Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

p05 Križ umiranja

1 odgovor [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 year 41 weeks od tega
Pridružen: 10.01.2011

Če seme umre, obrodi obilen sad

Tisti čas je bilo med tistimi, ki so na praznik prišli počastit Boga, tudi nekaj Grkov. Ti so stopili k Filipu, ki je bil iz Betsájde v Galileji, in ga prosili: »Gospod, radi bi videli Jezusa.« Filip je šel in to povedal Andreju. Andrej in Filip pa sta stopila k Jezusu in mu to povedala. Jezus jima je odgovóril: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča. Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ljubi svoje življenje, ga bo izgúbil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počástil Oče. Zdaj je moja duša vznemirjena. In kaj naj rečem? Oče, reši me iz te ure? Zavoljo tega sem vendar prišel v to uro. Oče, poveličaj svoje ime!« Tedaj je prišel glas iz nebes: »Poveličal sem ga in ga bom spet poveličal.« Množica, ki je stala zraven in to slišala, je govorila: »Zagrmelo je.« Drugi pa so govorili: »Angel mu je govóril.« Jezus je odgovóril in rekel: »Ta glas ni nastal zaradi mene, ampak zaradi vas. Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta izgnan, in ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.« To pa je rekel, da je označil, kakšne smrti bo umrl. (Jn 12,20-33)


 

Križ umiranja

 

Lahko si predstavljamo, da so Grki želeli videti pomembnega moža, o katerem se je v tistem času veliko govorilo. Zagotovo so slišali o čudežih in znamenjih, ki jih je delal. Človeške predstave hitro narišejo takšno pomembno osebnost. Jezus se tega zaveda. Srečanje za apostoloma začenja s priliko o pšeničnem zrnu. Kot običajno gre k bistvu problema. Grki želijo videti človeško veličino, Jezus pa govori o skrivni moči zrna. V ponižnosti kaže na Očeta, sam pa ostaja nepomemben. Pred nami se tako riše še en križ, mimo katerega ne moremo iti za Jezusom. To je križ umiranja. Pred oči mi stopata predvsem dva dogodka iz evangelija: prošnja Zebedejevih sinov ter bogati mladenič.

Takole beremo:Zebedejeva sinova Jakob in Janez sta stopila k njemu in mu rekla: »Učitelj, želiva, da nama storiš, kar te bova prosila.« Rekel jima je: »Kaj hočeta, da vama storim?« Rekla sta mu: »Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Jezus jima je dejal: »Ne vesta, kaj prosita …« Jezus je učence poklical k sebi in jim rekel: »Veste, da tisti, ki veljajo za vladarje, gospodujejo nad narodi in da jim njihovi velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik. Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.«

Postni čas nas spodbuja, da se pripravimo na praznovanje velike noči. Kaj je velika noč? Je praznik našega življenja. Jezus je prišel, da bi živeli polno. Želi nas rešiti zgrešenih predstav, ki nas pri tem ovirajo. Kadar čakamo, da se bo svet vrtel okrog nas, smo zagotovo nesrečni. To ni polno življenje! Če hočemo zaživeti veselo in polno, mora naše zgrešeno središče umreti in dati prostor bližnjemu. Tako smo pri novem križu, ki ga Jezus vzame nase, tj. križ umiranja svoji pomembnosti in veljavi. Naša veličina ni v tem, da se svet vrti okrog nas, ampak v tem, da znamo stopiti v ozadje iz ljubezni do drugega. Gre za ljubezen, ki edina osrečuje. Vsako iskanje pomembnosti ljubezen duši. Križ umiranja pomembnosti je torej pomemben korak do praznovanja velike noči. Ta križ nas vabi, da se nehamo vrteti okrog sebe in z veseljem strežemo svojim bližnjim.

Velika noč nam govori tudi o tem, kar resnično ostane. Jezus pogosto svari svoje učence pred bogastvom. Opozarja jih, naj na zemlji ne nabirajo zakladov, ki jih uničujeta molj in rja. Kajti smrt bo vzela vse. Jezus nas usmerja k večnemu življenju. O njem pravzaprav govori velika noč. Kaže onkraj smrti, kjer stvari tega sveta nimajo nobene vrednosti. Na misel mi prihaja še druga zgodba o bogatem mladeniču. Takole beremo: Ko se je odpravljal na pot, je nekdo pritekel, padel pred njim na kolena in ga vprašal: »Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« … Zapovedi poznaš: Ne ubijaj! … Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil in mu dejal: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« Ta beseda ga je potrla in je žalosten odšel; imel je namreč veliko premoženje.

Bogati mladenič je bil sicer lepo vzgojen. Poznal je zapovedi in si prizadeval, da jih vestno izpolni. A njegovo življenje je bilo prazno. Vrtel se je okrog svojega premoženja. Bogastvo zaslepi! Z njim je kakor s steklom. Le malo srebra nanesemo nanj in ni videti skozi. Nasprotno, v njem vidimo le sebe. Umirati bogastvu, umirati vsemu, kar nas veže, da ne moremo svobodno stopati v odnose, je še en križ. Če tega ne vzamemo scela nase, bo naše veselje ob veliki noči prazno.

Ko naštevamo vse te križe, ne smemo pozabiti, čemu služijo. Ne gre za nekoristno trpinčenje samih sebe. Gre za pripravo na praznovanje. Bolj ko bomo z veseljem nosili ta ali oni križ, več bo prostora za bližnje ob nas, lepše bomo lahko praznovali. Vzemimo nase torej tudi križ umiranja pomembnosti in bogastvu.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 years 43 weeks od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.«

Hvala, Peter, za še eno močno postno pridigo!

Križi se iz tedna v teden res kar množijo, a bolj kot jih vzamemo zares in jih z ljubeznijo nosimo, bolj lahko izkušamo, kako postaja naše življenje polno. Zato me v tokratni pridigi najbolj nagovarja misel, da je Jezus prišel, da bi živeli polno.

Kadar čakamo, da se bo svet vrtel okrog nas, smo zagotovo nesrečni. Če hočemo zaživeti veselo in polno, mora naše zgrešeno središče umreti in dati prostor bližnjemu. To je križ umiranja svoji pomembnosti in veljavi. Naša prava veličina je v tem, da znamo stopiti v ozadje iz ljubezni do drugega. Gre za ljubezen, ki edina osrečuje. Vsako iskanje pomembnosti ljubezen duši, bogastvo pa nas zaslepi! Z njim je kakor s steklom. Le malo srebra nanesemo nanj in ne vidimo več skozenj, ampak v njem vidimo le še sebe. Umirati bogastvu in vsemu, kar nas veže je še en križ, ki nas osvobaja, da lahko svobodno stopamo v odnose. Bolj kot bomo z veseljem nosili te križe, pristnejši in lepši bodo naši odnosi in lepše bomo lahko praznovali veliko noč.