"Svatba in svatovsko oblačilo"

Kristus – ženin, Cerkev – nevesta. Ta dva postajata eno telo. Sv. Pavel nam o tej skrivnosti pravi: “Saj vendar ni nihče nikoli sovražil svojega mesa, temveč ga hrani in neguje, kakor Kristus Cerkev: smo namreč deli njegovega telesa. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Ta skrivnost je velika; jaz pa pravim: glede Kristusa in glede Cerkve.” (Ef 5, 29-32)

Oče je pripravil svatbeno slavje svojemu Sinu in mi vsi smo nanj povabljeni. Se počutimo počaščene zaradi povabila ali morda primorane?

Stari pregovor pravi, da obleka naredi človeka. Praviloma se svatje, ki se veselijo povabila, tudi zelo potrudijo pri izbiri primerne svatovske obleke. Kdor za takšno priložnost navesi nase karkoli, s tem samo pokaže svoj odnos do gostitelja, do ženina in neveste in do ostalih svatov.

Ne imeti svatovskega oblačila, sama razumem predvsem kot, ne biti v odnosu. Smo sicer zraven, ker se pač tako spodobi; kaj si bodo drugače mislili o nas; nočemo, da bi kdo posumil, da nam v resnici do svatov in do vseh teh njihovih ceremonij prav nič ni, da jih v bistvu preziramo in bolj kot preziramo, bolj rinemo zraven, da se ne bi razkrinkala naša zlaganost. Žal pa, kamorkoli se prilepimo v takem stanju, samo rušimo. Hočemo biti deležni gostije, pa nič ne prispevamo in ker nam je vse odveč, se tudi ničesar ne moremo iskreno veseliti. Vse, kar nam ostane, da se pokažemo vsaj malo aktivne, je to, da v vsaki stvari najdemo kakšno napako, ki je zadosten razlog za to, da vse skritiziramo… Za tistega, ki je v pristnem in živem odnosu s Kristusom, ki je Resnico in s Cerkvijo, ki je njegovo skrivnostno Telo, pa je dovolj, da samo malo bolj pozorno pogleda in bo kmalu ugotovil, kdo nima svatovskega oblačila.

Ganjenosti in veselja nad povabilom ter lepe svatovske obleke si želim zase in za nas vse in prosim Gospoda za to milost!

"Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih."

Zadnje čase sem se večkrat ustavila ob tem stavku. Nisem razumela. Spraševala sem se: Ja, zakaj če Bog pokliče ne tudi izvoli? V čem je fora? Ob tej razlagi evangelija, ko sem ga večkrat prebrala sem, upam, da prav potuhtala. Vse je stvar naše osebne odločitve, svobodne volje. Jaz že lahko čutim klic, ga slišim, ni rečeno se odzovem in tudi če se odzovem ne vem če vem ceniti klic, se ga veselit in v njem rast. Ali si vedno želim slišati Boga kaj želi od mene ali raje slišim svoje želje? Hudo je in vse se obrne na glavo, ko začnemo mi postavljati pogoje in svoja merila naše poklicanosti. Tukaj sem imela kar nekaj časa bojišče, ki se še vedno včasih zbudi.

Zame je zato izvoljenost, ko si pripravljen sprejeti darovanje katerega želi Bog od tebe. Ko si pripravljen sleči obleko starega človeka in si se pripravljen postaviti nag, tak kot si, pred Boga in sprejeti novo. Ta nova obleka mene večkrat boli. Ma to bolečino vidim kot priložnost, kamor se lahko naseli pristno veselje, mir, vdanost in predanost Bogu in bližnjemu.To živeti, pa mi ne vedno uspe, v bistvu mi zelo malokrat uspe. Vedno znova se zalotim v stari obleki.

Mene pri tem evangeliju najbolj preseneti konec. Kakšen je ta gostitelj, ki sprejme najbolj uboge, a zavrne nekega reveža, ki pač nima s sabo svatovskega oblačila?! Skušala sem se malo vživeti v tega "reveža". Ne vem, če prav razmišljam, a glede na to kar pravi Peter, si ga sedaj predstavljam nekako takole. Tale "revež" brez oblačila najbrž stoji ves čas nekje pri vratih in opazuje dogajanje. Ne prisede k mizi, ne začne pogovora z drugimi, kaj šele, da bi se z njimi veselil, zaplesal. Sicer je vstopil, ker so ga pač povabili, a pravzaprav se nikoli ni poistovetil s to gostijo. Ni tvegal, da bi dejansko postal svat, nikoli ni sprejel vloge svata in se zato ne pusti postreči. Raje opazuje in ker ne more ali noče deliti veselja z drugimi, tudi prezira. Stoji tam, a v sebi do konca razvrednoti gostitelja, njegovo povabilo, ostale goste. Zdi se mu, da so vsi ti ubožci, ki praznujejo, smešni; da je gospodar neumen, ker jih je povabil; da so vsi skupaj nerealni in naivni, ker so odklopili skrbi in se brezskrbno veselijo itd. Njegovo razvrednotenje je hujše, kot od vseh tistih, ki na gostijo enostavno niso prišli, ker se jim je zdelo, da imajo pomembnejše opravke. Zato je gospodar do njega neusmiljen.

Meni se zdi ta drža vsaj do določene mere kar domača. Lažje je opazovati, prezirati, kritizirati, kot pa zavzeti mesto, vstopiti v odnos, tvegati in zaupati Gospodarju. A kaj je tisto, zaradi česar nočem obleči svatovskega oblačila? Ne vem še, bom morala še razmisliti. Mogoče ne verjamem, da je povabilo resnično, da sem ga vredna. V sebi najbrž razmišljam nekako takole:  "Najbrž me nekdo vabi v odnos samo zato, ker se mu smilim, ali zaradi lepšega, ali ker nima drugega; itak pa ne misli resno in me nima v resnici rad. Naj bo ... stopila bom bližje, da si vse skupaj ogledam, a ostala bom na varni razdalji, nekje pri vratih." Reakcija gospodarja v evangeliju je zame težko opozorilo - to niso heci. To je navadno igračkanje z drugimi, tudi z Bogom. Je neiskrenost, je prezir in zloraba daru, ki mi ga Bog pošilja po bližnjih. Sledila bo kazen, ki si jo bom sama nakopala. Če ne bom tvegala bližine, če ne bom scela v odnosu, bom ostala nesvobodna (zvezanih rok in nog), sama in v temi (brez možnosti, da se približam resnici).

Gospod, vztrajno prebujaj v meni hrepenenj po bližini, da se bom zmogla soočiti s strahovi in dvomi, ki me sicer ženejo v prezir.