Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n23 Če tvoj brat greši, ga posvari ...

3 odgovori [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 17 hours 53 min od tega
Pridružen: 10.01.2011

Brat, ki greš

»Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvári na štiri oči. Če te posluša, si pridobil svojega brata. Če pa te ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa tudi Cerkve ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar.

Resnično, povem vam: Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih.«

 

Skupna molitev

»Resnično, povem vam tudi: Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih. Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.« Mt 18,15-20

 

 

Če tvoj brat greši zoper tebe, ga posvari …

 

Današnji Evangelij je resnično iz mode. Če pustimo ob strani samo zgodbo in pogledamo najprej besede, bomo videli njegovo nesodobnost.

-          grešiti          

Kdo pa danes še govori o grehu? Milijonske kraje so napake v predvidevanjih. Nore laži so umetnost diplomacije, nezvestoba je stvar občutkov. Nihče ne greši!

-          posvariti     

Zaradi greha nihče več ne svari. Kaj naj svari, če pa je vse stvar osebne presoje. Posvariti je moderno le, če sem sam ogrožen, če drugi krade, meni; če laže na mojo škodo; če prelamlja odnos z menoj itd. A vse to svarjenje je danes usmerjeno v varovanje lastne koristi, ne pa v obrambo resnice.

-          priče

Vse priče se naenkrat porazgubijo. Nihče noče biti udeležen v kakršnem koli prepiru ali konfliktu, kaj šele, da bi pričal v oporo tistega, ki svari pred grehom. Kaj te to briga, je danes odgovor!

-          Cerkev oz. občestvo

Kdo pa danes še sanja o tem, da bi v nekem občestvu resnično iskali resnico in jo branili. Nastajajo različne interesne skupine, ki branijo različne interese. Da bi bila katerakoli skupina ljudi, resnično občestvo v ljubezni, ki išče resnico, o tem danes ni moderno govoriti. Obstajajo sekte, kjer mislijo enako, ker ne mislijo s svojo glavo. Ne obstaja pa živo občestvo Cerkve, kjer bi mislili v istem duhu, ker ni moderno misliti enako.

-          pogan in cestninar – lahko povzamemo v besedi tujec

Prva in edina beseda v evangeliju, ki je sodobna. Vsi smo si tujci. To je cena lažne svobode. Vsak misli po svoje, nihče ne sme stopiti v moj svet, nikogar ne sme brigati moj greh. Logično, vsi smo si zato tujci. Edina beseda, ki nam je domača.

 

Kaj sedaj? Je Jezusova beseda izgubila vrednost, sodobnost. Ne! Ravno v tem svetu želi biti kažipot v drugo smer. V tvojo smer, smo vzklikali na oratoriju. V tvojo smer, je lahko tudi geslo novega šolskega in veroučnega leta.

Evangelij je sodoben, je aktualen, a kaže v drugo smer, kot kaže ta svet. Sili nas v priznanje, da je greh in je krepost. Merilo za greh je Bog. Kjer ni Boga, ni greha. Ne slepimo se, da ni greha zato, ker smo tako v redu. Ne, če ne priznamo greha, je to zato, ker ne priznamo Boga. Merilo za greh nisem jaz, ne ti, ampak Evangelij. Živa božja beseda, ki nas vabi k ljubezni in resnici. Če se ne moremo zediniti v ljubezni, je zato, ker nekdo laže, se spreneveda, preprosto rečeno greši. Greh je! Zato smo povabljeni, da sprejemamo opomine, da opominjamo in svarimo.

Posvariti brata v grehu smo dolžni! To za kristjana ni izbira, ampak dolžnost. Ko v luči Evangelija razumemo, da nekdo greši, smo ga dolžni posvariti. Ni vse enako dobro! Ne slepimo drug drugega s tem, da nečesa pač ne čutimo kot greh. Merilo je Bog, ne naši občutki. Merilo je resnica, ki je v Bogu, ne naša resnica. Če ne pridemo skupaj, moramo poiskati priče.

Kristjan je dolžan biti priča za resnico. Prvi kristjani in tudi kristjani v kasnejših obdobjih so bili pripravljeni dati za resnico življenje. Danes pa se sprenevedamo, da ne vemo, kaj je resnica. Sprenevedamo se, da je vse enako dobro. Ne! Resnica je samo ena, je zapisana v Bogu, ki se razodeva v Evangeliju. Ni več resnic, stopiti moramo v bran Edini resnici, ki je Jezus sam!

Papež Benedikt XIV. je na letošnjem svetovnem dnevu mladih povedal, naj se ne slepijo, da bodo resnico našli sami. Celo svaril jih je. Sami ne boste našli resnice. Lahko boste mislili, da ste jo našli, da ste našli Boga, pa boste v resnici sledili hudemu duhu. Zato potrebujemo občestvo v duhu in resnici. Potrebujemo Cerkev, ki bo živela iz Kristusa, ki je pot, resnica in življenje.

 

Dragi bratje in sestre, le če bomo šli v Njegovo smer, bomo postajali med seboj resnični bratje in sestre. Med seboj ne bomo več tujci, ampak prijatelji.

V tvojo smer danes pomeni:

-          Priznavati greh in iskati krepost.

-          Sprejemati opomine in svariti.

-          Biti pripravljen pričati za resnico.

-          Narediti vse, da bi ustvarili živo občestvo resnice in ljubezni.

 

Stopimo torej resnično v Njegovo smer! Borimo se proti grehu, iščimo resnico, živimo ljubezen, da bomo ustvarjali živo občestvo resnice in ljubezni.

Andreja
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 10 weeks 6 hours od tega
Pridružen: 10.01.2011

Zadnje čase odkrivam, kako zelo smo pozabili na evangelij in to kar nas uči. Tako kot praviš v svoji pridigi, Peter, delamo se, kakor da greha več ni, kakor, da je vse enako dobro in vse enako prav, sami sebe postavljamo na mesto Boga.

 

Pri sebi pa opažam, kako težko slišim opomin drugega, kako težko ga sprejmem in v povezavi s tem, kako težko, tudi sama opomnim. Jezus pa ni prišel, da bi nam povedal, da je njegova pot lahka. Torej, če mu hočem slediti, moram izbrati težjo pot - sprejeti opomin, priznati, da grešimo in ljubeče opominjati druge, da bi lahko bili med seboj bratje in sestre.

 

Na misel mi tudi prihaja; A ne vsi hrepenimo po domu? Po tem, da bi si bili med seboj bratje in sestre? Koliko pa se potrudimo, da bi ta dom res ustvarjali? Kakor praviš: "... le če bomo šli v Njegovo smer, bomo postajali med seboj resnični bratje in sestre." 

 

Gospod, pomagaj nam, da bi bili med seboj povezani; povezani v kateri koli prošnji. Hvala ti, ker si takrat z nami.

"Polkicani smo, da z dejanji razodevamo božjo dobroto." Sv. Vincencij Pavelski

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 days 3 hours od tega
Pridružen: 13.01.2011

“Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, brat, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,‹ če sam ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver, ki je v očesu tvojega brata.” (Lk 6, 41-42)

 

Ta evangeljski odlomek smo poslušali pri današnji sv. maši in se mi je takoj povezal z nedeljskim. Se mi zdi, da skupaj tvorita neko celoto Jezusovega nauka o bratskem opominjevanju. Imeti čist pogled na svojega brata, sestro – to je predpogoj vsakega bratskega opominjevanja. Da tega velikokrat nimamo, pokaže prav način, kako se lotimo opominjevanja. Ravno na glavo postavimo vrstni red, ki ga je določil naš Učenik. Začeti bi morali na štiri oči, če to ne zaleže, poklicati še kakšno pričo, če pa tudi to ne pomaga, je treba stvar razčistiti pred skupnostjo. Mi pa najprej oznanimo skupnosti, kako se je nekdo pregrešil proti nam, kako nas je prizadel…, potem hitro najdemo nekaj zaveznikov, ki se vsi strinjajo, da se nam je zgodila krivica in ko smo se prepričali, da imamo dovolj “zaščiten hrbet”, se spravimo nad brata in ga “nakurimo” in v obrambo še pristavimo, da ni prizadel samo nas, ampak tudi vso skupnost in da itak vsi vemo, kakšen je… Če se po takšnem “bratskem opominu” kdo spreobrne, se najverjetneje ne zaradi našega opomina, ampak zaradi kakšne posebne božje milosti, ki ga obvaruje, da se po takem ponižanju do kraja ne pogrezne v blato.

 

Peter, hvala za pridigo! Zelo me je nagovorila in jo bom gotovo še večkrat prebrala. V njej mi posebej odmevajo tele vrstice: »Evangelij je sodoben, je aktualen, a kaže v drugo smer, kot kaže ta svet. Sili nas v priznanje, da je greh in je krepost. Merilo za greh je Bog. Kjer ni Boga, ni greha. Ne slepimo se, da ni greha zato, ker smo tako v redu. Ne, če ne priznamo greha, je to zato, ker ne priznamo Boga. Merilo za greh nisem jaz, ne ti, ampak Evangelij. Živa božja beseda, ki nas vabi k ljubezni in resnici.« Ja, merilo za greh nisem ne jaz ne ti in tudi merilo za opomin ne smem bit ne jaz ne ti, ampak Bog. Precej tesen odnos z Njim je treba zaživet, da lahko vsaj približno jasno presodim ali bom opomnila nekoga zato, ker je prizadel mene, ali zato, ker je v resnici poteptal Resnico in Ljubezen.

 

Gospod, pomagaj mi odstraniti najprej bruno iz mojega očesa, da bom potem bolje videla to, kar mislim, da je iver v očesu teh, ki so ob meni!

 

milena
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 year 23 weeks od tega
Pridružen: 13.01.2011

Pozdravljeni,

ob tej pridigi mi je jasno, kako se gradi Božje kraljestvo: stalno iščem  resnico ob živi ljubezni do Boga in bližnjega, pri tem pa grehi sami "ven skačejo" iz tega sistema gradnje. Problem pa je, da greh ni več jasen.

A včasih pa je bil jasen? Naj popestrim s tremi tetkami, vse so resnične osebe, ena izmed njih je moja mama.

Ena stara tetka pri 90. letih  se silno boji umret, ker se boji Boga, ker je vse življenje nagajala staršem.

Druga stara tetka (sedaj že 3 tedne pokojna) je naredila samomor, ker niso ravnali po njenih egoističnih zahtevah, vse življenje je bila aktivistka (gasilska, Rdeči križ).

Tretja tetka, 83 let,  slabo sliši in samo komandira, kaj je potrebno naredit zanjo, ker sama ne zmore več, včasih pa je lahko.

Ne morem verjet, da je bilo vrednotenje greha pred 70 leti, ko so bile te tetke dojemljive za vso okolico, kaj boljše, ali drugače: da je bilo splošno spoznanje o tem, kaj je greh, bolj jasno in da je bila pot odpravljanja greha bolj utečena (neposredno opominjanje, opomin s pomočjo brata in sporočilo Cerkvi). Po moje je bilo slabše, ker je v odnosih veljala premoč enega nad drugim (starši nad otroki, moški nad žensko, tast in tašča nad snaho ali zetom, učitelji nad učenci) in  medsebojno spoštovanje v enakopravnem odnosu je bilo redko. Brez tega pa opominjanja ne more biti. Ali more žena svariti moža, če ji ta da vedeti, da je premalo "prinesla k hiši" in naj bo kar tiho, ali pa otroci starše, če niso nič prinesli h kruhu in, ko bodo, bodo pa govorili...

Torej, ne prej, ne sedaj, se resnici ne godi bolje kot se grehu. Za greh so bili in so še idealni pogoji za širjenje.

Kakor si zapisal, Peter: " "Priznavati greh in iskati krepost. Sprejemati opomine in svariti.  Biti pripravljen pričati za resnico. Narediti vse, da se ustvari živo občestvo resnice in ljubezni. "

Pojdimo!