Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n26 Sv. Vincencij - pot iz cone udobja

2 odgovora [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 year 41 weeks od tega
Pridružen: 10.01.2011

Bogataš in ubogi Lazar

 

»Živel je bogataš. Oblačil se je v škrlat in dragoceno tkanino ter se dan na dan sijajno gostil. Pri njegovih vratih pa je ležal revež, ki mu je bilo ime Lazar in je imel polno ran po telesu. Rad bi se najedel tega, kar je padalo z bogataševe mize, in celo psi so prihajali in lizali njegove rane. Revež je umrl, in angeli so ga odnesli v Abrahamovo naročje. Tudi bogataš je umrl in bil pokopan. In ko je v podzemlju trpel muke, je povzdignil oči in od daleč videl Abrahama in Lazarja v njegovem naročju. Zaklical je: ›Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in mi ohladi jezik, kajti trpim v tem plamenu.‹ Abraham mu je rekel: ›Otrok, spomni se, da si v življenju dobil svoje dobro, Lazar pa prav tako húdo; zdaj je on tukaj potolažen, ti pa trpiš. Vrh tega je med nami in vami velik prepad, tako da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo, pa tudi od tam se ne da priti k nam.‹ Nato mu je bogataš rekel: ›Prosim te torej, oče, da ga pošlješ v hišo mojega očeta. Imam namreč pet bratov in posvari naj jih, da tudi oni ne pridejo v ta kraj mučenja!‹ Abraham mu je dejal: ›Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!‹ Ta pa mu je odvrnil: ›Ne, oče Abraham, toda če pojde kdo od mrtvih k njim, se bodo spreobrnili.‹ On pa mu je dejal: ›Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih.‹« Lk 16,19-31

 

 

Sveti Vincencij - pot iz cone udobja

 

Jezusova prilika o bogatinu in Lazarju govori o vedno aktualni pasti za človeka, ki ji večkrat pravimo cona udobja. Bogatin se je v celoti ujel v to past. Zanj ni obstajal nihče, le on in njegovo udobje. Jezus nam s priliko govori o strašni ujetosti, ki je ne premaga niti vstajenje. Kdor se pusti ujeti v cono udobja, postane popoln suženj samega sebe.

 

Današnji evangelij nas sprašuje: Koliko smo ujeti v udobje in nas vabi k razmisleku, kako izstopiti iz te ječe? Pretekli teden smo obhajali praznik našega ustanovitelja sv. Vincencija Pavelskega. Poglejmo, kako je stopal iz cone udobja in postal zgled vsem posameznikom in organizacijam, ki želijo odgovarjati na stisko bližnjih.

Vincencij si je želel dobre službe, visokega položaja in denarja. Skratka gosposkega življenja, ko bo užival sam in pomagal tudi domačim, da bodo živeli bolj udobno. Zanj je bil izziv, da z dobro službo pomaga sebi in domačim premagati povprečnost kmečkega življenja in trdega dela.Lahko bi rekli, da je bil hkrati ves ujet v željo po lagodju, skrb za domače, pa mu je že odpirala vrata v nekaj več. Prvo, kar je potrebno, da bi premagali cono udobja je torej priznati si, da smo vsi ustvarjeni, da bližnjega vidimo in slišimo, razumemo in stopamo z njim v globlji odnos. Če to pretrgamo, je to naša odločitev, ki nas ubija. Vincencij tudi v najbolj norih časih ni pretrgal misli na druge!

 

Njegovo pravo spreobrnjenje pa se je začelo, ko ga je pot pripeljala v Pariz. Ko je po posvečenju še nadaljeval študij in si delil sobo s sorojakom, je nekega dne zbolel. Lekarniški uslužbenec mu je prinesel zdravila, ob odhodu pa vzel sostanovalčevo denarnico. Ko se je rojak vrnil, je vprašal Vincencija, kje je denar. Vincencij ni znal razložiti, kaj se je zgodilo, zato so ga obtožili, da je tat. To je bila zanj strašna obdolžitev. Kljub krivici, ki jo je doživljal, se je v njem nekaj spremenilo. Odločil se je, da bo o tem molčal.Zadeva se je srečno končala. Krivca so razkrinkali. A ob tej priložnosti se je zgodilo prvič, da Vincencij ni bežal pred križem – krivično obsodbo. Začutil je, da mora križ nositi. Najbrž lahko rečemo, da je globoko v sebi začutil, da življenje ni v udobju in v tem, kaj pravijo drugi, ampak v premagovanju samega sebe in boju za dobro. Ko ni napadal in se ni branil, se je počasi iz cone udobja pomikal na svetlo.

 

Drugo takšno dejanje spreobrnjenja se je  zgodilo, ko je nekemu doktorju teologije pomagal iz hudih skušnjav teme, obupa in celo samomora. Teolog se je skušnjav rešil, skušnjave pa so napadle njega. Vincencij je trpel hudo stisko in temo tri ali štiri leta. Tako je občutil stanje duhovnega uboštva, stanje Kristusa na križu, ki ga je Oče zapustil. Tedaj se je Vincencij odločil, da bo obiskal bolnike v tako imenovani bolnišnici Ljubezni. Ko je stopil v bolnišnico, se je skušnjava razpršila. Lahko bi rekli, da so zmagali ubogi in ga rešili. Spoznal je, da je najboljše sredstvo za ozdravljenje duhovnih bolezni v tem, da se človek odpre služenju. Po tem je šla pot Vincencija samo še navzgor v služenju bližnjim.

 

Ob današnjem evangeliju in zgledu sv. Vincencija lahko rečemo, da je preseči cono udobja in zaživeti za druge mogoče:

  • če v sebi ne zatremo čuta za bližnjega. Ta čut nam je podarjen, ustvarjeni smo za odnos, za globok odnos z bližnjimi.
  • če sprejmemo križ notranjih bojev in ga nosimo brez obtoževanja drugih. Hoteti moramo rasti! Ne smemo se pustiti potegniti v zamero in užaljenost.
  • če se nehamo vrteti okrog sebe in se zavzamemo za bližnjega. Služenje bližnjemu je najboljše zdravilo za preseganje vsake cone udobja.

 

Trije preprosti a pomembni koraki, da premagamo skušnjavo udobja. Naj nam Sveti Vincencij pomaga, da bi rasli v ljudi, ki znajo in hočejo videti bližnjega in odgovoriti na njegovo stisko.

 

 

Andreja
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 years 3 weeks od tega
Pridružen: 10.01.2011
V tokratni pridigi me nagovarja misel, da nas pot iz iskanja lastnega udobja osrečuje in vodi v življenje.
 
Trije koraki, ki se zdijo strašno preprosti in h katerim nas stalno opominja Peter:
- vzgajati v sebi čut za bližnjega
- hoteti rasti
- konkretna dejanja v službi bližnjemu
 
Mislim, da ne bo težko začeti s temi malimi koraki, da bi v sebi prebujali duh Evangelija in duh sv. Vincencija Pavelskega, našega zavetnika.

Peter, hvala tudi za pridigo s konkretnimi primeri iz življenja sv. Vincencija Pavelskega, ki ga premalo poznamo, čeprav je naš vzornik in zavetnik.

"Polkicani smo, da z dejanji razodevamo božjo dobroto." Sv. Vincencij Pavelski

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 years 43 weeks od tega
Pridružen: 13.01.2011

Tudi mene nagovarjajo ti trije preprosti a pomembni koraki v premagovanju skušnjave udobja, da bi lahko bolj polno živela za druge:

  • če v sebi ne zatrem čuta za bližnjega, saj sem ustvarjena za odnos, za globok odnos z bližnjimi.
  • če sprejmem križ notranjih bojev in ga nosim brez obtoževanja drugih, si prizadevam za rast in se ne pustim potegniti v zamero in užaljenost.
  • če se neham vrteti okrog sebe in se zavzamem za bližnjega, saj je služenje bližnjemu najboljše zdravilo za preseganje udobja.

Sv. Vincencij je še zlasti za vse, ki smo njegovi, izredno lep in močan zgled človeka, ki je s služenjem bližnjim v sebi premagal skušnjavo udobja. Res je, kot praviš, Andreja, da ga še vedno premalo poznamo. Naj nas nagovori tale njegova misel:

 

»Glejmo Božjega Sina; oh, kako ljubeče srce, kakšen ogenj ljubezni! Moj Jezus, sam nam povej, prosim, kaj te je potegnilo iz nebes, da si prišel trpet prekletstvo zemlje, toliko preganjanja in nemira, ki si ga prejel tukaj? O Zveličar, o vir ljubezni, ki se je ponižala do nas in do podlega mučenja, kdo je človeka bolj ljubil kakor ti? Prišel si se izpostavit vsem našim nesrečam, privzel si nase podobo grešnika, v življenju si trpel in umrl grozne smrti za nas: je še kje enaka ljubezen? Toda kdo bi mogel ljubiti s takšno vsepresegajočo ljubeznijo? Samo naš Gospod je bil tako vnet od ljubezni do stvari, da je zapustil prestol svojega Očeta in privzel telo, podvrženo nebogljenosti. In zakaj? Da bi med nami s svojim zgledom in s svojo besedo utrdil ljubezen do bližnjega. Prav ta ljubezen ga je križala, na križu pa je dozorel čudovit sad, naše odrešenje… Če bi mi imeli malo te ljubezni, ali bi stali križem rok? Ali bi pustili, da se pogubljajo tisti, ki bi jih mi lahko rešili? Oh, ne! Ljubezen ne more biti lena; uporablja nas za zveličanje in za tolažbo ljudem«