Če je kdaj Evangelij nujen, je to danes. Kako naj razumemo, kdo ima prav in kdo laže? Božja beseda nas vodi v globine srca in kaže na tisto, kar je skrito v človeku. Samo ob Njem lahko razumemo kaj je božje in kaj je satansko.

Današnje stanje razdeljenosti v naši družbi in Cerkvi nas brez Boga vodi v stereotipne delitve na naše in vaše, na rdeče in črne itd. Jezus pa ločuje drugače: brez težav vidi med našimi tudi tiste, ki iščejo svojo slavo in si gradijo ime, tako vidi tudi med 'onimi' tiste, ki iščejo Resnico in Njegovo slavo, čeprav se ji 'uradno' niso zapisali...

Današnji evangelij nas opozarja, naj bomo pozorni na volkove preoblečene v ovčja oblačila. Ne nasedajmo tistim, ki kričijo v imenu Cerkve, pa hkrati blatijo papeža in vsako dejanje, ki jim ni po volji.

Žal lahko ugotavljamo, da duh binkošti tokrat ne deluje v krajevni Cerkvi tako kot bi pričakovali. Več zmede kot jo ustvarja sedanja vodilna garnitura krajevne Cerkve, še nismo imeli. Kjer deluje Sveti Duh, sicer pride tudi do ločitve, a ne do zmede, do razdora, a ne do uničevanja. Duh, ki veje to poletje nad našo krajevno Cerkvijo, razkriva nekaj zelo zatohlega in smrdljivega, nekaj, kar se mora prečistiti. Božji ogenj nas mora očistiti babilonske logike: Naredimo si ime! Napolniti nas mora z Duhom ponižnosti, služenja in iskanja božjih načrtov.

Mislim, da nas sedanji položaj sili, da se še bolj oklenemo Evangelija in Gospoda samega, da bi v njem dobivali razsvetljenje in moč, da bi prepoznavali, kaj je svetega v Njegovi Cerkvi in se varovali tistih, ki jo od znotraj razkrajajo. Tudi v teh vrsticah nam ne sme iti za politiko, ampak za Evangelij, za Resnico, za zvestobo Bogu. Ko pravim: Naredimo ime Kristusu in Cerkvi, mislim: Naredimo prostor ljubezni in sočutja, resnice, ki osvobaja in daje življenje. Ne govorim o Cerkvi kot politični moči, ampak o Cerkvi, kot Kristusovi služabnici, Materi, ki zbira in varuje, ki daje življenje in ga ohranja, ki vidi stisko najšibkejšega in mu pomaga.

Hvala za tole razmišljanje! Ja, boli to, kar se dogaja v Cerkvi na Slovenskem. Zelo boli! Ko pa slišim izjave, kot je tale: »Nič več ne maram papeža Frančiška, ker tako grdo dela z našimi škofi«, mi dvigne pritisk. Sprašujem se, kako je možno biti tako zaslepljen. Kaj ima papež Frančišek opraviti z vsemi (milo rečeno) nečednostmi, ki so se desetletja dogajale, skrite našim očem in nažirale zdravje naše Cerkve. Ko pride nekdo, ki ga je poslal najvišji Zdravnik, da nam v Njegovem imenu naravnost pove, kako zelo smo bolni, bi ga rajši utopili v žlici vode, kot da bi si priznali resnico in sprejeli nujno potrebno zdravljenje. Bog se nas usmili!!!

V zadnji št. tednika Družina so me nagovorile tele misli iz meditacije jezuita p. Franca Cerarja:

»Gospod, nekaj te moram še vprašati, ker težko razumem. Vsi duhovniki smo leta in leta vsak dan med sveto daritvijo molili za naše škofe. Ne le na splošno, marveč smo jih imenovali. Koliko mašnikov, koliko maš, koliko molitev in iskrenih prošenj. Verniki so soglašali in sodelovali. Zanašali smo se na obljubo, da bodo naše molitve uslišane. Kje je danes uslišanje teh molitev? Če nismo prav molili, kako bi morali, da bi bilo prav in da bi bili uslišani? Iščem odgovor in kaj mi prihaja na misel? Kaj pa če je uslišanje ravno v tem, kar se je zgodilo? V škandalu, ki je padel na nas in nam prinesel ponižanje? Verjamem, da se ni zgodilo naključno, ampak po Tvoji volji in previdnosti. Z namenom, da se prepreči večje zlo, ki bi bilo v tem, da bi naša Cerkev bolj zaupala v Mamona kakor v Tebe in Tvojo previdnost. Da bi se odvrnila od Tebe, ki si prišel oznanjat božje kraljestvo ubogim, ki se nisi hotel roditi med bogataši in živeti z njimi, marveč med preprostimi in revnimi ljudmi. Ki nisi prebival na kraljevskem dvoru, marveč nisi imel, kamor bi glavo naslonil, ko si oznanjal evangelij.

Končujem s papežem Frančiškom. Kmalu po izvolitvi je nekje povedal, da rajši vidi Cerkev ranjeno kot bolno. Kaj je s tem hotel povedati, ni podrobneje razložil. Razmišljam takole… Kdaj pa je Cerkev bolna? Kadar njeni pripadniki odstopajo od evangeljskih vrednot, kadar hlepijo po bogastvu in oblasti, kadar morijo duha in obožujejo snov, kadar niso pripravljeni služiti, ampak pričakujejo, da bodo drugi služili njim. Takšne Cerkve si Bog ni zamislil in je svet ne potrebuje. Le čemu mu bo?

Jezus, hvala ti, da si me poslušal. Hvala ti, da si nam dal Cerkev, hvala, da skrbiš zanjo in za ozdravljenje njenih ran. Amen.«

Kje je danes uslišanje teh molitev?

Dobro vprašanje, na katerega nisem pomislil. Žal dokaz, da premalo molim. Sem pa izkusil brezplodnost lasntega dela in molitve. Odgovor sem po hudih naporih in večih letih dobil. Bog ne more uslišati naših molitev, ko gre za prošnjo za osebo, ki z Gospodom ne želi sodelovati. Ker je Bog dal človeku svobodo,  mu je nikoli ne vzame, tudi če bi molitev po vsej zdravi pameti lahko dosegla svoj namen. Ko gre za osebni upor Bogu, Bog ne more spremeniti človeka. Če bi ga, bi šel proti njegovi volji, tj. bi mu svobodo vzel. Iz neskončnega spoštovanja do človeka, tega nikoli ne naredi.

Meni je to spoznanje okrepilo zaupanje v božjo ljubezen, kljub mojim neuspehom. Mogoče bo v pomoč še komu. Seveda pa ostaja huda bolečina, ko spoznamo, da človek, za katerega molimo, ne želi ne naše ne božje pomoči.

Že ves teden nosim s seboj vprašanje: 'Za koga to delam?' Nikakršnega zadovoljivega odgovora nisem dobila.

Se je pa danes zjutraj postavilo novo vprašanje. Ko sem razmišljala o odnosih, o tem, da me iskanje užitka in lastne prijetnosti vedno znova puščata prazno in da se nesmiselna bolečina nenehno ponavlja, na drugi strani pa mi odpoved kljub bolečini daje življenje, se je pojavilo vprašanje:kaj je cilj?

Če je zame cilj nesebična ljubezen, notranja svoboda in posledično sreča tukaj in zdaj ali sem zgrešila cilj? Laž bi bila, če bi rekla, da imam pred očmi življenje po smrti, če želim biti dobra kristjanka iz ljubezni do Kristusa. Želim Ga ljubiti, pa se mi znova postavi vprašanje, zakaj? In odgovor je zopet ena sama sebičnost - ljubezen do Njega me bo vlekla v to, da mu bom vztrajno sledila. In čemu mu želim vztrajno slediti? Ker vem, da je to edina pot do tega, da se naučim ljubiti, da postanem svobodna. Da je to edina pot do moje sreče. Torej gre zopet zame! Cilj je moja sreča! Sem sebična? 

Zavedam se, da na tej poti ne morem mimo tega, da postajam boljša, da umiram sebi in se ponovno rojevam. Zdaj, ko pišem te vrstice, dojemam kako popoln je Njegov načrt! Verjetno sem našla odgovor - tudi če je cilj moje lastno zadovoljstvo - moja lastna sreča, ga ne bom mogla nikoli doseči, če ne bo v pot vpeta ljubezen do bližnjega, ljubezen do Njega, odpoved, križ in umiranje. 

Sem zgrešila bistvo?

Gospod, pomagaj mi, da bodo moja iskanja vedno iskrena in da bom vedno želela videti odgovore v luči Resnice.