Okus Resnice

Jezus je rekel: » Jaz sem Pot, Resnica in  Življenje.

Torej so te tri stvari najbolj Božje, najbolj žilave, večne.

Ni načina, s katerim bi jih onemogočili. Vsaj ne za dolgo.

Prej, ko slej, pridejo na dan. Obelodanijo se z vso živostjo, ki jo nosijo s seboj.

Kako prepoznavam, da se nahajam na območju, kjer se pričenja Resnica.

Ko se dotaknem Resnice, se vse v meni umiri.

Postanem kakor morska gladina, ki v brezvetrju odseva spokojnost neba, ki počiva nad njo.

Niti plamen sveče ne  zaplapola, ko se dotikam njenega obzorja.

Pogosto v sebi začutim  tudi prijetno toploto, ki obdaja srce in se prijetno širi okrog njega kot toplota večernega sonca, preden se umakne za obzorje.

Ne peče, ampak prijetno greje. Ves prostor znotraj prsnega koša  je ožarjen in spokojen. V meni prebuja željo, da bi trajalo večno.

Takrat se počutim kot otrok, ki počiva v varnem, ljubečem naročju in nikakor nočem zlesti ven.

Počutim  se ljubljena in sprejeta.

To Božjo toplino sprejemam kot zastonjski dar Ljubezni.

Je podarjena. Ni pogojevana. Je nežna in prinaša okus Božjega. Diši po presežnem,

a dosegljivem.

Tako počutje in zaznave mi dajejo pogum, da jo poskušam tudi v drugih okoljih vedno znova odkrivati in ji slediti. Ko mi z Božjo pomočjo to uspe, se harmoničnost zopet pričenja.

Ne morem je izsiliti, kar preprečuje zlorabo in pretvarjanje.

Je večna, saj prihaja od Boga.

Tudi vam želim, da bi jo doživljali, saj njenega okusa ne pozabite in si želite pogoste ponovitve.

 Adrijana, kako ti uspe se dotakniti Resnice in začutiti vse to?

Hvala za odgovor!

Bodi dobro :)

Bodi pozdravljena!

Bom poskušala odgovoriti.

Te spremembe se niso zgodile čez noč, ampak je to posledica hotenj in rasti v daljšem obdobju, zato bom odgovorila bolj na široko, da boš dobila na to boljši uvid. 

V mojem otroštvu je bilo mnogo pretvarjanja.

To me je čisto zapacalo. Nisem bila več sposobna prepoznavati posameznih čustev in reakcij telesa nanje. Temu sem se prilagodila tako, da sem sebe postavila na zadnje mesto in sem vse svoje dejavnosti usmerila v izpolnjevanje pričakovanj drugih: staršev, prijateljev, učiteljev,..... avtoritet.

Živela sem le še v namišljenem svetu. Tam sem si dovolila biti jaz. Pogosto sem se spraševala, zakaj sem tako malokrat deležna trenutka, v katerem bi začutila, da se uresničujejo moja pričakovanja, kjer bi imela občutek, da so to moja hotenja.

Življenje me je pripeljalo do zloma, ko je bilo vse okrog mene zaprto, boleče in brez smisla in sem se hotela posloviti od življenja. Takrat mi je bila dana milost, da sem se obrnila k Mariji in jo v solzah prosila, naj mi pomaga, saj sama ne znam, ne zmorem in sem do konca obupana in razočarana.

In Bog je čisto konkretno stopil v moje življenje in ga pričel voditi.

Potem so sledile mnoge preizkušnje. Huda bolezen, odmik prijateljev, odmik staršev,

finančna kriza, .... Gospod mi je jemal stvar za stvarjo in opazoval, ali sem jo pripravljena izpustiti. Ko me je tako izpraznil, mi je dal Sebe v obilju.  Nato mi je vračal odvzeto,  kar sem sprejemala kot dar in ne več kot  samoumevnost.

Ker sem takrat že imela osebno izkušnjo Božjega dotika, se mi je za vse to, bilo dano zahvaljevati in ohranjati zaupanje, da je tudi v vsem tem Božja volja. (Job)

Ob vseh teh dogodkih pa je bila moja vsakodnevna prošnja k Bogu: » vodi me v svoji Resnici ter me uči, saj si Ti, moj Bog, moj rešitelj....« Ta želja, združena z gorečo prošnjo, je  mantra  mojega bivanja. Iskati, najti in slediti Resnici so moja najgloblja hrepenenja.

Ko sem tako skupaj z Njim iskala in odkrivala, ter prepoznavala resnico o sebi in o ljudeh, ki so se znašli na moji poti, mi je bilo ob tem dano začutiti tudi  Božjo toplino, ki je potrjevala Resnico. Spoznavala sem, koliko laži je v naših odnosih, ker si ne upamo biti resnični, saj so najpogosteje naša dejanja samo utrjevanje fasade, ki smo jo tako skrbno izdelali o sebi. Tam, kjer se ni dalo srečati z resnico, so se zaključevali lažni odnosi in nastajali so novi, pristnejši, z novimi ljudmi, ki so prihajali v moje življenje.

Človek, ki je zavezan resnici, postaja v svojem okolju nezaželen. Zakaj ? Preje je opravljal vlogo »navijača«, ne glede na dejanja. Sedaj pa dejanja preceja skozi sito resnice in rezultat ni več samo odobravanje, ampak se lahko pojavijo  tudi kritične misli, katere pa ne hranijo odvisnih odnosov. Resnični odnos pa prenese tudi to.

Zavedati se moramo, da smo poklicani v življenje zato, da skozi zaupanje v  Boga rastemo v Resnici, Svobodi in Ljubezni in ne, da utrjujemo lažne podobe, s katerimi omogočamo »spanje«. Nastavljanje ogledal je potrebno, saj omogoča rast.

Po zaupanju v Boga, rastem v Resnici, ki prinaša s seboj tudi taka občutja in taka spoznanja, ki so opisana v Okusu Resnice.  Vse to pa je dar, neizmerni dar Ljubezni.

Želim ti pogumno, v zaupanju Vanj, odkrivanje Resnice, ki edina v polnosti osrečuje.

Naj te Gospod blagoslavlja!

Hej Adrijana!

Se na večih mestih tvojega pripovedovanja tudi sama najdem.

Tudi sama prihajam z družine, kjer nisem mogla (smela) govoriti o svojih mislih, občutkih. Ker če nisem živela po pričakovanjih očeta, je bila panika. Zaradi tega sem se naučila igrati pridno punčko, ki je delovala tako, da je drugim dajala čutiti, da je močna, da ji nihče nič ne more, da je dobra dušca, ki vse naredi za druge, vedno nasmejana in pozitivna ... ob tem pa trpela, ker je nihče ni razumel, ker je bila v stikih in z nobenim, ker nikoli ni dobila tistega, kar bi želela oz. potrebovala (le v minimalni meri, ko so drugi hvalili moje igranje vloge, ki sem jo prevzela), sem se pa čutila v sebi zelo osamljeno. Drugače sem pa od sebe bežala v zapolnjene dneve, veliko ukvarjanja z drugimi ... ker je drugač preveč bolelo, ko sem se srečala sama s sabo.

Večje preizkušnje so se pri meni začele že doolgo nazaj (skor že 3 leta nazaj), takrat sem začela malo bolj graditi na odnosu z Bogom pa ga poskušam od takrat naprej imeti za temelj. Drugače sem pa šele lani septembra res videla potrebo po tem, da začnem delati na sebi. Ker me je delo z brezdomci na neki točki začelo res močno psiho-fizično izčrpavati in ni mi bilo jasno zakaj ... zdaj vem. Ker v njih najdem sebe in se moram tako srečevati s svojimi bolečinami, strahovi, občutki krivde, manjvrednosti in si vse to tudi dovolim čutiti. Občasno se celo zmorem zavestno prepričati, da mi nihče osebno nič noče, da lahko kakšno stvar res drugače (bolje) naredim, a sem kljub vsemu dovolj dober človek ...

In spremembe do katerih sem prišla: drugače vidim sebe in druge in slike so bolj realistične, skušam biti v stiku sama s sabo, da začutim, kaj se dogaja v meni, da začutim notranje vzgibe in da vem, kdaj sem jih uresničila (in tako presegla samo sebe), kdaj pa sam blefiram in iščem izgovore, ker nisem naredila tistega, kar sem vedela, da bi bilo dobro ... in precej bolj iskrena sem z drugimi, upam si biti jaz in se manj obremenjujem, kaj si bodo o meni mislili drugi, potrebujem čas zase (in si ga tudi vzamem prvič v življenju da to delam - zadnje tedne) in počasi začenjam tudi lažje sprejemati kritike, nastavitve ogledal ...

Se pa res pozna, da sem se z večino nekdanjih prijateljev oddaljila, ker ... da pa imam za to manjšo skupinico prijateljev ob katerih pa vem, da sem lahko pristna, iskrena, da me sprejemajo in podpirajo, čeprav me ne razumejo vedno.

KO pa gledam, kakšna bi rada bila pa vidim, da je pred še dooolga pot ... ker si res želim, da bi dosegla tolikšno mero svobode in poguma, da bi zmogla vse svoje notranje vzgibe dejansko živeti in da bi si upala izražati res to kar čutim, mislim ...

Bodi dobro in veliko poguma, blagoslova in zadovoljstva na poti ti želim! :)

Aleluja!

Si na dobri poti, da boš preko iskanja resnice o sebi, postala svobodnejša in srečnejša osebnost.

"Zgodbe pomagajo zdraviti. Tvoje razgaljanje šibkosti pravzaprav s prstom pokaže na tvojo moč in pogum. Kaj ima lahko večjo vrednost kot izmenjava v najbolj ranjenem, v najbolj negotovem in skrivnostnem obenem? Katero zaupanje, iskrenost in ljubezen je večja od te?" ( U.Lunder )

In tako Forum dobiva dodaten namen obstajanja - odpiranje zgodb za spodbudo rasti.

 Hvala Adrijana!

Ja res je, bolj kot se odpiramo, več kot delimo svojo zgodbo življenja in zgodbo poti z drugimi,

bolje sami vidimo, kje se nahajamo, kolikšno pot smo že prehodili 

in tudi drugim damo možnost, da kaj pridobijo in se naučijo ob nas

Saj poznamo tisto zgodbo:

Kristus nima drugih rok,razen naših,da tudi danes svoje delo lahko postori. Kristus nima svojih nog,razen naših,da popelje ljudi na svoje poti. Kristus nima svojih ust,razen naših,da skoznje o sebi spregovori. Kristus nima drugih pripomočkov,ima le našo pomoč,da k sebi pripelje ljudi. Mi smo edino Sveto pismo,ki jo ljudstva bero;mi smo zadnje Božje sporočilo,z besedami in deli izpisano. lp, md