Pravi razlog, zakaj se ti vedno ne posreči dobro meditirati, je naslednji, in vem, da se ne motim.
Meditacije se lotevaš z določeno vznemirjenostjo, ki jo spremlja velika tesnoba, da bi našla kakšno stvar, ki bi mogal zadovojiti in potolažiti tvojega duha; in to je dovolj, da nikoli ne najdeš tistega, kar iščeš, in ne umiriš svojega uma v resnici, ki jo meditiraš.
Glej, moja hči, ko človek z veliko naglico in lahkotnostjo išče izgubljeno stvar, se je bo dotaknil z rokami, stokrat jo bo ugledal z očmi, in vendar je ne bo nikoli zaznal.
Iz te ničeve in nekoristne notranje tesnobnosti se ne more poroditi nič drugega kot le velika utrujenost duha in nesposobnost uma, da bi se ustavil pri stvari, ki  jo ima pred seboj; in iz tega, kot iz lastnega vzroka, prihaja nekakšna hladnost in nespametnost duše, posebej na njenem čustvenem področju.
Ne poznam drugega kot le tole zdravilo: stopi iz te tesnobe, ker je le-ta ena od največjih izdajalcev, ki jih moreta imeti prava krepost in resna pobožnost; dela se, kakor da je zagreta za dobro delovanje, vendar to počne samo zato, da bi se ohladila, in k teku nas spodbuja samo zato, da bi se spotaknili.