Jezus ozdravi slepega Bartimája

Prišli so v Jeriho. Ko je s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedèl ob poti. In ko je slišal, da je to Jezus Nazarečan, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil: »Davidov sin, usmili se me!« Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Poklicali so slepega in mu rekli: »Le pogum, vstani, kliče te!« Odvrgel je svoj plašč, skočil pokonci in pohitel k Jezusu. Jezus ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi mu je dejal: »Rabuní, da bi spregledal!« Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Takoj je spregledal in šel po poti za njim. Mr 10,46-52

Tvoja vera te ozdravlja …

Zgodbo o slepem Bartimáju, ki smo jo slišali, pogosto uporabljamo v naših veroučnih učbenikih za nižje razrede kot tipičen primer vere, ki ozdravlja in rešuje. In res, kaj je lepšega, kakor pokazati otroku, da je Jezus tisti, ki te sliši, kljub množici, ki se zate zavzame in, če veruješ, usliši tvoje prošnje. Iz tega poenostavljenega pogleda pa lahko pride do težkih razočaranj ali celo obsojanj. Iz zgornje razlage namreč sledi, da Jezus vedno usliši, če vidi v nas vero. Sledi tudi obratno, torej če ne usliši, v tistem, ki prosi, ni našel vere. Pa je res tako?

Ne, vera je veliko več kot zaupanje, da nam bo Bog pomagal, če ga prosimo. Vera je dolgotrajen, nikoli dokončan proces, o katerem smo razmišljali ob vseh zadnjih nedeljskih evangelijih. Poglejmo, kaj vse je vera in kako deluje:

-          Farizeji in pismouki z vprašanjem, ali je dovoljeno ženo odsloviti / Jezus – v nebeško kraljestvo pridemo, kakor otroci.

-          Bogati mladenič je vse izpolnil / Jezus – eno ti manjka, pojdi, prodaj kar imaš, daj ubogim in hodi za menoj.

-          Zebedejeva sinova prosita, da bi sedela na levi in desni / Jezus jima ponuja kelih, krst in služenje.

Lahko bi rekli, da pri slepem Bartimaju vsaj nekaj te vere, ki jo Jezus od nas pričakuje, lahko opazujemo tudi od zunaj. Pojdimo kar po vrsti, kakor so sledili odlomki preteklih nedelj. Farizejem je Jezus povedal, da morajo biti kakor otroci, nepreračunljivi, če hočejo vstopiti v nebeško kraljestvo. Bartimaj s svojo držo odraža prav to. Otroško kliče in ne zanima ga, kaj si mislijo drugi. Otroško zaupa, da je Jezus odrešenik. Naslednji odlomek je govoril o bogatem mladeniču. Če je bilo bogatemu mladeniču odveč prodati vse, kar ima in dati ubogim, Bartimaj dejansko pusti plašč in vse kar ga ovira ter steče k Jezusu. Kot da bi želel povedati, da popolnoma zaupa, da bo Jezus zanj poskrbel. Potem pa seže Jezusov pogled v globino, ki je našim očem skrita.

V globino Bartimajeve vere in njegove preteklosti; pa tudi v skrivnost njegove prihodnosti. Zagotovo pa tudi od Bartimaja pričakuje isto kot od Zebedejevih sinov, ki bi rada bila prva. Tudi Bartimaju ponuja kelih, krst in služenje. Lahko si mislimo, da je kelih trpljenja pil že dolgo. Če ga je pil brez upora Bogu – in to najbrž drži, sicer bi ne iskal Odrešenika in mu zaupal, – potem je na kelih pripravljen. Potem že ve, da Bog naredi vse prav, pa naj trpi, kolikor hoče. V takšnem sprejemanju trpljenja, lahko Jezus vidi vero in zaupa, da bo ozdravljenje to vero le še okrepilo, ne pa ga oddaljilo od zaupanja Bogu. Da je bil Bartimaj ponižan s svojo slepoto, si spet lahko predstavljamo. In da se ni bal posmeha, ker zaupa, ker veruje, je tudi očitno, saj se ne meni na zgražanje ljudi okrog njega. Torej je tudi krst ponižanja v veliki meri že prejel.

Le o služenju ne vemo ničesar. To pa vidi Bog. Najbrž lahko le v tej luči govorimo o veri, na podlagi katere Jezus ozdravlja. A tudi če je vse to v človeku, ki prosi, Božja logika ni trgovska. Bog enkrat ozdravlja, drugič ne. To je skrivnost božje ljubezni, ki je nikoli ne bomo dojeli. Vsekakor pa je pomembno, da pogleda na vero ne skvarimo ne v sebi ne otrokom, ki jim jo podajamo. Vera vedno prinaša preizkušnje in odpoved, vedno je povezana s ponižnostjo in ponižanjem ter služenjem. Nikoli ni stvar čistega uspeha in lahkotnega veselja. Prinaša resnično notranje zadovoljstvo in globoko veselje, a ne brez preizkušenj.

Tako kot Bartimaja tudi nas rešuje vera, ki je otroško zaupanje, pogumno odpovedovanje vsemu, kar nas ovira na poti do Boga in bližnjega, sprejemanje trpljenja in ponižanja ter vodi v služenje. Naj bo takšna torej naša vera. To je vera, ki bo vedno nagrajena, a ne vedno z ozdravljenjem.