Jezusa križajo
Ljudstvo pa je stalo zraven in gledalo. Celo voditelji so se norčevali iz njega in govorili: »Druge je rešil, naj reši sebe, če je on Božji Mesija in Izvoljenec.« Posmehovali so se mu tudi vojaki; pristopali so in mu ponujali kisa. Govorili so: »Če si judovski kralj, reši samega sebe.« Nad njim je bil tudi napis: »Ta je judovski kralj.« Eden od hudodelcev, ki sta visela na križu, ga je preklinjal in mu govoril: »Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!« Drugi pa mu je odgovoril in ga grajal: »Ali se ti ne bojiš Boga, ko si v isti obsodbi? In midva po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni storil nič hudega.« In govoril je: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« In on mu je rekel: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju.« Lk 23,35-43
Kakšno kraljevanje?!
V tem pastoralnem letu se s sodelavci pogovarjamo o resnici. S tem nadaljujemo lansko razmišljanje o Jezusu, ki je pot, resnica in življenje. Ob tem sem prvič pomislil, da se tudi sam lahko najdem med tistimi, ki se norčujejo iz Jezusa, ko mu govorijo: »Če si judovski kralj, reši samega sebe.« Kdaj? Vedno, ko v sebi ali pa na glas protestiram proti temu, kar se mi dogaja. Saj na nek način govorim Bogu: Če bi bil ti dober, bi se to ne zgodilo; če si ti Bog, bi tega ne dopustil; kje si zdaj, ko mi ne pomagaš. Da, Jezus sam ne pokaže, da je Bog in dopusti dvom, prav zato, ker ne naredi tistega, kar nam je po zdravi pameti logično. Zakaj on sam ne pokaže moči, ki bi jo lahko. Še več, s tem nikakor ne kaže božje moči. Zakaj on, ki pravi, da je prišel, da izpriča resnico, pusti, da se širi laž o njegovi nemoči, krivdi, norosti itd? Božja logika vsekakor ni naša. Le če se odpovemo svoji, lahko vstopamo v Njegovo kraljestvo, ki nas v nekem trenutku popolnoma presega. Po človeški pameti je še mogoče razumeti, da je ljubezen nekaj najlepšega in da se izplača. A da je šibkost lepša od moči, laž bolj smiselna kot resnica, to nas presega. Zakaj Bog to dopušča?
Zdi se, da nekako še razumemo Jezusa, ko pravi: »Moje kraljestvo ni od tega sveta.« Njegovo kraljestvo je kraljestvo ljubezni, sočutja, razumevanja. Prišel je, da bi nas naučil poti v večno življenje. Prišel je, da bi nam pokazal, kaj resnično ostane. Papež Frančišek je v enem od zadnjih nagovorov rekel, da ostane samo dvoje: bližnji in Bog. Da, to je še razumljivo. Vendar Jezus na vrhuncu svojega življenja, ob poveličanju - ko zase pravi, da je dopolnil, kar je imel za storiti, ostaja pravzaprav sam: brez bližnjih in brez Boga. Ob njem sta le razbojnika. In v smrtnem boju kliče: Oče, zakaj si me zapustil. Zakaj?
Jezus nekaj ur pred smrtjo pravi: »Prišel sem, da izpričam resnico.« Res nas učiresnice o nas, o svetu in o Bogu. Govori o tem, da šteje le ljubezen. Svari pred bogastvom in navezanostjo na ta svet. Pove nam, da je on sam gospodar vseh zakonov in pravil, tudi sobote. Oznanja božje kraljestvo, ki se uresničuje pri njegovem očetu. A resnica na križu je, da On sam dopusti, da se širi laž. Laž, da ne more stopiti s križa, laž, da je življenje poteptano in premagano, laž, da ljubezen nič ne šteje, celo laž, da on sam ni Bog, ampak razbojnik. Zakaj?
Vse to Jezus počne z jasno zavestjo, da se mu godi krivica, pa tudi z zavestjo, da ima moč nad tistimi, ki ga obsojajo, saj pravi: Oče odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. On, ki je Vsemogočen in Beseda sama, se odpoveduje moči in besedi. Lahko bi stopil s križa in s tem pokazal svojo moč, pa ne stopi. Lahko bi spregovoril, pa molči. A to ne z ignoranco in prezirom, ampak z neskončno ljubeznijo, ki je tiho skrita v besedah: Oče odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.
Ob tem lahko ostanemo le brez besede. Kakšna moč! Kakšna notranja moč, da zaustavi vsako hotenje, da bi imelo prav, da bi hotelo pokazati, kdo resnično je. Molk, ko se širi največja laž. Ko umira neumrljivi, ko je premagan vsemogočni. To ni drža, ki jo je Jezus pokazal le na križu. To je drža, ki jo je Jezus živel vse življenje, le da v drugačni podobi. On sam je bil popolna ponižnost tudi v življenju, zato je popolna ponižnost v smrti. Zakaj?
Odgovor je najbrž preprost. Ker tako hoče njegov Oče, Bog, ki ve, kaj dela. Kaj je resnično in kaj se mora zgoditi, lahko izvemo vedno le v odnosu. A ne v odnosu s komerkoli. V odnosu z Bogom Očetom, v izpolnjevanju Njegovega načrta, v iskanju Njegove volje. In tam se uresničuje božje kraljestvo, kraljestvo ljubezni, ki zori pod trohnobo nasilja in laži. Naj nam da Bog to doumeti! Naj nam pomaga to živeti!
Hvala, Peter. Posebej me nagovarja prvi odstavek, saj sem se tudi sam ustavil pri teh, ki se norčujejo iz Jezusa. V kratkem evangeljskem odlomku kar trikrat zasledimo takšno ali drugačno norčevanje oziroma prezir do Jezusa (voditelji, vojaki, eden od hudodelcev). Vsem trem je skupna ista logika: "Najprej reši samega sebe!" Pa to ni zgolj njihova logika, ampak velikokrat tudi naša logika, logika tega sveta. Najprej rešiti samega sebe, pomagati samemu sebi ... potem pa, če se še da, bom pomagal tudi drugemu. Ampak najprej jaz, drugi toliko, kolikor ravno ne prekriža preveč mojih načrtov ... Če je Jezusova logika reševati druge in služiti, je naša logika mnogokrat, žal, reševati v prvi vrsti sebe ... Ljudje, ki so se norčevali iz Jezusa, niso mogli spregledati, da vendar ni prišel, da bi rešil samega sebe, ampak da bi rešil njih, mene in tebe! A celo v svoji slepoti so paradoksalno priznavali Jezusa za kralja.
Mnogokrat si Jezusa predstavljamo kot kralja, ki vlada na desnici Boga Očeta v nebesih. In res je, tam je njegov prestol. A njegov zemeljski prestol je mnogo manj bleščeč, je preprost križ. In če je moral Bog sam na križ in je na križu izpričal svojo kraljevo oblast s tem, da je daroval svoje življenje kot odkupnino za naša življenja, potem se tudi mi ne moremo izogniti križu. Krščanstvo brez križa pač ni krščanstvo.
Zelo pomenljivo se mi zdi, da se je to izredno sveto leto usmiljenja sklenilo s tem evangeljskim odlomkom, ki se končuje s pogovorom med drugim hudodelcem in Jezusom. Potem ko je hudodelec priznal svoje grehe in kazen, ki ga je zadela, se je poln vere s prošnjo obrnil k Jezusu. Ta njegov stavek: "Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!" je čudovita molitev in me zelo spominja na klicanje Jezusovega imena, ki je razširjeno predvsem v pravoslavju ("Jezus, usmili se mene, grešnika!") In Jezus tudi na križu ne razočara, tudi na križu ravna usmiljeno s spokorjenim grešnikom.
Sam si enostavno ne znam predstavljati lepšega Jezusovega stavka ob sklepu tega milostnega leta. Jezus, spomni se me! Jezus, usmili se me!
Obrni nas k sebi, Gospod, da se spreobrnemo. (Žal 5,21)