Gospod,

zahvaljujem se ti za Zlatka, ki si ga pripeljal danes zjutraj na vrata, nagega, lačnega, žejnega in prezeblega.

Odpovedala sem se mirni pripravi in pravočasnemu prihodu k jutranji maši, rokavicam, nogavicam...in jogurtu.

Zahvaljujem se ti tudi za oba policaja, ki si ju Ti nagovoril, da bo tukaj in zdaj njun "razbojnik" postrežen.

 Hvala tebi, Milena, da si ga sprejela.

 Oj, 

Tu sem res v dilemi, kaj je bolj prav. Se mi zdi, da bi človeka postavil pred neka pravila le v primeru, ko je ta v  dejanski stiski. Če potrebuje samo malo pozornosti, bi ga verjetno zavrnil. Je pa res, da je situacij, kot jih je imela Milena ,  precej malo. Se spominjam,  da sem nekoč pobral pod cesto enega pijančka, ki je padel s kolesom in ga odpeljal domov, čeprav je bilo že pozno in se mi je mudilo domov. Sicer pa sem kar navajen ustaljenega ritma opravil in je zato težko opaziti drugega, ko potrebuje pomoč. 

Pozdrav!

Čeprav je velika noč že mimo in z njo ta postna akcija, bi rada z vami delila izkušnjo, kako lahko izzivi postne akcije dejansko pripomorejo k lepemu praznovanju velikega tedna.
V času svetega tridnevja, se je nagrmadila gora nujnih opravkov, jaz sem bila v popoldanskem turnusu in z žalostjo sem gledala, kako bodo v vsem hitenju šli prazniki pač mimo mene. V ključnih dneh so se mi po glavi vrteli filmi, ali naj po službi hitim k maši, obredom in pustim možu varstvo otrok, ali naj se temu odpovem in grem domov, da bomo vsaj zvečer kot družina skupaj. Skušnjav, da bi šla k obredom in vsaj sama imela nekaj od praznikov je bilo veliko, hkrati pa sem vedela, da "nobena maša" ne bo mogla umiriti mojih otrok, ki pogrešajo mamo.
V dilemah, kaj je prav in kaj si želim, sem se spomnila na tale postni izziv (ali se zmorem odpovedati nečemu, kar je dobro....). Tvegala sem in upala, da se bo odpoved pravilu (obisk obredov), obrestovalo pri miru v odnosih v družini, ki so predpogoj za praznovanje. In se je obrestovalo! Z nekaj domišljije smo si doma pripravili "zadnjo večerjo" in imeli na veliki petek družinski križev pot po stanovanju;)
Ker smo bili kot družina vsi vključeni, nam je bilo vsem lepo in celo sama sem uspela verjeti, da nas je Bog blagoslovil, kljub temu, da se nisem po "pravilu" udeležila obredov v cerkvi.

Hvaležna sem za izzive te postne akcije, ki so naši družini pomagali k polnejšemu praznovanju velike noči.
Hvala!

Pozdrav!

Čeprav je velika noč že mimo in z njo ta postna akcija, bi rada z vami delila izkušnjo, kako lahko izzivi postne akcije dejansko pripomorejo k lepemu praznovanju velikega tedna.
V času svetega tridnevja, se je nagrmadila gora nujnih opravkov, jaz sem bila v popoldanskem turnusu in z žalostjo sem gledala, kako bodo v vsem hitenju šli prazniki pač mimo mene. V ključnih dneh so se mi po glavi vrteli filmi, ali naj po službi hitim k maši, obredom in pustim možu varstvo otrok, ali naj se temu odpovem in grem domov, da bomo vsaj zvečer kot družina skupaj. Skušnjav, da bi šla k obredom in vsaj sama imela nekaj od praznikov je bilo veliko, hkrati pa sem vedela, da "nobena maša" ne bo mogla umiriti mojih otrok, ki pogrešajo mamo.
V dilemah, kaj je prav in kaj si želim, sem se spomnila na tale postni izziv (ali se zmorem odpovedati nečemu, kar je dobro....). Tvegala sem in upala, da se bo odpoved pravilu (obisk obredov), obrestovalo pri miru v odnosih v družini, ki so predpogoj za praznovanje. In se je obrestovalo! Z nekaj domišljije smo si doma pripravili "zadnjo večerjo" in imeli na veliki petek družinski križev pot po stanovanju;)
Ker smo bili kot družina vsi vključeni, nam je bilo vsem lepo in celo sama sem uspela verjeti, da nas je Bog blagoslovil, kljub temu, da se nisem po "pravilu" udeležila obredov v cerkvi.

Hvaležna sem za izzive te postne akcije, ki so naši družini pomagali k polnejšemu praznovanju velike noči.
Hvala!