Čuvaji, zmožni prebuditi Cerkev

»V vas vidim čuvaje, zmožne prebuditi svoje Cerkve, s tem ko se prebujate pred zoro ali sredi noči, da bi prebudili vero, upanje, ljubezen; ne da bi zadremali ali se prilagajali z nostalgičnim jadikovanjem za preteklostjo, ki je bila rodovitna, a je že zašla. Nikoli ne jemljite s samoumevnostjo skrivnosti, ki vam je bila zaupana, in ne izgubljajte osuplosti pred Božjim načrtom. Hodite z zavestjo o Božji navzočnosti in navzočnosti Cerkve, ki je najprej Njegova.

Škofova navzočnost v Cerkvi
Vsaka pristna reforma Kristusove Cerkve se začne z navzočnostjo – Kristusovo, ki nikoli ne manjka, in tudi pastirjevo, ki vodi v Kristusovem imenu. Ko ni škofa ali ni dosegljiv, sta v igri pastoralna skrb in zveličanje duš. Škofje so se namreč s prstanom zvestobe zavezali Cerkvi, ki jim je bila zaupana in kateri so poklicani služiti. Ljubezen do Kristusove neveste bo postopoma pustila, da bodo na njenem obličju ostale sledi škofov, in tudi na njihovih obrazih bodo poteze njene podobe. Zato so pomembne: zaupnost, vztrajnost, stanovitnost, potrpežljivost.

Ne biti škofje z rokom trajanja
Površinsko zadovoljni škofje ničemur ne služijo. Treba je kopati v globino, da bi se odkrilo, kako zelo Duh navdihuje Cerkev. Lepo prosim, ne bodite škofje z določenim rokom trajanja, ki morajo vedno menjavati naslov, kot zdravila, ki izgubijo učinek, ali kot neslana živila, ki niso za drugo, kakor da se jih vrže proč. Pomembno je, da se ne zaustavlja ozdravljajoča moč, ki izvira iz globine daru, ki ste ga prejeli; to vas brani pred skušnjavo, da bi odhajali in prihajali brez cilja, kajti noben veter ni naklonjen tistemu, ki ne ve, kam gre. Škofje pa vedo kam gredo: vedno k Jezusu.

Škofje so varuhi veselja evangelija
Da bi v polnosti prebivali v svojih Cerkvah, je nujno, da vedno prebivate v Kristusu: v njegovi besedi, evharistiji, v tem, kar je njegovega Očeta, predvsem pa v njegovem križu. Ne se samo mimogrede zaustaviti, ampak dolgo prebivati! Kakor vedno ostaja prižgana luč tabernaklja, tako naj v vaših pogledih čreda vedno najde plamen Vstalega. Zato, ne ugasli ali pesimistični škofje, ki se naslanjajo samo nase, in so se vdali pred temačnostjo sveta ali predali pred navideznim porazom dobrega! Vaša poklicanost ni, da ste pazniki neuspele množice, ampak varuhi veselja evangelija (Evangelii gaudium), in zato ne morete biti brez edinega bogastva, ki ga zares lahko poklanjamo in ki ga svet ne more dati sam sebi: to je veselje Božje ljubezni. Ne podlezite skušnjavi, da bi želeli spremeniti ljudi. Ljubite ljudstvo, ki vam ga je dal Bog, tudi ko bodo storili velike grehe, se ne utrudite povzpeti se h Gospodu, da bi prosili za odpuščanje in nov začetek …

Vedno ohranjati prostor za svoje duhovnike
Tudi misijonarstvo se rodi iz tistega 'videti, kje prebiva Gospod, in ostati z njim'. Samo kdor se sreča, ostane in prebiva, pridobi čar in verodostojnost, da vodi svet h Kristusu. In oseb, ki jih je treba voditi h Gospodu, je veliko. Najprej so to duhovniki, nato Božje ljudstvo. Veliko duhovnikov je, ki več ne iščejo, kje prebiva Jezus, ali pa bivajo na drugih krajih. Nekateri so pozabili škofovsko očetovstvo ali se utrudili, medtem ko so ga zaman iskali, in sedaj živijo, kot da očetov več ne bi bilo, ali pa se slepijo, da jih ne potrebujejo. Gojite v sebi čas, kjer se bo našel prostor za vaše duhovnike, da jih boste sprejemali, poslušali, gledali. Želim vas kot škofe, ki se jih da izslediti, ne zaradi števila komunikacijskih sredstev, s katerimi razpolagate, ampak zaradi notranjega prostora, ki ga ponujate za sprejemanje oseb in njihovih konkretnih stisk. Tako jim dajete  celovitost in širino cerkvenega nauka in ne knjigo pritožb. Sprejemanje naj bo za vse brez razlikovanja, s trdnostjo avtoritete, ki daje rast, in očetovsko milino, ki prenavlja. Prosim vas, ne zapadajte v skušnjavo, da bi žrtvovali svojo svobodo in se obdali z dvorjani, navezami in podpornimi skupinami, kajti na ustnicah škofa imata Cerkev in svet vedno pravico najti evangelij, ki osvobaja.

Nič ni bolj pomembno kot voditi osebe k Bogu!
Škofom je seveda zaupano tudi Božje ljudstvo. Ko je med posvetitvijo bilo izrečeno ime vaše Cerkve, je v njem odsevalo obličje tistih, ki vam jih je dal Bog. To ljudstvo potrebuje vašo potrpežljivost, da bi ga ozdravili, mu dali rast. Posnemati je treba Mojzesovo potrpežljivost pri vodenju ljudi, brez strahu, da bi umrli kot izgnanci, ampak v razdajanju do zadnjih moči, ne zase, ampak da bi tisti, ki jih vodite, vstopili v Boga. Nič ni bolj pomembno kot voditi osebe k Bogu! Posebej vam zaupam mlade in starostnike. Prvi so naša krila, drugi so naše korenine. Brez kril in brez korenin ne vemo, kdo smo in ne kam moramo iti.« (Papež Frančišek novim škofom; Vatikan, 18.9.2014)

Papež Frančišek sprejel nove škofe: Ste čuvaji, ki lahko prebudite svoje Cerkve!