»Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«

»Danes je nedelja božjega usmiljenja. Prvo, kar me ob tej nedelji preseneča je božja potrpežljivost. Jezus se je že leta 1931 prikazal Faustini v podobi Usmiljenega Jezusa in ji naročil naj se ga posebej časti na belo nedeljo. Cerkev je ta praznik uvedla skoraj sedemdeset let kasneje tj. leta 2000, v naših srcih pa je najbrž še zelo šibko zasidrana zavest o božjem usmiljenju.«

Tudi mene vedno znova preseneča ta neverjetna Božja potrpežljivost, ker velikokrat še s sabo ne znam potrpeti, kaj šele z drugimi, hkrati mi je pa prav ta Božja lastnost tako neverjeten izziv. Od kar je bila bela nedelja razglašena za nedeljo Božjega umiljenja, mi je ta praznik izredno drag. Nikoli se nisem imela za kaj posebej pobožno, nisem človek romanj, posebne pobožnosti me prej odbijajo kot navdušujejo, zato se sama sebi čudim, hkrati pa se vsakič znova Bogu iz srca zahvaljujem, da se me je že leta 2000 dotaknila tale obljuba, ki jo je Jezus dal s. Favstini, in me vsako leto močneje nagovarja:

»Želim, da bi bil praznik usmiljenja pribežališče in zavetje vsem, posebej ubogim grešnikom. Na ta dan so odprte globine mojega usmiljenja; na ljudi, ki se približajo izviru mojega usmiljenja, izlivam celo morje milosti. Oseba, ki pristopi k spovedi in k svetemu obhajilu, prejme popolno odpuščanje krivde in kazni. Ta dan so odprte vse božje pretočnice, po katerih tečejo milosti; naj se nihče ne boji približati se mi, čeprav bi bili njegovi grehi rdeči kakor škrlat… Moja hči, povej, da je praznik mojega usmiljenja izšel iz moje notranjosti za tolažbo vsemu svetu… in je zasidran v globinah mojega sočutja« 

Božje sočutje, Božja bližina – kako smo ju potrebni!

Včeraj popoldan sem bila s sosestrami v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani pri molitveni uri v čast Božjemu usmiljenju. Zelo lepo je bilo, ves čas pa me je bolelo, ko sem videla vrsto ljudi, ki so čakali na zakrament sprave, na voljo pa je bil samo en spovednik (veliko duhovnikov je namreč šlo na pogreb 48-letnega sobrata v duhovniški službi, ki ga je v velikonočni osmini zadel infarkt). Ob tem me preveva še večja hvaležnost, da mi je Gospod tudi tokrat pripravil milost prejeti zakrament sprave na vigilijo nedelje Božjega usmiljenja.

"Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran – vate zaupam!"
Kako močno se je morala ta izkušnja dotakniti apostola Tomaža. Naj nam pomaga na tej poti prejemanja in izkazovanja usmiljenja!

Razmišljam o tem, da ne moremo biti deležni ne miru, ne usmiljenja in bližine, če se prej ne srečamo s svojo grešnostjo, damo težo svojim napakam, priznamo svojo polomijo in od nje ne zbežimo. Tu se mi še vedno zatika, ker bi želela, da bi šlo na lahko, da ne bi bolelo. Gospod naj mi pomaga, da se bom zmogla srečati s sabo, da bom lahko srečala Njega in zaživela pristne odnose z bližnjimi.

Vstopil je pri zakljenih vratih. 
Tudi to, da jih je bilo strah, da so bili zaklenjeni, ni pomenilo ovire za Boga. On vstopi... Kliče, vabi, se kaže in ko je primeren čas vstopi. Prebije zid, obrambe...in pride blzu.

Mir vam bodi...kolikšno darilo, ko ga končno lahko sprejmemo. Ko lahko dopustimo, da Bog vstopi...in nas objame.

Hvala Bog! Naj ne pozabim, kako je biti revež v Tebi...

To nedeljo so me nagovorile besede župnika, da kakor je vsak izmed Jezusovih učencev imel svojo pot do vere, tako jo imamo tudi mi. Ustavila sem se pri svoji poti vere. Kako se je potrebno v enem obdobju sesuti in začeti ponovno sestavljati, pasti, da lahko ponovno vstanem in se začnem spreminjati, spreminjati svoj odnos do Boga, bljižnjega, do sebe, do dela, stvari, življenja nasploh... Da je to normalna pot in je vredu tako. Hvala dobri Bog za tvoje usmiljenje in da me imaš tako rad.

Mene najbolj nagovarja to, da je bil prvi Jezusov dar mir. Kljub temu, da so marsikaj zablodili, marsikaj ne naredili ... kot jaz. Vidim, da sem premalo hvaležen za vse trenutke sprejemanja in miru, ki jih doživim ob Jezusu, tudi po bližnjih. Zavest o tem daru in hvaležnost pa me lahko vodi do življenja.

Gospod, pomagaj, da sprejmem tvoj dar miru in v tem zaživim.

Postavljam se v vlogo apostola Tomaža, ker ni vdel ni veroval, potem ko je videl je veroval. Miselnost današnjega sveta je pripeljala do nevere, kajti v svetu ni več resnice in zaupanja. Sam se večkrat ubadam s tem, kako prepoznati človeka ali govori resnico ali ne. Večkrat se mi zastavlja vprašanje ali pri komunikaciji s človekom preverjati ali je res kar govori, ali se s tem ne ukvarjati in ga poslušati. 

Drugo kar se me je dotaknilo je razmišljanje o miru, ko je vse v nemiru. Sam se namreč večkrat znajdem v taki situaciji, kjer se skušam, kljub nemiru ustavljati in se umirjati, da nisem preveč pod stresom. Pogosto sem na službenih poteh v tujini in večkrat čutim določen nemir v sebi (pustiti družino več dni samo, dolga pot potovanja, boriti se z drugimi narodi, da izvedejo kar jim naročiš). V zadnjem času sem prišel do tega spoznanja, da se lahko ob vsem tem umirjaš. če prepustiš in zaupaš Bogu, da se bo vse dobro izteklo. Ko sem nekako sprejel to pot tudi čutim, večji mir v sebi.

"Ko Jezus stopi mednje po vsem, kar je prestal, jim reče: Mir vam bodi. Kako dobro jih Učitelj pozna! Prav mir sedaj potrebujejo. Mir, da je vse v redu, čeprav ni nič v redu. Mir, da bo vse še dobro, čeprav so vse zapravili. Mir, da je z Njimi On, ki je premagal vsako zlo in ima v rokah življenje. Mir, v katerem lahko zaživijo novo življenje. To je prva misel o božjem usmiljenju. Bog se ne spominja naših grehov, ne ozira se na našo norost, želi si le, da bi bil z nami, da lahko stopa med nas. Prvi dar usmiljenja je pravzaprav mir."


Včasih sem si predstavljala, da je mir v tem, da delam vse prav, da se trudim biti brez greha ;), da lahko pač računam nase, da bom vse uredila v odnosu do Boga in bližnjega in potem bo vse v redu,  si bom dala kljukico in bom zgleden kristjan. Skozi življenje spoznavam, da takega miru, ko bo v odnosu do Boga in bližnjega vse prav, ne bom nikoli dosegla. Če si dam popolnost za cilj, me bolj ovira in duši na poti do resničnega miru, kot bi mi pomagala, da se v globini lahko umirim. Spoznavam, da si lahko domišljam, da delam vse prav po paragrafih in si lahko oddahnem, ker Boga ne jezim, v bistvu pa ne živim, ker resnično življenje v vseh pogledih neskončno presega vse paragrafe in zapovedi. Če želim resnično biti živa, moram tvegati in ustvarjati pristno bližino z Bogom in bližnjim. V tej bližini pa se razkriva vse, kar v resnici sem, vse lepo in slabo, ki je del mene. V pristni bližini se odnosov ne da urejati zgolj s pravili, ampak je treba odnose živeti. In če ob vsem, kar taki odnosi prinašajo želim živeti v miru s seboj in bližnjim, moram sebi in drugemu priznavati lastno grešnost, nad njo ne obupati, ampak računati na Božje usmiljenje in usmiljenje vseh, s katerim sem v odnosu. Šele v pristnih odnosih razumem, da mir ni nekaj, kar si bom "zrihtala" sama, ampak je dar, ki je nujen, da lahko živim. In mir se rojeva iz usmiljenja.

»KAKŠNO ZAUPANJE! PRI VSEJ POLOMLJENOSTI JIM PODARJA SVETEGA DUHA IN HKRATI RAČUNA NANJE«.

Tomaž je rekel, če ne vidim, ne verujem. Zdi se mi, da je v meni pogosto toliko mlačnosti, da niti ne nasprotujem, tako kot je Tomaž apostolom. Bil je dejaven. Pravzaprav mi je všeč v tem, da je povedal kar je čutil, prej in tudi potem: »MOJ GOSPOD IN MOJ BOG«. Usmiljeni Jezus mu je pustil priti blizu. In Tomaž je stopil blizu. Se ga je dotaknil. Začutil je rane. Ni zbežal, je veroval.

Šele ko čutim rane, ko čutim trpljenje, mi Gospod pride blizu. Rane drugih lahko vidim le, če vidim svoje rane. S tem mu pustim blizu. Drugemu in Jezusu. Bog mi odpušča. Ne tehta mojih grehov ne mojih zaslug. »Bog kljub našim padcem verjame v nas in na nas računa«.

Kolikokrat začutim ob spovedi, da mi Jezus da ponovno možnost začeti znova. Pa je še vedno šipka zavest o božjem usmiljenju. Jasno mi je, da po svojih zaslugah ne bom odrešena ampak le, če se me Gospod usmili. Težko je začutiti mir, da je vse v redu, tudi če ni nič v redu.

Usmiljeni Jezus prosim te, da bi bila tudi jaz človek usmiljenja in odpuščanja, da ne bi obsojala ampak bi prinašala božje usmiljenje.

Ko Jezus stopi mednje po vsem, kar je prestal, jim reče: Mir vam bodi. Kako dobro jih Učitelj pozna! Prav mir sedaj potrebujejo. Mir, da je vse v redu, čeprav ni nič v redu. Mir, da bo vse še dobro, čeprav so vse zapravili. Mir, da je z Njimi On, ki je premagal vsako zlo in ima v rokah življenje. Mir, v katerem lahko zaživijo novo življenje. To je prva misel o božjem usmiljenju. Bog se ne spominja naših grehov, ne ozira se na našo norost, želi si le, da bi bil z nami, da lahko stopa med nas. Prvi dar usmiljenja je pravzaprav mir.

Zelo me nagovori to, kako Jezus umiri svoje učence - jih potolaži. 
Najbrž je vsak od učencev pri sebi čutil, da ga je polomil, da ni naredil nič da bi rešil Jezusa, da ga je zatajil, pustil samega, pustil, da so usmrtili tistega, ki jih je imel rad. Vse so najbrž doživljaji kot svoj polom, padec, neuspeh, izgubo...

Tudi sama velikokrat doživljam za nekatere stvari kot svoj neuspeh, polom - katastrofo. Tako kot učenci tudi jaz stojim za zaprtimi vrati. Težko sprejmem, da sem v redu, kljub grehu.

Gospod, prosim te, pomagaj mi,da bi se zmogla umiriti in sprejeti svojo grešnost. Prosim te za ponižnost.