»Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle.«

 Hvala za pridigo, Peter! Najbolj se me je dotaknilo tole:   »Navidezna pripadnost se razblinja v prah. Celo učenci bodo ostali pri besedi, dejanja bodo razkrila njihovo priseganje na lagodje… Kakor se na videz bogata smokva poleti pogosto osuje, tako se bo osula tudi množica njegovih privržencev. Žito bo presejano, pleve bo odpihnil veter. To je kruta realnost življenja. Jezus torej vabi k razmisleku o tistem, kar resnično ostane.«   Ko se majeta nebo in zemlja, ko se vse, v kar smo verjeli, sesipa v prah, kje sploh lahko še najdemo kakšno oporno točko? Jezus pravi, da je njegova beseda tista, ki nikakor ne bo prešla. Apostol Pavel jo je doživel kot živo in učinkovito, ostrejšo kakor vsak dvorezen meč; kot tisto, ki zareže do ločitve duše in duha. Prvič mi ob tem prihaja na misel, da je prav naš duševni svet tako pogosto zapleten v vse mogoče skrivalnice in bolj kot odvijamo ta klopčič, več laži odkrivamo; naš duh pa je tisto prostorje, kjer v nas prebiva Resnica. Namesto da bi se je z vsem srcem oklenili, se je največkrat bojimo, ker boli, ker je ostra, ostrejša kakor dvorezen meč, ker rani, ker razgalja, ker ločuje, ker nas prisili, da izberemo – Dobro ali slabo, Luč ali temo, Resnico ali laž, Besedo ali zapeljivo leporečje, Kristusa ali hudiča. Vmes je zelo malo prostora, pravzaprav ga je samo toliko, da se lahko odločimo.  »Naj nas resnica ne plaši in si ne zatiskajmo oči pred njo. Kakršna koli že je, še vedno najbolj drži, da le Resnica osvobaja.«

 Tale prilika mi pomaga razumevati, zakaj se v določenih odosih ne premaknem z mrtve točke. Kjer ni prostora za resnico, ni prostora za resnični odnos. O tem se vedno bolj prepričana. Najbrž ni nikomur od nas lahko in prijetno sprejemati resnico, ki je za nas boleča in terja od nas korenitih sprememb. Verjetno pa prav tako spoznavamo, da nas življenje v laži v globini ne osreči. Še več, kjer ni pripravljenost iskati resnico, bodisi odnos zastane, ali pa živimo drug mimo drugega, vsak s "svojo resnico". S tako izkušnjo odnosa živim že vrsto let. Nikoli nisem razumela, kje se zatika, da nikakor ne morem tega odnosa zaživeti v vsej svobodi in potencialu, ki ga ima v sebi. Na drugi strani (sem) poslušala le očitke, da se ne znamo pogovarjati. Na površju je sicer res izgledalo, da sem sama tako zakrknjena, da ne pustim do sebe, da ne želim vzpostaviti odnosa. Danes spoznavam, kje je srž problema. Tudi, ko sem tvegala svojo ranljivost v odnosu in smo prišli do "problematičnih" tem, pogovor ni bil več mogoč, ker ni bilo obojestranske pripravljenosti priti resnici do dna. Če sem izpričevala nekaj, česar nasprotna stran ni želela slišati, ker bi bila resnica, s katero se je potrebno soočiti preveč boleča, je pogovor zastal. Dovoljeno mi je bilo, da pač imam "svoje mnenje". Kako prikladno! Lahko imam svoje mnenje! Nihče me ni "posiljeval" s svojim mnenjem. In tam, kjer ima lahko vsak svoje mnenje ima seveda vsak svojo resnico in vsak svoj prav. Če se želim odpovedati svojemu mnenju in stopiti na pot iskanja skupnega mnenja, ki je resnica, na drugi stran ni nikogar več. Če se nočemo soočati z bolečino, ki jo lahko resnica tudi prinese, če nismo pripravljeni na spremembe, potem bomo čepeli vsak v svojem kotu s svojim mnenjem. Navsezadnje bo izgledalo, da smo zelo svobodni, ker nas nihče ne sili iskati skupno mnenje. Žal je Jezusova resnica in svoboda, daleč od naših mnenj in idej, ki si ih lažno ustavarjamo, da lažje živimo.

Pozdravljeni vsi, Vesna in Slavica, ki sta odgovorili, še posebej, nagovoril me je Peter, pa tudi vajina prispevka, zlasti Vesnino spoznanje o osebnem mnenju in skupni resnici.

Do sedaj s tem besedilom Svetega Pisma, ko se bodo majale nebeške sile, nisem vedela, kam bi ga dala, le časovno sem ga opredelila kot neko zelo oddaljeno prihodnost, ki me niti ni zanimala.

Hvala ti, Peter, za to pridigo, ki mi pokaže ta grozni čas, ko bodo zvezde padale, v povezavi z življenjem tu in sedaj, v katerem sem "muževna" in poganjam liste ali pa ne. In še dalje, če jih že poganjam, da jih sama in vsi resnično vidimo.

Razhajanje med resnico in videzom je tako hudo, da se mi zdi, da vsega sploh ne morem videti. O skupni resnici se sploh nikomur ne sanja, z izjemo nas redkih, ki nam Peter (hvala Bogu!) odpra oči. Največ, česar je povprečni odrasli sposoben je, da se obleče modi dopadljivo, pobarva obraz v obleki skladne barve in jasno izraža svoje mnenje, ker, če se mu odpove, velja, da ga sploh nima in da zadeve sploh ne razume.

In tako vztrajamo drug ob drugem. Ker pa Duh veje, kjer hoče, se vendarle pojavijo skupne strateške in strokovne konference, kjer se išče skupne točke in nekako Gospodova Beseda uresničuje svoje poslanstvo. Saj se ne vrne k Očetu, dokler ne rodi sadu, kajne?

Milena, pozdravljena!

Če te prav razumem, namiguješ z zadnjim stavkom na besede preroka Izaija v 55. poglavju, ko pravi:

10 Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba

in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo,

jo naredil rodovitno in brstečo,

dal sejalcu seme in uživalcu kruh,

11 takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust:

ne vrne se k meni brez uspeha,

temveč bo storila, kar sem hotel,

in uspela v tem, za kar sem jo poslal.

Čeprav se zdijo besede optimistične, je sklep lahko tudi drugačen. Beseda bo dosegla namen, razkrila bo namreč resnico. Ali jo bo drugi sprejel ali ne, pa je še vedno vprašanje. Prav jutrišnja nedelja bo govorila o tem. Pilat se sprašuje, kaj je resnica. Torej je božji namen dosežen. Žal pa je Pilat dal resnico obsoditi na smrt.