa se kaj zgodi, pa tisto raje odrinemo oz. prespimo. To krivico 'jaz bi, če bi' imamo kar v genih. Imamo nekaj v glavi, kar ne paše nikamor in tiščimo svoje naprej. Znamenja so. Znamenja govorijo. Vprašanje je le, če jih znamo gledati. Ali jih znamo prebrati, razbrati ali jih vzamemo zares. Bog nas že jemlje zares, le mi njega ne jemljemo zares. Ključno je, da nadaljujemo oz. začnemo od tu – Bog nas presneto resno jemlje zares. Mi njega pa z rezervo.Marija je konkretno brala ta znamenja, jih redno obnavljala. 'če so modri rekli, če ga je Herod ogrožal, če govorita Simeon in Ana, potem je pa že res.' To je bila za njo potrditev znamenj in je šla naprej. Lahko bi vse to zavrgla in rekla, da ničesar ni. Sestaviti sličice, kaj me pelje, kaj me je že peljalo. Marija je rekla 'sem božja mati. Potem pa to že mora držati in bom držala, nosila, izpolnila.' V globini lahko postajamo bolj božji, s tem pa smo lahko od drugih bolj zaznamovani kot razbojniki. 

 

Težava pri prepoznavanju znamenj se začne s tem, da se sploh ne vprašamo po tem, da nas nekdo vodi v življenju oz. da nas neke stvari vodijo k nekemu cilju. Pa smo spet na krožnem križišču. Tam ni nikakršnih znamenj, je kup puščic za ven, mi pa gremo naprej. A nismo v krožnem križišču. Mi smo na poti, do nekega cilja in na tej poti so znamenja. Če lahko zaupamo, da nas je Bog v življenje poklical, da nam je življenje dal, potem lahko tudi verjamemo, da nas v življenju usmerja. In da je lahko vsako srečanje znamenje, vsaka knjiga, ki mi prileti v roke znamenje, je ocena znamenje, je greh znamenje, je veselica znamenje ali pa tragedija znamenje. Vse je lahko znamenje za nekaj.

 

Uspeh kot neuspeh je znamenje, če živim v duhu nekega iskanja. V nasprotnem primeru pa nič ni znamenje. Bog po znamenjih želi spregovoriti. Bog ni mutast, le mi smo gluhi. Sploh nimamo občutka, da je potrebno kaj poslušati. In če nimamo občutka, da je potrebno poslušati, pomeni da niti ne iščemo.

Ker če iščeš rešitev, potem boš skušal vsako stvar videti kot pot ven. Na primer, če se izgubiš v gozdu, boš iskal znamenja. Ali ni logično? Zvezde, mah, spominjanje poti ali se od nekod nekaj sliši, od nekod nekaj diši – vse gledaš, na vse si pozoren, vse je lahko znamenje. Znamenje je izredno pomembno. Kajti eno znamenje nakazuje drugo in zarisuje pot. Če na primer brezdomcu ni znamenje to, da nas je srečal, da smo prišli do njega, da se je nekaj že zgodilo, da se je en brezdomec že izvlekel ven in da gre naslednji za njim, bi bilo za tretjega to znamenje, da je čas, da se zbrca tudi on. In če zame ni nič znamenje, zakaj bi pa potem bilo kaj znamenje zanj? Vsako naše srečanje je lahko znamenje, vsaka knjiga, ki jo preberemo, je lahko znamenje, v smislu, da se poglobim v vsebino, kaj mi sporoča, kaj mi želi povedati?

 

Tudi greh je znamenje. Nek greh je lahko majhen greh, lahko je že velik greh, pa še ni tako grozno velik in govori o tem oz. je znamenje, da če boš tu vztrajal še naprej, bo greh samo večji. Zbrcaj se, da odideš ven iz te grešnosti, stran od tega greha. Ni dovolj, da si samo rečemo:' ok, zdaj sem pa ta greh sčistil, zdaj sem pa 'frej'' ampak si je potrebno reči, razumeti, da to ni dobro (ta greh), da me vodi v napačno smer. Je znamenje napačne smeri in spodbuda za pravo smer. Ta greh zdaj ni polomija, katastrofa, obup, ne, je vzpodbuda, da si rečemo ' to ni to!' Saj čutimo, da to ni to, da želimo nekaj boljšega. Včasih je greh močnejša spodbuda kot karkoli drugega.

Tako lahko na stvari tudi lažje gledamo, življenje potem ni tako moreče. Drugače se lahko znajdemo v nekem loncu, kjer se stvari samo kopičijo na nas, nas dušijo, težijo. Tako pa gremo lahko naprej bolj svobodni, lažje dihamo. Če greha ne jemljemo kot vzpodbudo, priložnost za izbiro boljšega, se nas lahko polasti obup. In postanemo en sam obup. Bog pa tega gotovo ne želi. Znamenja govorijo, da nismo sami – ker nam jih je nekdo na pot postavil.

Nismo sami. Strah nas je sprejemati znamenja. Bojimo se, da se bomo napačno odločili. Tudi naše napake so znamenja. Ko smo mislili, da je, pa potem ni, je lahko tudi to znamenje našega napuha recimo in tu moramo bolj paziti. Skratka ob vsem se lahko učimo. Vse je znamenje.

  

4. Mar niste vedeli!

 

Deček Jezus v templju Lk 2,41-52

Njegovi starši so vsako leto ob prazniku pashe hodili v Jeruzalem. Ko je bil star dvanajst let, so šli na pot po praznični navadi. In ko so se po končanih prazničnih dneh vračali, je deček Jezus ostal v Jeruzalemu, ne da bi njegovi starši to opazili. Mislili so, da je pri popotni druščini in so prehodili pot enega dne. Nato so ga začeli iskati med sorodniki in znanci. Ker ga niso našli, so se vrnili v Jeruzalem in ga iskali. Po treh dneh so ga našli v templju. Tam je sedèl med učitelji, jih poslušal in vpraševal. In vsi, ki so ga slišali, so bili iz sebe nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori. Ko sta ga zagledala, sta bila presenečena in njegova mati mu je rekla: »Otrok, zakaj si nama tako storil? Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala.« Dejal jima je: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel. Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu. Jezus pa je napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh.  

 

Jezusova mati in bratje Mt 12,46-50

Medtem ko je še govoril množicam, so stali zunaj njegova mati in njegovi bratje; želeli so govoriti z njim. In nekdo mu je rekel: »Glej, tvoja mati in tvoji bratje stojijo zunaj in bi radi govorili s teboj.« On pa je tistemu, ki mu je to povedal, odgovoril in dejal: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« In pokazal je na svoje učence ter rekel: »Glejte, to so moja mati in moji bratje. Kdor koli namreč uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, ta je moj brat, sestra in mati.«

 

Skušaj se vživeti v like:

  • Marija in Jožef iščeta Jezusa (jeza in strah)
  • Učitelji (občudovanje in zavist)
  • Sorodniki iščejo Jezusa (ljubosumje)

V katerem liku se najbolj najdeš?
In kje se najdeš sam?

  • Jezus se oddaljuje od doma in ustvarja nov dom, nov svet. Kako bi opisal svet, krog ljudi, v katerem se zbiraš?

Jezus pretrga načela družbe in družine. Podredi se le nebeškemu Očetu. Prisluhne mu in okrog sebe zbira tiste, ki mu želijo prisluhniti. Njegov dom je tam, kjer je njegovo poslanstvo. To je svet, ki ga ustvarja.  

Kako bi sebe opisal: Razbojnik ali svetnik? Kaj te vodi v eno ali drugo smer? Kaj boš storil?

Kako si predstavljaš uresničitev svojega poslanstva. Nariši krog in vanj vpiši načela svojega delovanja.

 

Zakaj se opravičujem? Zakaj se tolažim? Zakaj si lažem? Problem je, da si lažemo. Konstantno si lažemo. Rečemo: 'Saj ni tako. Saj ni potrebno. Saj je vredu. Saj sem mislil to. …' Če nisi mislil, kaj blodiš?

Na primer, ko se par odloča, da bi šel na sprehod, začnemo z izgovori o megli, o slabem vremenu… povej resnico – težava je v tem, da se ti ne da! Te majhne nianse so pomembne.

Mi pa bi kar čez noč bili preroki, svetniki, Janezi Krstniki..., v življenju bi uresničevali grozno velike stvari, ne da pa se nam premakniti niti v najmanjših stvareh. Sanjamo o tem, kako bi zmagovali na svetovnem prvenstvu, ne da pa se nam trenirati niti dva dni. Blodimo o svoji poklicanosti, o uresničevanju le te, o tem, da smo že tam, ne da pa se nam narediti niti treh korakov v pravo smer.

To ne pomeni, da je groza, da še nisem tam. Neumno je, da se slepim, da sem tam ali, da bi moral tam biti. Ključno je, da grem po tej poti. Marija ni ničesar razumela. Pa je rekla: 'Dobro, bom pa razmišljala.' Ona je razmišljala. Ni se napihnila, da pr 12-ih letih že vse razume, kaj bi moral Jezus biti. Mi pa že vse razumemo. Mi smo že vse osvojili, mi že vse vemo… in potem se tudi nič ne spremeni. Vedno smo na poti. V premikanju, v napetosti iskanja, razmišljanja. In v tej napetosti ne smemo popustiti. Takoj, ko popustimo pademo v udobje, v rutino, v mir, v dobro ime… ali smo popolni ali pa smo za en drek. Ampak to ni to – smo pač grešni in neprestano se moramo boriti, če želimo biti zvesti poslanstvu, se moramo stalno odpravljati na pot. Proč od udobja, se poslavljati od dobrega imena, od miru, od rutine, od blagostanja… In ni pomembno ali v delu ali v odnosu – vedno je isto. Problem je, da obtičimo – ali rečemo, da smo že tam ali pa, da nismo še nikjer. Ne sprejmemo pa te poti, te napetosti potovanja.

 

Poslanstvo je, ohraniti dostojanstvo do konca, verjeti,da je to možno v kakršnih koli okoliščinah. Če se samo prilagodimo, izgubimo cilj. Ah, zdaj sem pa tukaj, zdaj sem pa poročen, zdaj je pa to to. In tam nekaj melješ v prazno. Imam otroka in zdaj je to to in se vriš okoli tistega otroka brez poslanstva, brez smeri. Zarotiramo. Aha, zdaj sem pa v skupnosti, zdaj sem pa tukaj. Ampak to ni cilj! Je samo en del, je nekaj na poti. Mi rečemo že uvav! – nekdo je poročen in je tam kar zadovoljen. Vi že temu rečete uvav. Ampak to ni še nič! To je minimum. Grdo rečeno – to ni še nič!

 

Tisto, o čemur mi govorimo je, da rečemo – to je samo pot do cilja. Tistega več. Se pravi – biti poročen, biti v skupnosti – to ni cilj! Cilj je uresničitev mojega poslanstva. Kaj pa je moje poslanstvo? Kje se jaz izpolnim? Lahko ja, poročen, vendar ves čas v težnji, da bo najin zakon čim lepši, da bo najina vzgoja otroka čim lepša, čim boljša. Ne pa, ah zdaj smo tukaj, to je to. To je problem – da rečemo, zdaj smo tukaj, to znamo. In kaj je od tega? Nič. Ko otroci odrastejo, pa se starši sprašujejo, in kaj bova zdaj? In kje sva midva? Zgrešila, izgubila sta cilj. Cilj mora biti vedno izredno, izredno visoko. Problem je, da se mi zagledamo v začasne, kratkočasne cilje in v njih trmarimo, protestiramo, vztrajamo in ne dosežemo ničesar. Cilj je ohraniti dostojanstvo, ohraniti in živeti poslanstvo – vedno in v vseh okoliščinah, v vsakem trenutku.

 

Problem je, da se med nami kristjani nič ne čuti – ne čuti se, da smo živi, da živimo svoje poslanstvo. V bistvu ne živimo tistega več. Samo govorimo o tem več, živimo ga pa ne. In je zastonj prepričevati drugega, da dom in rane niso naše vodilo – ker se čuti ravno nasprotno. Se čuti. Zastonj je drugega prepričevati, da imamo v glavi nekaj drugega, kot ostali (povprečni) svet (družba), ker, če imamo res, se to čuti. Jezus pravi: ozka in široka pot – tretje ni. Mi pa imamo v glavi tretjo. To je problem. Če samo vemo in tega ne živimo, nismo nič naredili. Še slabši (hujši) smo – vemo, pa nič ne naredimo. 'Gorje farizeji in pismouki. Ključ mojega kraljestva imate, pa ne odklepate vrat.' Cilj je poslanstvo in mi rečemo: 'Ja, ja, saj vemo.' In kaj smo naredili? Nič. Ničesar nismo izpolnili, a se tolažimo, da smo. Če zavijemo proč, vsaj pridemo do spoznanja, da ni bilo dobro. Drugače pa se kar slepimo, da smo nekam prišli.

 

Zakaj je tako težko brati znamenja?

Zakaj je Marija težko prebrala znamenje? Poskušajmo se vživeti – Marija je slišala, da bo/je to Božji sin. Kakšen bi bil ta Božji sin? Priden otrok, izjemno. Potem pa naenkrat ta otrok začne nasprotovati. Pa si misli: 'Ja, to je pa zdaj nekaj čudnega? Božji sin? Nagaja, se skriva, potem se pa še pametnega dela. Hm, hm, Božji sin, Božji sin? Kaj mi je že rekel angel? Ti boš mati Božja. Kaj je to? Kaj je to?' Živela je s svojimi predstavami in prosila Boga, naj ji pomaga, da bi razumela, da bo popolna mati. Da se bo trudila, da bo res vse prav in da bo naredila vse, da bo ta Božji sin res priden otrok. Stalno je težila k temu, da bo vse prav, da bo pridna. Jezus pa jo meče s tečajev.

In potem reče, če je pač Božji sin, mora že biti tako (kot reče) prav, razumem pa nič! Zakaj mora biti trd? Zakaj mora delati po svoje? Zakaj ne dela nič od tega, kar imam jaz v glavi? Predstave. Znamenja.

Saj je želela videti znamenja, pa jih ni mogla zaradi predstav v glavi. Kar je logično. Bil je Božji sin in je imel Božjo ne človeško logiko. In iz te človeške logike je morala skakati tudi Marija. Čudežno spočetje in naprej – kdo pa si ti, tisti, ki me poslušajo so moja mati, moji bratje. Mama je rekla, vedno hujši je ta Božji sin! Ko bi šel vsaj približno po mojih stopinjah, gre pa čisto po svojih. Marija znamenj ni razumela, a jih tudi ni nekam poslala. Razmišljala je in prosila, da bi razumela. Ravno to dolgo iskanje, ta dolga pot kaže, da je sprejemala to negotovost. Da je vedno znala sprejeti to negotovost.

 

Mi smo napsihirani, če se ne uresniči tisto, kar smo si zadali. Je že katastrofa. Marija je 30 let čakala, da bo iz tega otroka nekaj. Izredna razpoložljivost, da se nekaj, kar je Božjega uresniči.

 

V nas je pa neka panika, neka sila, neke predstave, kaj mora sploh biti.

 

Fascinantno je, kako je Jezus znal biti trd, pri vzgoji Marije. In ni ga skrbelo, kaj bodo rekli drugi, kako bo izpadel. In zato je lahko ostajal zvest sam sebi. Če mi gledamo vse na okrog, kaj bo kdo rekel, kaj bo kdo mislil, kako bo izpadlo, se izredno oddaljujemo od samega sebe. Jezus pa bolj vidi vse zato, ker jasno vidi sebe. On ves čas ne ugaja, vidi sebe in potem vidi tudi druge take kakršni so. Mi pa ves čas skušamo ugajati, prilagajati in izgubimo izpred oči kaj sploh moramo biti. To se nam dogaja, ker je naša cena odvisna od nas samih. Naša cena pa mora biti odvisna od Boga. In tako smo pri Herodu, ki je ogrožen, ker je vse njegovo in pri Mariji, ki ni ogrožena, ker je vse Božje. Mi moramo strmeti za tem, da uresničimo tisto, kar nam je Bog dal in težimo za tem, kljub temu, da ni popolno, kajti samo Bog je popoln. Herod pa Boga ne vidi in zato postavlja meje oz. se ves čas ograjuje, se dela popolnega in zganja nasilje. Marija pa ne dela nikakršnega nasilja, ker se izroča Bogu. In je bolj to, kar je. Ona je pristna. Se čudi, ne razume in je v tem svobodna. Herod bi moral biti popoln vladar – ker če ne bo popoln, ga bo drugi izpodrinil. Če pa je Bog tisti, ki mu je oblast dal, potem bo tudi poskrbel za njegovo vladanje. Prevečkrat izgubimo izpred oči, da Bog skrbi za nas. Ko pa mi začnemo skrbeti zase, nas zagrabi panika.

 

Najpogostejše načelo našega delovanja je, da bi, pa nebi. Želimo si po tej poti, hrepenimo po njej, vendar se nam upira, ker je težka. Raje bi izbirali lažjo možnost oz. malo skombinirali obe poti. Vendar te možnosti ni. Ali je vse podrejeno tistemu ali pa vse podrejeno onemu. Nemogoče je malo podrediti življenje enemu in malo drugemu. In če me vodi ugodje, me ne more voditi zvestoba Bogu. Nemogoče! Ne more me voditi na pol ugodje, na pol zvestoba. Kajti zvestoba ne more biti na pol. en dan bom zvest ženi, potem dva dni ne, pa tri dni spet in spet malo ne… zvestoba ne more biti na pol! Ali je ali pa je ni. Se pravi ali zvestoba raste ali pa raste samo lagodje. Ne moremo reči sem in nisem. Jedro je ves čas tam. Ali je v tem jedru zvestoba poslanstvo ali pa zvestoba ugodje. Če pogledamo Marijo, kako je mogoče, da kljub temu, da so bile njene predstave drugačne in Jezus popolnoma drugačen, ni vrglo iz tira? Njena pot se ne zlomi. Zakaj? Zato, ker reče, da ni nič razumela, vendar pa si je želela razumeti. Vprašanje je hoteti. Njo ni zlomilo. Mi pa imamo večkrat v glavi ugodje in se vračamo nazaj k ugodju in tako ne gremo naprej. Marija je šla naprej, ves čas je rasla. Mi pa gremo gor in gremo nazaj, gremo gor in znova nazaj, gor in nazaj k ugodju. In rečemo, Bog daj, pa ne in ja, pa ne… V bistvu smo konstantno privezani na ugodje. Medtem, ko je poslanstvo neprestano naravnost navzgor. Tu je problem – nenehno padamo nazaj. Zakaj? Ker smo na nekaj privezani. Poslanstvo je tam in če je to cilj, jaz potujem navzgor. In če bom nenehno usmerjen tja, ne bom šel nazaj. Če pa je cilj ugodje, bomo nenehno hodili nazaj. In tako v večini časa ostajamo na isti točki svoje nezvestobe, svojega ugodja, svojega miru, svoje rutine… Pot je ozka in strma ali pa široka. A ta široka ni na sredi. Lažemo si, da je na sredi. Ne, ni. Ali si se odločil za to ali za ono. Na sredi ni nič.

 

 

Kaj ustvariti, ko stopamo na svojo pot, si ustvarjamo svojo družino? Če želi iti otrok iz družine naprej, mora pretrgati z družino, mora prerast stari okvir in ustvariti novo okolje, drugače dejansko vedno staja suženj svojega izvornega okolja. V bistvu gre nazaj. Otrok mora rast, mora prerasti družino. Ne zato, ker bi bila družina slaba ampak zato, ker je staro okolje pretesno. Če je še tako dobro, je pretesno. Ni to to. Če izvornega okolja ne zamenjamo, se vračamo v neko udobje, neko lagodje, neko varnost, ki duši, enostavno duši. Otrok mora zapustiti svoj dom. Zato Jezus odlično govori, ker nima nikakršnega razloga, da bi ostajal z mamo in krušnim očetom. Čeprav je to sveta družina, nima prav nobenega razloga. Mi pa imamo v glavi, da moramo ostati povezani s svojimi starši. Ja, povezani ja, samo ne zvezani. Ne navezani. Povezani, ne navezani in ne zvezani. Je samo neka vez, ki je izredno svobodna. In je podrejena, ta odnos je podrejen onemu drugemu. Če ne skočimo v nov svet, ne pretrgamo teh vezi in potem novega sveta ne bomo mogli nikoli ustvariti. Jezus ustvari nov svet zato, ker se trga od samega začetka in se zaveda, da je Bog zgoraj, ne njegovo okolje, ne njegovi starši. In v tem smislu je potrebno razmišljati – kaj pa dejansko jaz ustvarjam, kakšen krog ljudi okoli sebe ustvarjam, kakšna je ta nova družina, ki jo ustvarjam.