»Kdo smo mi, da bi zaprli vrata Svetemu Duhu? Sveti Duh je tisti, zaradi katerega gre Cerkev lahko preko ovir in vedno naprej.

Sveti Duh veje, kjer hoče. Toda ena najpogostejših skušnjav vernika je, da mu pregradi pot in ga preusmeri v določeno smer. Ta skušnjava ni bila tuja niti ob začetkih Cerkve. O tem nam pričuje izkušnja, ki jo je doživel Simon Peter in o kateri nam pripovedujejo Apostolska dela. Neka skupnost poganov je sprejela oznanilo evangelija. Peter je z lastnimi očmi videl, kako se je Sveti Duh spustil nadnje. Pred tem se je obotavljal, da bi imel stike z nečim, kar je imel vedno za 'nečisto'. Bil je tudi deležen ostrih kritik kristjanov iz Jeruzalema, ki so se pohujšali zaradi dejstva, da je njihov voditelj jedel z neobrezanimi in je le-te celo krstil. To je bil trenutek notranje krize. Bilo je nekaj, kar se ni dalo niti predstavljati. Malo ironično, kot če bi jutri na primer prišla ekspedicija marsovcev in bi se nekateri od njih ustavili tu pri nas … Marsovci, zeleni, s tistim dolgim nosom in velikimi ušesi, kot jih narišejo otroci … In eden izmed njih bi dejal: 'Rad bi bil krščen!' Kaj bi se zgodilo? Peter je razumel svojo zmoto, ko mu je neko videnje osvetlilo temeljno resnico. Ta je, da tistega, kar je Bog očistil, ne more nihče imenovati 'posvetno'. In ko je apostol o teh dogodkih pripovedoval množici, ki ga je kritizirala, je vse razvedril s sledečo trditvijo: 'Če je torej Bog dal isti dar njim kakor nam, ki smo sprejeli vero v Gospoda Jezusa Kristusa, kdo sem bil jaz, da bi bil mogel Bogu braniti?'

Ko nam Gospod pokaže pot, kdo smo mi, da bi rekli: 'Ne, Gospod, to ni pametno! Ne naredimo tako …' Peter v tisti prvi škofiji Antiohiji se je torej odločil, da ni on tisti, ki bi lahko Bogu branil. Lep nauk za škofe, duhovnike in tudi za kristjane. Kdo smo mi, da bi zaprli vrata? V starodavni Cerkvi in še danes obstaja poslanstvo ostiarija, čuvaja. In kaj je ostiarij delal? Odpiral je vrata, sprejemal ljudi in jih spuščal naprej. Nikoli pa ni bilo njegovo delo, da bi vrata zaprl, nikoli.

Bog tudi danes vodenje Cerkve pušča v rokah Svetega Duha. Sveti Duh je tisti, ki nas bo po Jezusovih besedah naučil vsega in zaradi katerega se bomo spominjali tistega, kar nas je naučil Jezus. Sveti Duh je živa navzočnost Boga v Cerkvi. Je tisti, zaradi katerega gre Cerkev naprej, zaradi katerega Cerkev hodi - vedno bolj, preko ovir, naprej. Sveti Duh Cerkev vodi s svojimi darovi. Ni mogoče razumeti Jezusove Cerkve brez tega Paraklita, ki nam ga Gospod zato pošilja. Odločitve Svetega Duha so nepojmljive. Kot je govoril sv. Janez XXIII. je prav Sveti Duh tisti, ki Cerkev posodablja. Posodablja jo in ji omogoči, da gre dalje. Zato moramo kristjani prositi Gospoda za milost poslušnosti Svetemu Duhu. Poslušnost temu Duhu, ki nam govori v srcu, govori nam v življenjskih okoliščinah, govori nam v cerkvenem življenju, v krščanskih skupnostih, govori nam vedno.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 12.5.2014)

Papež Frančišek med jutranjo mašo: Kdo smo mi, da bi zaprli vrata Svetemu Duhu?