Ne potrebujemo naslovov in pomembnih položajev, saj smo Jezusovi ljubljeni bratje in sestre. Največji smo takrat, ko smo preprosto to, kar smo in z veseljem živimo za druge.
Pa vendar se velikokrat lažemo, sprenevedamo, pretvarjamo …
Kaj je tisto, kar mislim, da moram pred drugimi pokazati, da imam, znam, sem poskusil?
Kakšen mislim, da moram pred drugimi izgledati (videz, da sem boljši, da me ni strah)?
Katere sposobnosti mislim, da moram pred drugimi imeti (kaj znam, kaj me zanima, kjer uživam)?
In česa si želim v globini?
Tinina zgodba …
Tina je bila petnajstletna prostitutka. Bila je zelo lepa, videti je bila starejša od svojih let; prej je živela v mestecu, kamor so zahajali mnogi poslovneži s polno denarnico in nekaj prostega časa. Policija jo je dobila in obsojena je bila na to, da ‘odsluži svoje‘ v prevzgojni šoli. Mlada svetovalka se je dolgo prizadevala, da bi Tini pokazala, da si pravzaprav ne želi biti prostitutka, da je v njej svet, ki je bistveno lepši, a jo je Tina vedno znova zavrnila. Zatrjevala ji je, da ji je njen poklic všeč in da je za nameček zaslužila lani skoraj 30 000 dolarjev. Potem je vprašala svetovalko, koliko je zaslužila ona. Ko je slišala, da 15 000 dolarjev, je predlagala, naj se ji raje pridruži. Svetovalka se je še naprej trudila, predstaviti Tini, da obstaja svet vrednot, ki je tudi njen. Poskusila je takole: »Bi se rada poročila, ko boš starejša?«
Tina: »Bi.«
Svetovalka: »In ko boš poročena, si želiš imeti otroka?«
Tina: »Pa že.«
Svetovalka: »In ko boš imela otroka – recimo, da bo punčka – ti bo prav, če bo za petnajsti rojstni dan postala prostitutka, a ne da?«
Tina /vpije/: »Ne govori tega o moji hčeri!«
Tino so oblile solze in rekla je, da se kot prostitutka grozno počuti, da pa ne ve, kako naj drugače kaj zasluži. Potem je rekla: »Nočem biti takšnale; hočem biti srečna kot drugi ljudje. Zdi se mi, da sem ničvredna.«
Okus Resnice
Jezus je rekel: » Jaz sem Pot, Resnica in Življenje.
Torej so te tri stvari najbolj Božje, najbolj žilave, večne.
Ni načina, s katerim bi jih onemogočili. Vsaj ne za dolgo.
Prej, ko slej, pridejo na dan. Obelodanijo se z vso živostjo, ki jo nosijo s seboj.
Kako prepoznavam, da se nahajam na območju, kjer se pričenja Resnica.
Ko se dotaknem Resnice, se vse v meni umiri.
Postanem kakor morska gladina, ki v brezvetrju odseva spokojnost neba, ki počiva nad njo.
Niti plamen sveče ne zaplapola, ko se dotikam njenega obzorja.
Pogosto v sebi začutim tudi prijetno toploto, ki obdaja srce in se prijetno širi okrog njega kot toplota večernega sonca, preden se umakne za obzorje.
Ne peče, ampak prijetno greje. Ves prostor znotraj prsnega koša je ožarjen in spokojen. V meni prebuja željo, da bi trajalo večno.
Takrat se počutim kot otrok, ki počiva v varnem, ljubečem naročju in nikakor nočem zlesti ven.
Počutim se ljubljena in sprejeta.
To Božjo toplino sprejemam kot zastonjski dar Ljubezni.
Je podarjena. Ni pogojevana. Je nežna in prinaša okus Božjega. Diši po presežnem,
a dosegljivem.
Tako počutje in zaznave mi dajejo pogum, da jo poskušam tudi v drugih okoljih vedno znova odkrivati in ji slediti. Ko mi z Božjo pomočjo to uspe, se harmoničnost zopet pričenja.
Ne morem je izsiliti, kar preprečuje zlorabo in pretvarjanje.
Je večna, saj prihaja od Boga.
Tudi vam želim, da bi jo doživljali, saj njenega okusa ne pozabite in si želite pogoste ponovitve.