Prilika o farizeju in cestninarju

Nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, je povedal tole priliko: »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« Lk 18,9-14

Nekaterim, ki so zaupali vase …

Današnji evangelij se začenja z žalostnim uvodom, ki pravi: »Nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, je (Jezus) povedal tole priliko ….« Jezus je govoril tistim, ki so se postavljali nad druge. A žalost ni le v tem poniževanju in norem napuhu farizejev in pismoukov. Največja žalost je v tem, da so ti isti, ki so zaupali vase in poniževali druge, obsodili Jezusa, da je napuhnjen in da se dela Boga. Če samemu božjemu sinu ni uspelo prepričati farizejev, da vidijo narobe, da se postavljajo na mesto Boga in drugih ljudi, da pa podpirajo lažno pomembnost farizejev in pismoukov, kako naj danes uspe kdo prav videti in prav razločiti, kaj je napuh in kaj ponižnost!?

Ker je tudi preteklo nedeljo evangelij govoril o molitvi, sem razmišljal ob božjem razodetju Favstini Kowalski, kjer ji Jezus pravi: Dopustil bom uničenje samostanov in cerkva. Sv. Favstina mu je odgovorila: »Jezus, saj je vendar v samostanih toliko oseb, ki te slavijo.« Gospod je odgovoril: To slavljenje rani moje Srce, ker je iz samostanov pregnana ljubezen. Tam so osebe brez ljubezni in požrtvovalnosti, polne sebičnosti in samoljubja, ošabne in domišljave, polne sprijenosti in hinavščine, mlačne osebe, ki imajo komaj toliko topline, da se same ohranijo pri življenju. Tega moje Srce ne more prenesti. Vse moje milosti, ki jih vsak dan vlivam vanje, odtekajo kakor po skali. Ne morem jih prenašati, ker niso niti dobre niti slabe. Samostane sem ustanovil, da bi po njih posvečeval svet; iz njih mora kipeti močan plamen ljubezni in darovanja. Če se ne spreobrnejo in ne vnamejo s prvotno ljubeznijo, jih bom prepustil, da jih svet uniči … (Dn 1702)

Tam so osebe polne sebičnosti in samoljubja, ošabne in domišljave, pravi Jezus. Prepričan sem, da je to huda rana naše Cerkve, nas samih in se sprašujem, kako je to mogoče. Da smo mi, ne le posvečeni, ampak pogosto tudi verniki, polni sami sebe, polni sebičnosti in samoljubja, ošabni in domišljavi. Enega od razlogov za takšno stanje vidim v molitvi! V molitvi, ki ni molitev! Molitvi, ki smo jo tako poimenovali, pa je pravzaprav zloraba Boga in Cerkve. Kaj je prava molitev? Farizej pravi: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ Molitev za farizeja je ponašanje pred Bogom, kako je dober in kako je vse izpolnil, kar mu velevajo zapovedi. Za cestninarja pa je molitev preprosto postavljanje pred Boga, v njegovo luč in zavedanje, kako majhen in nevreden je v luči neskončne Božje ljubezni. Prava molitev, kot smo razmišljali preteklo nedeljo je molitev nebeške matere Marije, ki se ves čas zaveda svoje majhnosti, ki je goreča v želji, da izpolni očetovo voljo, da hodi v božji luči in jo prinaša svetu.

Mi pa smo polni farizejske molitve, ki se v Cerkvi na Slovenskem od neodvisnosti sem odraža v tem, da ves čas govorimo, kako so drugi grdi in hudobni. Vsega so krivi mediji. Nobene napake ne priznamo: ne spolnih zlorab, ne finančnih polomov, ne političnih škandalov. Za vse so drugi krivi in mi? Znotraj sebe tekmujemo, se ponižujemo, se pretvarjamo in lažemo, da je vse v redu. Mi smo dobri! Nemogoča je mladina, nemogoča je šola, nemogoča je družba. Mi smo vedno v redu! Prišli smo celo tako daleč, da se v Cerkvi na slovenskem duhovščina sprašuje, kaj je sedanjim papežem, ki tako kritično govori o duhovnikih, ki kritizira zlaganost v Cerkvi, ki kritizira napuh škofov itd.

No, to stanje je najbrž rezultat zgrešene molitve in vere, ki ima z Jezusom komaj kaj opraviti. Kot vidimo v evangeliju, Jezus pohvali cestninarja, ki se postavi pred Boga, stoji daleč proč in še oči ne upa vzdigniti proti nebu, ampak se tolče po prsih in govori: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku! Vera ni vprašanje popolnosti, ampak vprašanje odnosa z Bogom. Ljubezen do Boga se ne odraža v izpolnjevanju množice pravil, ampak v srcu. Farizej govori, kaj je naredil, in se primerja z drugimi. Cestninar govori, kdo je pred Bogom in se v molitvi pogovarja le z Bogom, in ne dela svoje kariere.

Molitev je molitev srca ali pa ni molitev, je globoko zavedanje neskončne božje veličine in lastne grešnosti. O lastni pravičnosti lahko presojamo le v primerjanju z Bogom in ne v primerjanju z ljudmi! Bog noče, da se primerjamo z bližnjim, ampak hoče, da se učimo od njega, ki je krotak in iz srca ponižen. Ta ponižnost ni sladkobnost besed, ampak resničnost božje besed, ki je živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca. Hb 4,12 Prave molitve ni brez globokega poznavanja božje besede, brez neprestanega presojanja lastnih dejanj v luči evangelija, in ne brez dejavne ljubezni do bližnjega.

Danes imamo žal tako malo zgledov prave molitve. Na eni strani imamo molitev, ki ni povezana ne z Bogom ne s svetom, na drugi strani pa molitev, ki je le odraz tradicije. Globoke molitve in ljudi, ki bi resnično molili, praktično ne poznamo. Sta le lažna fasada navidezne globine in navidezna lepota prazne tradicije.

Če smo iskreni, si moramo priznati, da ne moremo reči s Pavlom: Dober boj sem izbojeval, tek dokončal in vero ohranil. Ne bijemo namreč bitke za evangeljsko resnico, ampak tako radi ugajamo in se delamo lepe. Če tečemo, tečemo v prazno ali pa zato, da bi nas videli. Tekli pa naj bi, ker nas priganja ljubezen. In vere ne ohranjamo, saj se vrtimo okrog sebe in ne zremo Boga.

Marija je bila boj za resnico, do križa na katerem je visel njen sin. Tekla je v tekmi, ki je ni razumela, vedela je le, kdo ji je naročil. In vero je ohranila, ker je vedno rekla: Glej dekla sem Gospodova. Naj bo to tudi naša molitev: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹