Jezusova velikoduhovniška molitev

Toda ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame: da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal. In jaz sem jim dal veličastvo, ki si ga dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno: jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno. Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene. Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta. Pravični Oče, svet te ni spoznal, jaz pa sem te spoznal in ti so spoznali, da si me ti poslal. In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih.« Jn 17,20-26

Graditi edinost

Jezus svojo molitev za edinost postavi v trenutek svojega odhoda na Oljsko goro. Naredil je vse, kar je mogel, da bi ob sebi zbral zaupano mu ljudstvo in sedaj lahko le še moli. Edinost je zanj tako pomembna, da zanjo moli ob zadnjem slovesu, ko odhaja v smrt. Lahko bi rekli, da se tudi v notranjem smrtnem boju noče posloviti od želje, da bi bili eno. Biti eno, je bistvo njegovega delovanja!

Ob razmišljanju o tem evangeliju mi je prišlo v roke poročilo o papežu Frančišku, ki je v petek prejel mednarodno nagrado Karla Velikega. Ob njem so se zbrali vsi glavni voditelji združene Evrope, da so mu čestitali, sam pa jih je tudi nagovoril. Čeprav politična vprašanja pogosto ločujemo od našega zasebnega življenja, pa mislim, da naše politične drže odražajo to, kar je globoko v nas. Zato bi se rad ustavil v papeževem pogledu na Evropo in se ob njem vprašal, kje smo pa mi.

Papežev pogled na prihodnost Evrope je tesno povezan s pogledom na migrantsko krizo. To je pogled na edinost oz. enost Evrope. Ker se nas je najbrž vse vsaj malo dotaknila, ker se nas dotika skozi medije še vedno – poročila iz begunskih taborišč so katastrofalna – se lahko ob današnjem evangeliju ustavimo prav ob pogledu na ta vprašanja.

Kaj lahko razberemo iz splošnih drž javnosti?

-          Strah nas je neznanega,

-          Nočemo imeti problemov,

-          Begunci naj gredo tja od koder so prišli,

-          Poostrimo nadzor in jih vrnimo nazaj,

-          Še za nas ni dovolj delavnih mest, kaj hočemo s tujci itd. itd.

Kaj ves čas ponavlja papež Frančišek?

-          to so naši bratje in sestre,

-          usmiljenje do njih, je usmiljenje do Kristusa, ki je ranjen in trpi,

-          vsi imamo pravico do osnovnih dobrin – hrane, obleke, stanovanja, dela itd.

-          graditi je potrebno mostove in ne zidove ter dvigati ograje,

-          najti je potrebno dialog in se varovati predsodkov,

-          prihodnost je skupna ali pa je ne bo.

No, zdi se, da se naši pogledi na to vprašanje tesno povezujejo z našimi vsakdanjimi odnosi. Zato sem se tudi ustavil ob migrantski krizi. V naših odnosih je približno takole: Ko se nam nekaj ne ljubi, poiščemo krivca, s prstom kažemo nanj in upamo, da nam ne bo potrebno narediti ničesar. Upamo, da bo drugi utihnil in se umaknil, prenehal s teženjem itd. Ker nas je strah novega, raje ostajamo v starih tirnicah in tarnamo. A prihodnost je prav tam, kjer nam kaže papež Frančišek, pa naj gre za politično prihodnost ali pa osebno, za naše družine ali naš narod.

• - Miru nam ne bo prinesla ležernost, lenobnost, zdolgočasenost in egoizem. Mir je v prizadevanju za dobro, lepo in tisto, kar nas povezuje.
  - Skupnega doma ni mogoče graditi s predsodki in očitanji.  Vedno ga je mogoče graditi le, če ohranimo vero v resnico, da smo med seboj bratje in sestre, saj imamo istega nebeškega očeta, ne glede na vero, raso, spola itd.
  - Edinosti ne bo, če bomo videli samo svoje potrebe. Edinost je mogoča, ko bo skrb mojega brata in sestre moja skrb in ko bo moja skrb, skrb mojega bližnjega.

Dragi bratje in sestre, strahovi, lenoba in egoizem, pa tudi negativne izkušnje nas ne opravičujeta v naši brezbrižnosti. Vsak izmed nas je dolžan živeti za edinost, kakor je zanjo živel in umrl naš gospod Jezus Kristus. Vsak lahko prispeva delček k ustvarjanju te edinosti. Ne stojmo križem rok, ne v najožjih odnosih, ne v družinah, ne v narodu. Hudič si želi razdeljenosti, ne sodelujmo z njim. Bog hoče združiti vse, kar je dobro, moli za nas. Molimo z njim in prizadevajmo si za edinost, skupaj z njim in prosimo za pomoč tudi našo nebeško mater Marijo.