Bogataš in ubogi Lazar
»Živel je bogataš. Oblačil se je v škrlat in dragoceno tkanino ter se dan na dan sijajno gostil. Pri njegovih vratih pa je ležal revež, ki mu je bilo ime Lazar in je imel polno ran po telesu. Rad bi se najedel tega, kar je padalo z bogataševe mize, in celo psi so prihajali in lizali njegove rane. Revež je umrl, in angeli so ga odnesli v Abrahamovo naročje. Tudi bogataš je umrl in bil pokopan. In ko je v podzemlju trpel muke, je povzdignil oči in od daleč videl Abrahama in Lazarja v njegovem naročju. Zaklical je: ›Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in mi ohladi jezik, kajti trpim v tem plamenu.‹ Abraham mu je rekel: ›Otrok, spomni se, da si v življenju dobil svoje dobro, Lazar pa prav tako húdo; zdaj je on tukaj potolažen, ti pa trpiš. Vrh tega je med nami in vami velik prepad, tako da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo, pa tudi od tam se ne da priti k nam.‹ Nato mu je bogataš rekel: ›Prosim te torej, oče, da ga pošlješ v hišo mojega očeta. Imam namreč pet bratov in posvari naj jih, da tudi oni ne pridejo v ta kraj mučenja!‹ Abraham mu je dejal: ›Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!‹ Ta pa mu je odvrnil: ›Ne, oče Abraham, toda če pojde kdo od mrtvih k njim, se bodo spreobrnili.‹ On pa mu je dejal: ›Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih.‹« Lk 16,19-31
Sveti Vincencij - pot iz cone udobja
Jezusova prilika o bogatinu in Lazarju govori o vedno aktualni pasti za človeka, ki ji večkrat pravimo cona udobja. Bogatin se je v celoti ujel v to past. Zanj ni obstajal nihče, le on in njegovo udobje. Jezus nam s priliko govori o strašni ujetosti, ki je ne premaga niti vstajenje. Kdor se pusti ujeti v cono udobja, postane popoln suženj samega sebe.
Današnji evangelij nas sprašuje: Koliko smo ujeti v udobje in nas vabi k razmisleku, kako izstopiti iz te ječe? Pretekli teden smo obhajali praznik našega ustanovitelja sv. Vincencija Pavelskega. Poglejmo, kako je stopal iz cone udobja in postal zgled vsem posameznikom in organizacijam, ki želijo odgovarjati na stisko bližnjih.
Vincencij si je želel dobre službe, visokega položaja in denarja. Skratka gosposkega življenja, ko bo užival sam in pomagal tudi domačim, da bodo živeli bolj udobno. Zanj je bil izziv, da z dobro službo pomaga sebi in domačim premagati povprečnost kmečkega življenja in trdega dela.Lahko bi rekli, da je bil hkrati ves ujet v željo po lagodju, skrb za domače, pa mu je že odpirala vrata v nekaj več. Prvo, kar je potrebno, da bi premagali cono udobja je torej priznati si, da smo vsi ustvarjeni, da bližnjega vidimo in slišimo, razumemo in stopamo z njim v globlji odnos. Če to pretrgamo, je to naša odločitev, ki nas ubija. Vincencij tudi v najbolj norih časih ni pretrgal misli na druge!
Njegovo pravo spreobrnjenje pa se je začelo, ko ga je pot pripeljala v Pariz. Ko je po posvečenju še nadaljeval študij in si delil sobo s sorojakom, je nekega dne zbolel. Lekarniški uslužbenec mu je prinesel zdravila, ob odhodu pa vzel sostanovalčevo denarnico. Ko se je rojak vrnil, je vprašal Vincencija, kje je denar. Vincencij ni znal razložiti, kaj se je zgodilo, zato so ga obtožili, da je tat. To je bila zanj strašna obdolžitev. Kljub krivici, ki jo je doživljal, se je v njem nekaj spremenilo. Odločil se je, da bo o tem molčal.Zadeva se je srečno končala. Krivca so razkrinkali. A ob tej priložnosti se je zgodilo prvič, da Vincencij ni bežal pred križem – krivično obsodbo. Začutil je, da mora križ nositi. Najbrž lahko rečemo, da je globoko v sebi začutil, da življenje ni v udobju in v tem, kaj pravijo drugi, ampak v premagovanju samega sebe in boju za dobro. Ko ni napadal in se ni branil, se je počasi iz cone udobja pomikal na svetlo.
Drugo takšno dejanje spreobrnjenja se je zgodilo, ko je nekemu doktorju teologije pomagal iz hudih skušnjav teme, obupa in celo samomora. Teolog se je skušnjav rešil, skušnjave pa so napadle njega. Vincencij je trpel hudo stisko in temo tri ali štiri leta. Tako je občutil stanje duhovnega uboštva, stanje Kristusa na križu, ki ga je Oče zapustil. Tedaj se je Vincencij odločil, da bo obiskal bolnike v tako imenovani bolnišnici Ljubezni. Ko je stopil v bolnišnico, se je skušnjava razpršila. Lahko bi rekli, da so zmagali ubogi in ga rešili. Spoznal je, da je najboljše sredstvo za ozdravljenje duhovnih bolezni v tem, da se človek odpre služenju. Po tem je šla pot Vincencija samo še navzgor v služenju bližnjim.
Ob današnjem evangeliju in zgledu sv. Vincencija lahko rečemo, da je preseči cono udobja in zaživeti za druge mogoče:
- če v sebi ne zatremo čuta za bližnjega. Ta čut nam je podarjen, ustvarjeni smo za odnos, za globok odnos z bližnjimi.
- če sprejmemo križ notranjih bojev in ga nosimo brez obtoževanja drugih. Hoteti moramo rasti! Ne smemo se pustiti potegniti v zamero in užaljenost.
- če se nehamo vrteti okrog sebe in se zavzamemo za bližnjega. Služenje bližnjemu je najboljše zdravilo za preseganje vsake cone udobja.
Trije preprosti a pomembni koraki, da premagamo skušnjavo udobja. Naj nam Sveti Vincencij pomaga, da bi rasli v ljudi, ki znajo in hočejo videti bližnjega in odgovoriti na njegovo stisko.
Peter, hvala tudi za pridigo s konkretnimi primeri iz življenja sv. Vincencija Pavelskega, ki ga premalo poznamo, čeprav je naš vzornik in zavetnik.
"Polkicani smo, da z dejanji razodevamo božjo dobroto." Sv. Vincencij Pavelski